PEARL JAM

Dom sportova, Zagreb, 26. 9. 2006

Pearl Jam so se po šestih letih vrnili v Evropo. Nam najbližji zagrebški koncert je bil že po napovedih nekaj posebnega. Reklamiralo se ga je kot edini koncert brez predskupine na tokratni turneji in to je obetalo daljši repertoar skladb − piarovska puhlica! Poostreni varnostni ukrepi in natančen pregled obiskovalcev na vhodu v Dom sportova so dodatno dvignili raven nestrpnega pričakovanja velike rockovske skupine. Ta se je v zadnjih letih odmaknila od populističnih medijskih žarometov, ohranila pa je topel in iskren stik s svojimi oboževalci, ki so se natepli z vseh koncev nekdanje Jugoslavije in sosednjih držav. Vedro vzdušje v veliki dvorani zagrebškega športnega kompleksa je bilo poplačano že s prvimi takti. Brez velike ceremonialnosti so Pearl Jam na skromno postavljenem velikem odru dali vedeti, da mislijo svoj nastop opraviti pošteno. Dobro ogreti od mesec dni trajajoče turneje niso niti za trenutek pokazali utrujenosti, kaj šele, da bi s hladno natrenirano rutino delili svoje uspešnice. Nasprotno, s strastjo so se predali nastopu in med nabranimi z vseh albumov − od prvenca Ten, s katerim so v za zgodovino rocka prelomnem letu 1991 nevarno ogrozili Nirvano na prestolu grunga, do zadnjega, letos izdanega sedmega studijskega albuma, preprosto naslovljenega z imenom skupine − so prevladovale predvsem skladbe iz zadnjega obdobja, vendar tudi popularnejše niso izostale. Z vsako naslednjo skladbo so pridobivali na naklonjenosti publike, svoje zveste zasledovalce pa so v zameno obdarili z nekaterimi sicer v živo redko izvajanimi skladbami. Frontman Eddie Vedder je v redkih pavzah med dobro domišljenimi seti skladb, ki so dramaturškim lokom dvigovali in spuščali napetost koncerta, s pomočjo plonk listkov v polomljeni hrvaščini nagovoril desettisočglavo množico. S tem svojim početjem je priklical spomin na Janeza Pavla II. S takšnimi vložki se je temperatura le še stopnjevala, kar je dajalo dodaten elan skupini. Povsem predana nastopu ni niti za trenutek popustila v intenzivnosti, ki ni pojenjala, kaj šele padla. Brez velikih besed in brez obešenjaškega zvezdništva so Pearl Jam v dveh urah igranja in z dvokratnim bis pripeljali celo dvorano do popolnega transa. Parter, leva, desna in zadnja tribuna so bili v zraku in v isti glas spremljali skupino. Proti koncu koncerta so na oder usmerjene reflektorje izničile prižgane luči, publika in skupina sta se zlili v eno. Od navdušenja in topline so se naježili tako publika kot člani Pearl Jam. Ko je zadonela še obdelava Keep on rockin' in the free world Neila Younga, se je rock koncert spremenil v politično manifestacijo. Rock se je (spet) manifestiral kot deklarativna zahteva za mir in še enkrat mir in svobodo. Pearl Jam so s svojo spontanostjo in predanostjo pokazali, kako nevarno orožje je rock glasba, ki ob zabavi lahko apologetsko ozavešča in združuje. Z iskrenim nastopom so Pearl Jam samo še potrojili trdno zvestobo publike. Predzadnji koncert na turneji Pearl Jam je Eddie Vedder proglasil za najboljšega. Po videnem, slišanem in prikazanem to ni bila puhlica.

BIGor