Letnik: 2006 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Janez Pirc

TOUMANI DIABATÉ'S SYMMETRIC ORCHESTRA

Boulevard de l' Indépendance

World Circuit, 2006

ALI FARKA TOURÉ

Savane

World Circuit, 2006

Spomladi izdan Boulevard de l' Indépendance predstavlja drugi album v seriji Hotel Mandé Sessions, v okviru katere sta vrhunska malijska glasbenika Toumani Diabaté in letos preminuli Ali Farka Touré skupaj oziroma s svojima spremljevalnima skupinama posnela tri plošče, ki so bile posnete poleti 2004 v prenosnem studiu v hotelu v malijski prestolnici s čudovitim pogledom na mogočno reko Niger. Lansko poletje je izšla sedaj z grammyjem nagrajena skupna plošča In the Heart of the Moon, v katerem sta se poklonila eden drugemu in glasbi, ki ju je navdihovala v mladosti (glej Musko, št. 1-2/06). Naslovna plošča je mejnik v karieri najbolj znanega igralca kore v Maliju in najbrž v zadnjih petnajstih letih v Afriki nasploh, Toumanija Diabatéja, saj na njem prvič na »uradnem posnetku« predstavlja svojo dolgoletno zasedbo Symmetric Orchestra, ki je stacionirana v bamaškem klubu Hogon in zaradi pretočnosti v njenem članstvu ter njene vplivnosti velja za eno osrednjih glasbenih imen v malijski prestolnici. Kot jo opisuje Toumani, je to velika kulturna mešanica, kjer se glasba ves čas izpopolnjuje in spreminja. Symmetric Orchestra uporablja nov pristop k igranju tradicionalne in moderne mandske glasbe s posebnim simetričnim ravnotežjem oziroma sintezo med omenjenima, kot pove samo ime orkestra. Zasedba predstavlja novo generacijo velikih glasbenih skupin, ki so nasledile legendarne predstavnike prve generacije sodobne glasbe teh koncev Afrike, kot sta bila recimo Ambassadeurs du Motel in Rail Band. Med člani Symmetric Orchestre tako najdemo kar več glavnih vokalistov in kitaristov, tri igralce ngonija, množico tolkalcev, med katerimi posebej izstopajo senegalski tolkalci sabar bobnov. Na plošči se že tako številni zasedbi pridružita še obsežni sekciji godalcev in pihalcev, tako da na koncu naštejemo več kot petdeset glasbenikov! Poleg samega Toumanija na kori orkester v razširjeni zasedbi šteje veliko priznanih imen, poznanih tudi že iz starejših sodelovanj z Diabatéjem, med njimi pevec Kasse Mady Diabaté, saksofonist Pee Wee Ellis, ngonist Bassékou Kouyaté in basist Sékou Kanté. Skladbe se vrtijo okrog aranžmajev oziroma priredb tradicionalnih ter Toumanijevih avtorskih del. Tako pri enih kot pri drugih pa so bila ponekod dodana nova besedila. Med prvoomenjenimi gre za dve izredni skladbi, ki sta različici znane mandinške Mali Sadio. Pri tem je zanimivo, da se sam naslov glasbenega dela nanaša na nilskega konja, iz katerega izvira tudi poimenovanje države Mali. Med avtorskimi pa naj izpostavim vsaj Ya Fama, ki predstavlja skoraj do nerazpoznavnosti predelano različico stare Toumanijeve uspešnice Djelika. Praktično vse skladbe so dovršene, zelo kompleksne in dinamične, kar pri tako obsežni zbirki prekaljenih glasbenikov niti ne preseneča. Zvok pihal, ki »butne ven« že takoj na začetku plošče, je svež in neposreden, kakršnega v malijski popularni glasbi ni bilo moč slišati izredno dolgo. Po drugi strani pa je poleg tega presenečenje še bogata godalna orkestracija, ki pripomore k dosegi dramatičnosti in rahle melanholičnosti predvsem v uvodih v nekatera dela. Ustaviti se je še treba pri samem Toumaniju Diabatéju, ki se je tokrat ob igranju s tako široko zasedbo lahko osredotočil na solistično igranje kore in se mu ob tem ni bilo potrebno pretirano ukvarjati tudi z basovskim in ritmičnim igranjem na ta inštrument. Tako kot je imel navado snemati Ali Farka Touré, je tudi Toumanijeva navada in izredna sposobnost, da posname ploščo v vsega skupaj nekaj dneh. Album je vrhunski tako v svoji izvedbi kot tudi v glasbeno-kulturni pestrosti, kjer kar mrgoli zanimivih iztočnic za nadaljnja raziskovanja mladih upov pa tudi korenin in vplivov na glasbo tega dela Afrike. Tako se lahko strinjamo s Toumanijem, ki pojmuje Symmetric Orchestro za nekakšno glasbeno rekonstrukcijo davnega mandskega imperija. Ta je obsegal ozemlja današnjih držav, od koder prihajajo glasbeniki orkestra in kulturni vplivi: Mali, Gvineja, Senegal in Burkina Faso. K standardni opremi albuma sodi še kratek DVD, kjer Toumani Diabaté pove predvsem nekaj o svoji glasbeni zgodovini ter o vplivih in načinu oziroma pristopu k igranju kore. Med drugim pa se lahko vidi in sliši tudi nekaj delčkov razburljivih živih nastopov Symmetric Orchestre v klubu Hogon.

Julija je izšel še zadnji album v že omenjeni seriji, dalj časa napovedovani posthumni album Alija Farke Touréja. Savane tako predstavlja zelo dostojen zaključek njegove glasbene kariere kot tudi omenjene serije. Kljub številnim »grožnjam« se Touré glasbeno ni upokojil vse do konca, kljub temu da mu glasba že dolgo let ni bila več primarna aktivnost. Vmes se je ta otrok reke Niger predvsem ukvarjal s kmetovanjem na velikem domačem posestvu, leta 2004 pa je s ponosom prevzel tudi župansko mesto v domačem Niafunkéju. Tokrat sicer ekipi založbe World Circuit pod taktirko producenta Nicka Golda ni bilo potrebno prenosnega snemalnega studia pretovoriti tja, kot se je to zgodilo pri prejšnjem albumu, pač pa v Bamako, kjer je bilo snemanje zaključeno že po nekaj dneh. V primerjavi s pred sedmimi leti izdanim Niafunkéjem je nova plošča mnogo manj udarna in električna, po svoji pretežni akustiki in prisotnosti samo Alijeve kitare pa morda celo bližja njegovim zgodnejšim delom. Album odlikuje »prizemljen«, neposreden zvok, ki pa še zdaleč ni nujno grobo »bluesovski«, temveč gre večinoma za zelo pretanjeno in nežno zaigrane ciklične skladbe. Ob Alijevem igranju na kitaro ploščo karakterizira instrumentalni poudarek na ngonijih. S tem se nekako še bolj poudarjeno poklanja glasbeni zapuščini severnega Malija, poleg tega pa je slednje zanimivo omeniti tudi zato, ker je bil ngoni tudi prvo večstrunsko glasbilo, ki ga je Ali Farka osvojil v svoji mladosti še pred kitaro. Temu se na plošči pridružijo samo še večinoma minimalistična tolkala in spremljevalni vokali, občasno pa zvok popestrita ameriška gosta Pee Wee Ellis na saksofonu in Little George Sueref na orglicah. Igranje na ngoni prispevata predvsem priznana mojstra inštrumenta Bassékou Kouyaté in Mama Sissoko. Med Alijevimi starimi sodelavci na tolkalih pa naj izpostavim vsaj Hammerja Sankaréja, ki smo ga letos lahko videli tudi v zasedbi Alijevega varovanca Afela Bocouma na Drugi godbi. Na naših odrih smo v preteklih letih lahko videli še dva glasbena gosta na tej plošči: nigerijskega flavtista Yacoubo Moumounija, sicer vodjo zasedbe Mamar Kassey ter Faina Dueñasa, tolkalca španskega Radia Tarife.

Že sama začetna skladba nakaže na počasnejši tempo in pretežno »bluesovsko« razpoloženje, ki se potem odražata skozi ploščo. Njeno jedro in ključno glasbeno sporočilo pa je skupaj z zgovornim besedilom gotovo skrito v naslovnem delu, ki je zaigrano samo z Alijem na vokalih in kitari ter z dvema ngonijema v spremljavi. Alija Farko pa po drugi strani nikakor ni minila iskriva igrivost oblikovanja »trubadurskih«, nežnih in spevnih skladb, kot je recimo »Soya«, še en biser na plošči. Besedila oziroma sporočilnost pesmi na albumu se gibljejo okoli tem, ki so Aliju največ pomenile: delo in njegova pomembnost, medsebojno sodelovanje, solidarnost in enotnost, ljubezen, življenjske izkušnje. Ta kombinacija tradicionalnih in avtorskih del je bila tudi tokrat zapeta v več jezikih severnega Malija, kar pa je tako ali tako bila značilnost Alijevega izvajanja od mladih let dalje. Savane je zelo samosvoja plošča z glasbenimi stili in karakterjem, lastnimi samo talentu, inovativnosti in srčnosti Alija Farke Touréja. Zelo ga bomo pogrešali.

Janez Pirc