RAZORLIGHT

Razorlight

Mercury, 2006

Album Razorlight je nedvomno ena največjih glasbenih osvežitev tega leta. Če smo se nekateri že spraševali, kdaj bo nekdo spet na dovolj dostojanstven način začel igrati nekaj, čemur bi lahko rekli enostavno »rock«, ne da bi zvenel pogrošno, nedoločno, obdrsano in zastarelo, nam odgovor prinašajo Razorlight. Razorlight igrajo preprost in neposreden rock, kakršen je nastajal tekom celotnih osemdesetih let: Dire Straits, Billy Joel, Genesis, Bruce Springsteen, David Bowie … Vsi člani niso Angleži (vmešajo se Švedi), a vseeno cikajo na bende, kot so bili nekoč Housemartins in Boomtown Rats. Skupini marsikdo očita plagiatorstvo in vpletli so se v kar nekaj sporov z vzporednimi indie novinci, od The Kooks do British Sea Power. Pevec in vokalist Johnny Borrell je med drugim igral bas na prvih posnetkih kontroverzne skupine The Libertines, resnici na ljubo pa je po vokalni izvedbi (in izgledu) najbolj podoben mlademu Bobu Geldofu. Ravno to pogosto iskanje vzporednic s preteklo in sedanjo glasbeno sceno je Razorlight naredilo samosvoje, in kdor meni, da ne bodo zrasli izven pridevnika »indie«, se je zmotil.

Tudi na drugem albumu se ne trudijo zvočnega etra napolniti do zadnje celice, kar sicer že nekaj let obseda večino glasbenih izvajalcev vseh popularnih zvrsti. S tem Borrell in druščina dosežejo praznino, ki vsakemu od petih inštrumentov (tri kitare, klaviature in bobni) ponudi dovolj prostora za suveren izraz. V ospredje so postavljeni vokal in neposredna besedila, ki so delno osebna in delno družbeno angažirana (takšne dolgočasne stavke smo v glasbenih recenzijah brali pred uspehom Nirvane in morda je spet čas zanje). Vse skupaj pa poganja večplastna ritmična melodika, primerna tudi za maturitetne plese in v nekaterih primerih za miren ples v dvoje ob treh zjutraj, ko se DJ že umiri. Komad Amerika je postal vsesplošni hit, nad kakršnimi smo se – zaradi njihove preprostosti – vsaj zadnjih deset let zgražali. Besedilo nikako ni zvito iz trte: »There's nothing on the TV nothing on the radio / That means that much to me / All my life watching America / All my life there's panic in America / Oh Oh Oh, Oh / There's trouble in America.« Razorlight postajajo veliki na staromoden način.

Žiga Valetič