Letnik: 2006 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: TC Lejla Bin Nur

ZADNJI NOMADI IZ RADŽASTANA

Glasbe sveta in Agripina, Cankarjev dom, Ljubljana, 16. 10. 2006

Videla nisem tako rekoč nič, slišala skoraj nič, mislila pa tudi ne prav veliko, saj me je radžastanska predstava kljub vsemu povsem prevzela in zavrtela! Kakopak, kot ponavadi, rahlo pretiravam, resda pa kritiški kot zgoraj na prvem balkonu Gallusove dvorane ne omogoča podrobnega vpogleda v dogajanje, vsaj ne brez gledališkega kukala in podobnih ostrostrelskih naprav, pa tudi za zvok položaj ni ravno idealen, tudi če je ozvočenje naravno, kot se je zgodilo vsaj v končnem delu tistega ponedeljkovega večera. Tako smo seveda že pred samim začetkom ugibali, kaj je na Pabujijevem zvitku (Pabuji pad; glej letošnjo Musko, št. 9+10) iz prve točke. Hiše? Mesto? Postave? Ljudje? Svatje ali tatovi? Šele po predstavi sem iz prve roke izvedela, da so bile človeške postave, podrobnosti pa nisem ujela v spomin. Da je kmalu potem žongler in akrobat Narayanan goltal sablje (sedem ali osem hkrati, se mi zdi), se je še dalo opaziti, brez detajlov seveda, čarovnije z vrvjo, če je bila vrv, in vrtavko ali vrtavkami, skratka drugi nastop čarovnika (če je bil isti) pa je ostal tam zgoraj povsem realno neviden; videla sem samo tišino ob njegovih nastopih – in ta me je precej presenetila, saj so drugi Radžastanci razlagali, kako glasba pomaga čarodejem in akrobatom izvesti točke, zato ostaja, a le v ozadju za spremljavo. No, tokrat ni, resda pa je bila ves čas le za spremljavo, a o tem čez nekaj vrstic. Iz prve roke sem bila obveščena, da mojster rezil in drugega nikakor ni plezal po vrvi, obešeni na prazen zrak, kakor so se tudi glasila ugibanja, čeprav tudi ta točka tam obstaja, a ne v tej predstavi. No, in seveda je bilo ogromno veliko plesa – in to več kot odličnega plesa, vključno s fenomenalnim sukanjem v krogih po kolenih. Ob plesu, in sicer sta bila kakopak tudi petje in glasba, vsaj na samem koncu se je v središču pozornosti pojavil celo koordinator projekta in godbeni mojster Gazi Khan Barna in malo poropotal s karthalom. Seveda je zdaj treba povedati tudi tole: kljub veličini, lepoti in nedvomni kvaliteti predstave, ki zlahka zanese, je prinesel obisk Zadnjih nomadov iz Radžastana tudi dvojno rahlo razočaranje. Najprej zato, ker je pisana predstava minila v trenutku, kratek hip, precej manj kot slaba poldruga urica in ne veliko več kot dobra urica – in rajanja je bilo že konec. In (nikakor) ne nazadnje zato, ker so glasbeniki Divane resda spremljali predstavo, niso pa zares igrali in peli – zaigrali niso niti ene same samcate zaresne skladbe iz repertoarja, skratka, pretežno tolkalska glasba z nekaj dodatki in glasovi in z nekaj tišinami je spremljala predstavo, ni pa Divana dobila svoje točke. Umetniški vodja projekta Alain Weber je bil videti v dvomih, ko sem mu omenila, da bi morda lahko dodali komad ali dva ter točko Divane – ali morda kar del z Divano, denimo za dodatnih 45 minut, po premoru ali brez njega. Torej je glasbo namerno opustil iz predstave, ki predstavlja nekaj drugega, ne glasbo, hkrati pa je tudi glasba integralni in zelo pomemben del kulture, ki jo predstava predstavlja; skratka zato tudi dvom: bi ali ne bi. Odločili so se za ne, vsaj za zdaj in morda so se odločili prav, saj je glasba Divane preveč pomembna in preveč dobra, da bi se skrčila na točko v predstavi. A vendar je bilo kljub temu tudi glasbe veliko in bila je tudi dobra. Čeprav Alain meni, da glasba, ki spremlja predstavo, ne bi mogla stati samostojno in je torej ne namerava posneti in izdati na nosilcu, bi jo vendarle morda kazalo preveriti tudi samo z ušesi in brez oči – a raje z nosilca zvoka, ne z zavezanimi očmi na drugem balkonu v centru, je preveč vrtoglavo, hvala. Hvala tudi za odlično predstavo, za drugič pa si želim Divane. Recimo.

TC Lejla Bin Nur