MESTO ŽENSK

Ljubljana, od 2. do 10. 10. 2006

Verjetno je na začetku tovrstnega pisanja smiselno vtakniti glasbeno festivalsko dogajanje na 12. festivalu Mesto žensk v festivalski kontekst. Kot je bilo omenjeno v svečanem nagovoru ob uradni otvoritvi festivala v Cankarjevem domu, je festival namenjen vsem, sodelujejo pa pri njem izključno ženske avtorice. Prisotnost spola avtoric v njihovem glasbenem ustvarjanju ni bil vedno najpomembnejši dejavnik pri ogledu dogodkov. Je pa Mesto žensk ponudilo dovolj zanimive in raznolike (sodobne) glasbene prakse.

Prvemu glasbenemu dogodku smo bili priča že pred uradnim pričetkom festivala, ko je v nedeljo, 1. oktobra quebeška umetnica Genevieve Castree s kitaro, harmonijem in petjem pospremila otvoritev svoje stripovske razstave v galeriji Alkatraz na Metelkovi. Nastop se je odvil v sanjavih in mračnih tonih. Genevieve sicer v besedilih dopolni zgodbe, ki jih gradi v stripovskem delu, a je z močnim in nežnim glasom ter občuteno izvedbo na svoje pesmi na pretežno dolgem koncertu pritegnila pozornost velikega števila prisotnih.

Drugače je bilo na uradni otvoritvi festivala naslednji dan v Cankarjevem domu, kjer je Maud Nelissen, koncertna pianistka in med drugim skladateljica za spremljavo nemih filmov Germaine Dulac, glasbo spustila v drugi plan. Kot smo se lahko naučili iz dosedanjih »kinoušesnih« dogodkov, ima živa spremljava k filmu lahko še kako odprte roke pri sami interpretaciji filmske zgodbe ter njeni aktualizaciji v trenutku izvedbe. V konkretni kontekst festivala Mesto žensk je tokrat stopila predvsem filmska projekcija francoske avantgardne filmske umetnice, filmske teoretičarke ter angažirane feministke Germaine Dulac, ki je dober del svojega opusa ustvarila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Iz tega časa sta se odvrtela tudi filma Smehljajoča se Gospa Beudet ter Vabilo na potovanje. Pri obeh se avtorica poslužuje specifično filmskih izraznih sredstev in jih prej kot za zgolj pripoved zgodbe uporablja za opis notranjega doživljanja junakinj ali trenutkov srečanj protagonistov. Oba filma sta bila ob začetnem pojasnilu predvajana v hitrejšem formatu kot načrtovano, kar je terjalo od glasbenikov prilagoditev izvedbe. Maud Nelissen je nastopila s Finnom Mörickejem na violini, s katerim sta glasbeni del mojstrsko povedla skozi filmsko dogajanje, ki je za glasbo nudil možnost dinamičnega prepletanja različnih motivov. A če je za filmsko ustvarjalko Germaine Dulac mogoče reči, da je za svojo pripoved uporabljala predvsem možnosti filmskega medija kot takega, o zvočnem delu dogodka tega ne bi mogli trditi. Namesto tega se je glasba želela pomakniti v čas neke filmske preteklosti, vse premalo pa vzpostavila dialog s konkretno sedanjostjo.

Precej bolj 'sodoben' je bil plesno-glas(ov)ni performans Irene Tomažin naslednjega dne v Stari elektrarni. V (S)pozabi kaprice je avtorica reflektirala svojo starejšo predstavo, a jo od slednje poleg časovne razdalje loči predvsem njena pevska izkušnja. Predstavo je Irena bolj kot z gibanjem gradila s svojim glasom, ki je hkrati stopal v dialog z lastnim, nekoliko modificiranim posnetkom, ter vabečim 'zapeljevanjem' publike v minimalnem in ponavljajočem se besedilu. A ravno slednje je nastopajoča rušila s histeričnimi zatikanji ter dramatičnim preobratom ob sredini predstave, s katerim je hkrati preizprašala tako svojo dvojno vlogo 'gibalke' in 'pevke' ter vlogo 'umetnice', ki naj (u)sliši lepote željno publiko. S tem pa je podobno prevpraševanje spretno podtaknila tudi gledalcu-poslušalcu. Čisto nič dvomeče in popolnoma klasično pa sta v istem prostoru nastopila pevka Ines Jacques ter harfist Eduardo Raon v duetu Ona-ni-Francozinja-On-ni-Španec ter prisotne postavila nazaj v brezskrbno in udobno pozicijo poslušalcev. A koncert s svojimi naivnimi besedili, klasično uporabo instrumentov ter sladkobnimi pesmicami, med katerimi se je znašel tudi kak star jazzovski standard, ali pevkinim napovedanim 'stasom' zdaleč ni nudil kaj več kot sladkobne želje po ugajanju publiki, ki je sicer sladkobnost navdušeno sprejela.

V pozne večerne ure je v Menzi pri koritu v Metelkova mestu završal solo nastop čelistke in pevke Madigan Shive z umetniškim imenom Bonfire Madigan. S svojim, ohlapno zapisano, punkerskim pristopom h glasbi in močno fizično pojavnostjo na odru je podkurila zadovoljivemu številu obiskovalcev. Umetnica s Seattla je enako ognjevito zajadrala v bachovske harmonije in hrupne instrumentalne izpade ter jih vpletla v svoj angažiran in političnokritičen nastop. V vmesnem 'aktivističnem' nagovoru publike je sicer po nepotrebnem še dodatno izpostavila svojo kritiko svetovnih hegemonov, saj so njene shizofrene pesemske zgodbe popolnoma zadostovale.

Zvočno bolj zahteven nastop pa je sobotni »defonični« večer v klubu Gromka, kjer sta v duetu nastopili Andrea Neumann in Sabine Ercklentz. Prva je klasično izobražena pianistka, ki je, kot smo bili opomnjeni v napovedi dogodka, zlezla v klavir, njegovo razgaljeno notranjost pa je postavila tudi pred oči in uhlje prisotnih. Sabine Ercklentz je trobento ravno tako uporabila kot vir minimalne zvočnosti, ki zvok glasbila postavlja na enakovredno raven z dahi, speljanimi skozi njegovo cev. Kvaliteta dvojca pa se je predvsem izkazala v pozorni igri vzajemnega posluha in dopolnjevanja. Kljub izredni pretanjenosti in zvočni minimalnosti sta Sabine in Andrea predstavili presenetljivo poslušljivo kombinacijo, znano že iz cedejke, ki je izšla pred tremi leti za založbo Charhizma. V duetu sta se sprehajali po bolj ali manj izdelanih zvočnih strukturah. Vseeno pa kompozicije Sabine in Andree nikakor niso učinkovale zaprto. K temu je pripomogel predvsem igriv dialog, če ti besedi takoj odvzamemo klasično jazzovsko konotacijo vpraševanja in odgovarjanja. Dialog se je na sobotni »defoniji« pletel predvsem skozi zvočne drobce dahov, šumov in pokljanj, ki so se v hitrih izmenjavah in dopolnitvah med obema glasbenicama spletle v zapleteno, a zlahka prepoznavno ritmiziranje. Ritem, ki je vsaj v eni kompoziciji še posebej stopil na mesto odsotne tonalnosti, pa zvočnosti ni zasenčil, pač pa jo prej zapletel v tih zvočni ples, skozi katerega smo bili sicer izpostavljeni drobnim učinkom Sabinine in Andreine igre.

Tudi letos se je festival Mesto žensk izkazal s kvalitetnim glasbenim programom. Vseeno je spodaj podpisani dobil vtis, da »žensko« v glasbi – razen v nastopih, ki prestopajo meje zgolj glasbenega, oziroma izvajalkah, ki se vpisujejo v bolj podtalni glasbeni tok – še vedno uspeva predstaviti zgolj preko zastarelih predstav; bodisi se poudarja »glas in stas« ali pa se glasba umakne v drugi plan in prepusti sporočilnost kaki drugi formi, na primer filmu. Ali pa je, in letos smo bili tega lahko le veseli, odsotna.

Aleš Rojc