KONCERTNI ATELJE

Studio 14, Radio Slovenija, Ljubljana, 3. 10. 2006

Društvo slovenskih skladateljev oz. Sekcija za elektroakustično glasbo nam je tokrat pripravila lepo presenečenje s koncertom elektroakustične glasbe. Na sporedu so bila dela skladateljev Bojane Šaljič Podešva, Petra Šavlija, Mihaela Paša, Brine Jež Brezavšček, Marjana Šijanca in Bora Turela. Ne le program in organizacija, razveseljuje tudi dejstvo, da je tovrstna glasba v Sloveniji le dobila svojo publiko glasbenih sladokuscev.

Uvodna skladba, delo Bojane Šaljič Podešva, nas je postavilo v precep naravnega ambienta in elektroakustične abstrakcije, z občutkom povezanih v koherentno celoto. Prehod iz »naravnega« v »virtualno« poteka v smeri gradacije računalniško obdelanega zvoka in nas tako pripelje v sodobnost abstraktne realnosti. Avtorica nam je tokrat ponudila pretehtano delo, ki kaže na njeno umetniško zrelost, v prihodnje pa se nadejamo novih dinamičnih presenečenj. Peter Šavli je svojo skladbo zasnoval na »prispodobi spektra rdečih barv« oz. sinesteziji videnja teh barv ob poslušanju viole, pri čemer je izpostavil tona mali E in mali Es. Preko računalniško obdelanega zvočnega materiala gravitira skladatelj okoli obeh tonov, ob intervenciji v živo violista Franca Avseneka. Skladba je izzvenela kot študiozna etuda, ki ji ni primanjkovalo notranjega naboja. Zemlja ali Earth Brine Jež Brezavšček označuje prvinskost skladbe, ki jo sicer predstavlja inštrument – bobni in neposrednost njihovega zvoka ob udarjanju na kožno membrano. Ta prvobitnost je vstavljena v zvočni okvir, izdelan iz računalniško obdelanega materiala, k dodatni izraznosti skladbe pa sta z veščo intervencijo prispevala plesalca Jasna Knez in Gulio Budini. Skladateljica je v svojem delu izrazila tudi prijateljsko sodelovanje z Marjanom Šijancem, katerega delo Sole II predstavlja enega redkih primerov računalniško posredovanega glasbenega dela, v katerem ima računalniški program vlogo izvajalca. Druženje slike, zvoka in (poetičnega) teksta nam vsak po svoji poti ali kot celota nudijo vživitev v sam tok dogajanja, ki poteka homogeno in zaokroža delo v celostno, heterogeno celoto na ravni razširjenega, kompleksnejšega zaznavanja. Osnovo skladbe tvorijo magični kvadrati, na katerih je zasnovana kompozicijska tehnika. Na trenutke je tok dogajanja morda skrajno umirjen, vendar bi bilo to mogoče razumeti tudi kot avtorjevo hotenje oz. dikcijo, kot podrejanje osnovni ideji magičnih kvadratov. Vsekakor pa je za slovenski prostor SOLE II pogumna kreacija, ki bo, upajmo, zbudila zanimanje ustvarjalcev in jih vzpodbudila k ustvarjanju na tej samosvoji poti. Skladba »S« Mihaela Paša je prav tako ena tistih, ki izražajo avtorjev pogum in umetniški credo. Kot že kdaj, se je skladatelj v njej tudi osebno angažiral in nam na manihejski ravni prikazal glasbeni komentar dogajanja v sodobnem svetu kot konfrontacijo različnih oblik nasilja in duhovnosti, kot zatočišča in vira vsega humanega, ki pa se z (upanjem?) nasiljem hkrati izteče v tišino. Kot vedno, je mojster slovenske elektroakustike Bor Turel tudi tokrat navdušil z delom Oda v višave zazrtemu grbu, katerega podstat predstavlja zgodba o Celjskih grofih z izpostavljeno Veronikino pripovedjo kot leitmotivom. Pri tem se je avtor spraševal o vsebini brez zgodbe in sedanjosti brez zgodovine oz. kako ustvarjati v odsotnosti obeh. Delo je sinteza večplastne zvočne freske, ki prikazuje dramatično Veronikino izpoved z ozadjem dvornega življenja, in prečiščene glasbene oblike, ki se pojavljata zdaj izmenično, zdaj sočasno oz. prehajata ena v drugo.

Koncert smo sprejeli in spremljali z navdušenjem in upanjem na bližnje ponovno srečanje z novimi sodobnimi glasbenimi stvaritvami in ustvarjalci.

Marina Žlender