Letnik: 2006 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Nikolai Jeffs

MICHEAL TIPPETT

A Child of Our Time

Naxos, 2005

Pojem »angleški skladatelj« je za nekatere posmeha vredno protislovje. Anglija namreč naj bi svetu dala le dva vredna ustvarjalca: Purcella in Brittena. Ne bomo razglabljali, čemu je temu tako, je pa res, da so Ralph Vaughan Williams (1872−1958), Malcolm Arnold (1921) in Micheal Tippett (1905−1998) relativno pozno stvarjali v žanrih ter mediju, ki so bili v zgodovinski defenzivi. Serialna glasba, kasneje pa minimalizem, sta napadala spevnost in epskost, celotni svet klasične glasbe pa se je tako ali tako umikal prodoru popularne godbe. Klasična glasba je bila percipirana kot elitna, draga in staromodna; zatorej tudi partikularna. Poleg tega angleška kultura nikoli ni bila pretirano naklonjena modernizmu.

No, če je Tippettova politika zelo blizu svobodomiselnemu levičarstvu Cagea, Henzeja in None, pa njegova glasba pripada povsem drugemu svetu. In prav to odrešuje A Child of Our Time (1939−41). To je namreč javno in vseobče kulturno pomembno delo, čigar geneza in pomen je enakovreden Šostakovičevi Sedmi oziroma Leningrajski simofoniji in Brittenovemu Vojnemu Rekviemu. Pričujoči posnetek je nastal že leta 1992 in je toliko bolj avtoritativen, ker Birghamskemu simfoničnemu zboru in orkestru dirigira sam Tippett, v izdaji založbe Naxos, ki slovi po cenovno zelo privlačnih zgoščenkah.

Sicer pa ima Tippettovo delo nasploh politično ter estetsko težo. Po eni strani je namreč A Child of Our Time pacifističen odziv na dogodke druge svetovne vojne, ki relativizira krivce za družbeno nasilje. Naslovnega »otroka našega časa« lahko razumemo realno, simbolno in glasbeno. V prvem primeru gre za osebo židovskega rodu, ki je iz maščevanja umoril nacista, a s tem izzval nov pogrom. Simbolno je ta otrok proizvod dvojnosti dobrega in zlega v vsakem posamezniku. Tippet opozarja na tisti fašizem, ki ga je vsak posameznik zmožen, glasbeno pa ga preobrača tako, da združi pogrome nad Židi v nacistični Nemčiji z linčanjem Afroameričanov v ZDA in v format klasične glasbe vnaša afroameriške ljudske pesmi. S tem je osnovna misel dela o osvoboditvi od nasilja vseh vrst univerzalistično zastavljena. Prehaja namreč rasne ter nacionalne meje; pa tudi žanrske zamejitve! Pomensko kakor tudi glasbeno pa Tippet dokončno sodbo prepusti (naši?) zgodovini. Razumevanje dela se namreč lahko obrne, tako kot se obrača otvoritveni motiv pihal: navzdol kot pesimistična evokacija in navzgor kot odprte fanfare ki slavijo človeštvo, ki je preseglo svoje lastno nasilje in spočelo novo in bolj pravično družbo.

Nikolai Jeffs