FESTIVAL FV 2006

Orto klub, Ljubljana, 10. 10. 2006

Tokrat se je FV Music zatekel s svojim vsakoletnim, že tradicionalnim FV festivalom v Orto klub. Brez zloglasnih imen so bili ob domačih Sunshine Trip in Dr. Zero na vrsti sanfranciški Jack Saints, clevelandski This Moment In Black History in brooklynski Ghetto Ways, sveža imena ameriškega rockovskega podzemlja in v našem prostoru kar velika neznanka. Kako bi lahko pričakovali več publike, če je bil že lanski odziv na skandinavske veterane Nomads tako plehko slab in odziv na rokabilijevsko naravnane Meteors očitno zgolj nostalgičen? Namesto legendarnih in kultnih imen so se tokrat predstavila šele prebijajoča se imena brez velike promocijske napetosti. Zato je bil festival premišljeno postavljen v zgornje klubsko nastropje ljubljanskega Orto bara in se začel na tisti torkov večer že nekaj po 19. uri. Zadržanost od obveznosti me je prikrajšala za ogled obeh domačih uvodničarjev, ki pa so − po pričevanjih redkih prisotnih − doživeli podoben tonski masaker kot vse tri ameriške gostje v nadaljevanju. Še najbolje se je tonski mojster obnesel pri Jack Saints. Z nabrušenim, nezaustavljivo drvečim punk rockom so pokazali hedonistično noto svojega početja in z nenehnim nagovarjanjem publike povzročili nekaj njenih spontanih odzivov, ki je v času njihovega nastopa le napolnila klubski prostor. Z znojem in pivom zaliti so iskrivo nizali kratke in jedrnate eksplozije, ki pa niso imele posebnega presežka. Več so obljubljali clevelandski This Moment in Black History s svojim razcefranim križancem postpunka in hard rocka, ki se je hitro razblinil v kaotičnem, neurejenem zvoku. Čeprav se je čutila natančnost izvedbe, je bila cela zvočna slika razbita na koščke, iz katere je izstopala le kitaristova naravnanost na trdo rifanje po kopitu Grega Ginna iz Black Flag. Nevrotična zadirčnost frontmana je izgubila ves svoj angažma in bila bolj podobna zaigrani provokativnosti. Da nekaj res ni štimalo, se je izkazalo tudi z zadnjimi nastopajočimi Ghetto Ways. Delno po krivdi neuglašenosti in nestrnjenih vrst skupine po hudem prepiru, ki jih je raztrojil po koncertu v sosednjem Gradcu, delno zaradi kovinsko odmevajočega zvoka ni prišel do izraza njihov koktajl punka in soula. Vse skupaj je bilo podobno slabi vaji pred hladnimi in apatičnimi prijatelji. FV festival tokrat ni prinesel kakšnega posebnega žara v megleno ljubljansko kotlino. Bil je žrtev izrazito neprofesionalne, podcenjujoče skrbi tonskega tehnika za nastopajoče skupine. V takšnem vzdušju se niso ogreli ne publika ne skupina, lahko pa so se porodile provincialne sodbe, da je rock mrtev, čeprav so po rastočem številu kitarskih, rockovskih skupin pri nas in predvsem za našimi mejami prej iz fotelja zvite.

BIGor