TORTOISE

A Lazarus Taxon

Thrill Jockey, 2006

Dolgopričakovana zbirka posnetkov, ki so jih Tortoise sicer posejali po singlih, raznoraznih kompilacijah in dodajali japonskim izdajam svojih rednih albumov, je končno izšla. Čakanje ima tudi pozitivne posledice, dlje smo čakali, bolj obsežna je lahko postala ta zbirka, sedaj zajema tri CD-plošče in DVD z videospoti ter kolažem koncertnih posnetkov.

Tortoise so bili ena tistih skupin, ki je ločevala med albumi in singli oziroma so bili na nekaterih maksi singlih, izdanih le na 12-palčnih vinilih, kvečjemu remiksi skladb z albumov. Teh remiksov se je v trinajstih letih nabralo toliko, da so jih zbrali v dva albuma; prvega, Rhythms, Resolutions, and Clusters, so v celoti ponovili na tretjem ploščku zbirke A Lazarus Taxon. Če so Tortoise tako radi ločevali redne albume od ostalih izdaj, pomeni, da so nekateri njihovi zapisi odstopali od celote albuma. Zato zbirka A Lazarus Taxon kaže na vso širino skupine, ki je po zaslugi angleškega novinarja Simona Reynoldsa zakoličila termin postrock. Če bi pritaknili še posnetke s prav prvih dveh singlov, ki jih tu ni (verjetno zaradi licenčnih zaprek), bi dobili še nekaj pridušenih vokalnih prispevkov in zvočna podoba »postrocka« bi bila takorekoč zajeta v vsej svoji raznovrstnosti. Singel plošča za Tortoise predstavlja možnost objave posnetkov, ki iz katerega koli razloga že ne sodijo na album. Še najmanj je zanje singel običajno promocijsko orodje, lansiranje potencialne uspešnice nekaj tednov pred izdajo albuma. Niti niso na singlih le »ostanki«, manj vredne skladbe, ki jih vseeno ne bi želeli obdržati le na trakovih. Odličen primer tega je kar uvodna skladba zbirke, Gamera, sicer objavljena na maksi singlu za založbo Duophonic. V dvanajstih minutah je zgoščeno praktično vse, kar Tortoise predstavljajo. Je motiv na akustični kitari, ki se prelevi v sinkopiran jazz rockovski drnec, spremljan z zavijajočimi sintetizatorji. Spotoma se oprimejo dubovskih postopkov in sploh studijskih manipulacij, kar jih je kasneje pripeljalo do koketiranja z elektronskimi pomagali. Stran B istega singla je zabeležena kot predzadnji zapis na drugem disku in je spet lepljenka več skladb, na način njihove znamenite kompozicije Djed z albuma Millions Now Living Will Never Die. Kakšna logika jih je vodila pri razporejanju posnetkov, mi po večkratnih ugibanjih ni uspelo ugotoviti. Niso razporejeni niti retrospektivno, ne stilsko, ne po formatu. Morda nam Tortoise z razporedom po občutku potihem sporočajo, da njihovega delovanja le ne vodijo do konca pretuhtane odločitve, na kar bi poslušalca napeljala programsko hladna glasba. Res, Tortoise se nikakor ne odprejo, ne izkričijo, raje so zagledani vase, imajo svoj trip. Prav zbirka A Lazarus Taxon ponuja največ izletov vstran, v smeri, ki so na albumih le nakazane oziroma omejene z »zvokom« določenega albuma. Tortoise si šele na teh posnetkih drznejo iti do konca, spustijo se v srhljiv ambient, v drget šuma, v ritmične zanke prekinjane s studijskimi rezi.

Tudi DVD zajema vsega po malem. Najprej je nekaj nizkoproračunskih spotov, zatem so odlomki s koncertov. Najdaljši med njimi, tisti, ki je že blizu celovitemu prikazu koncerta, je posnet v najnižji resoluciji in v črno-beli tehniki. Bolj tehniško je dovršen posnetek, krajši je. So pa zato zajeti nekateri ključni trenutki; na koncertu v Nemčiji sta se jim na odru pridružila Fred Anderson in Rob Mazurek, na sklepnem posnetku devedeja pa v stavbi, pripravljeni za rušenje, Tortoise prikažejo najvišjo stopnjo udarnosti. Bližnji posnetek pokaže celo znojne kaplje na njihovih obrazih …

Janez Golič