TONE ŠKRJANEC, JANI MUJIČ

Lovljenje ritma

KUD France Prešeren, 2006

Poezija in glasba sta vedno nekako sovpadali in akademiki se lahko še tako zgražajo, ampak interdisciplinarnost danes že zdavnaj ni več samo beseda na papirju. Sedem pesmi na plošči Lovljenje ritma zajema iz treh zbirk Toneta Škrjanca, pesnika, ki je začel objavljati sorazmeroma pozno, a zato toliko bolj opazno. Že z naslovom prve zbirke, Blues zamaha, je začrtal rdečo nit svojega pesništva, ki ga nekateri uvrščajo med »urbano«; še vedno ne vem, zakaj urbano, čemu ruralno, čemu takšno ali drugačno in ne zgolj dobro in slabo. Ampak pustimo tovrstna razglabljanja ob strani. Gre za pesmi iz zbirk Pagode na veter, Noži in Baker, ki so izšle med letoma 2001 in 2004. Bluesa zamaha sicer ni zraven, plošča se osredotoča na Škrjančevo poezijo zadnjih petih let, je pa njegova rdeča nit še kako prisotna tudi v glasbi, ki jo je prispeval Jani Mujič – odigral je sicer tudi vsa glasbila razen violin (Vuk Krakovič) v dveh pesmih, tudi aranžiral je in prispeval soglas. Dvojec se je leta 2003 že predstavil na kompilaciji enakih združevanj – Košček hrupa in ščepec soli. Kaj reči o glasbi, ki ni podlaga, ampak sobiva s Škrjančevo poezijo? Violine v naslovni pesmi se nekako navezujejo na glasbeno zgodovino, spomnijo nas na Eleanor Rigby Beatlov, ko pa prisluhnemo še besedilu, govori o »pobožnem potrpljenju« in »skoncentriranem niču«. Zelo ustrezno življenjski zgodbi nekoga, ki ima »obraz shranjen v kozarcu pri vratih«. Uvodne Kobilice recimo zadonijo v težjih ritmih nekakšnega simfo rocka, zaključna Pesem o nekem večeru lovi glasove ugaslega dneva, lahko pa tudi sedenje ob reki; kakofonija, ob kateri slišimo nežno violino in hrumeče zvoke avtomobilov, je večer. A ste kdaj šli po Celovški v Ljubljani pozno jeseni ob osmih zvečer? Glas, ki bere, večer dopolnjuje, mesta besed so v aranžmajih načrtovana tako, da upravičujejo naslov plošče. Ko se pripeljemo do konca plošče, se pripeljemo od jutra (Kobilice) do večera (Pesem o nekem večeru).

V naslovu plošče je poezija sicer napisana na prvem mestu, vendar se ob natančnem poslušanju zdi, da bi tisti »z« lahko mirno odpadel. In če so Škrjanca radi označevali kot nekakšnega sodobnega nosilca bitniškega izročila, se spomnimo na podobne plošče Jacka Kerouaca, Allena Ginsberga in Toma Waitsa, ki so bili pionirji tovrstnih sobivanj besed in glasbe na nosilcih zvoka. Tudi Burrows zlahka pade v ta špil, spomnimo se na Black Riderja. Zdaj bo tudi pri nas, iz domačih logov, najti kaj takega. Sedem pesmi na plošči je lahko sedem križišč mesta, skozi katerega se podajamo. Lahko pa je samo odzven tiste stare uspešnice Narvela Feltsa iz petdesetih: Seven Nights To Rock.

Matej Krajnc