Letnik: 2006 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Viva

QUINTRON and MISS PUSSYCAT

Kset, Zagreb, 7. 10. 2006

Odkar je Katrina lani uničila njun dom v New Orleansu, Quintron in njegova odrska ter življenska družica Miss Pussycat vestno »turata« in zbirata denar za obnovo svojih bivalnih in delovnih prostorov. V našo sosešino sta se vrnila po petih letih v sklopu promocije lani izdanega albuma Swamp Tech / Electric Swamp. Ta je zagotovo njun zvočno, stilsko in studijsko najbolj dovršen izdelek doslej. Z njim sta se precej sofisticirala, rudimentaren garažni zvok sta oplemenitila s pumpajočo ritmično podlago in se podala v bolj sodobne hipnotične vode. Z albumom in vtisi z nepozabnega prejšnjega koncerta sta v dvorano Kset privabila približno 200 navdušencev. Njun performans se vedno začne s kratko lutkarsko predstavo, s katero poskušata ogreti publiko, hkrati pa do nje ponesti kako življensko modrost ali komentar aktualnega stanja duha. Sam koncertni nastop ekscentričnega dua pa v prvi vrsti zaznamuje kompilacija nenavadnih inštrumentov, ki jih vse po vrsti obvladuje Quintron, medtem ko je Miss Pussycat zadolžena za spremljevalne vokale, ritmično pozibavanje na odru in animacijo občinstva. Tokratni nastop so žal vseskozi zaznamovale tehnične težave, ki sicer niso odločilno vplivale na vzdušje v dvorani, so pa vsekakor zmanjšale kvaliteto prikazanega. Mirne vesti lahko zatrdim, da je bil najbolj umirjen in nefokusiran od treh, ki sem jih doživela, čeprav se prvega zaradi prekomerne alkoholiziranosti niti ne spomnim najbolje. Za bistveni element koncerta, ritem, skrbijo na eni strani posnete ritmične podlage, na drugi pa bobnarski set, zminimaliziran na »hi-hat«, in kopica nenavadnih naprav, ki jih je izumil in patentiral Quintron. Najbolj eksponiran med njimi je vsekakor »tovariš boben« (drum buddy), katerega bistveni element so navrtani rotirajoči cilinder, znotraj njega žarnica, s pomočjo katere nastajajo nenavadni svetlobni efekti, zunaj njega pa so optični senzorji. Quintron iz tega mehanizma s svojimi gibi in pritiskanjem na gumbke, ki cilinder vrtijo z različno hitrostjo, izvablja najrazličnejše ritme. Uporablja ga tudi kot neke vrste teremin ali inštrument za skratchanje po zraku. Prav z njim je imel na tokratnem koncertu veliko težav, saj je njegovo delovanje nenehno prekinjal soj enega od reflektorjev. Konkurenco tej mašini dela še t. i. pljuvalna mašina (spit machine), ki zvočno reagira na pljunke − na zagrebškem koncertu jih je bilo res veliko, ni pa bilo najbolj razvidno, kako, in ali je sploh naprava delovala. Nadalje je tu še dvojni set orgelj, pri katerih največ pozornosti vzbuja ohišje, narejeno iz nekega starega, verjetno ameriškega, avtomobila. Nenavadna kombinacija vseh teh inštrumentov, ki jih obvladuje en sam človek, ki poleg tega še poje, včasih tudi v dva mikrofona, v živo vedno znova kulminira v divjo ritmično-gibalno zmes, na katero publika preprosto ne more ne reagirati. Litri in litri potu publike in nastopajočih zahtevajo litre in litre napitkov, ponavadi alkoholnih, tako da je vzdušje iz trenutka v trenutek bolj divje, tako divje, da sta se glasbenika občasno spustila med publiko in tam izvajala svoj performans. Rajanje je trajalo približno dve uri, po samem koncertu pa je za podaljševanje vzdušja skrbel še DJ Pasta, prav tako iz New Orleansa, ki je vrtel v naših krajih ne najbolj poznane soul in garažne izvajalce.

Viva