IZZVEN

Narodni dom in Kibla, Maribor, od 2. do 4. 11. 2006

Mariborski jazzovski festival Izzven, ki se je letos datumsko prestavil za en dan nazaj, v četrtek, ter se tako izognil slabemu nedeljskemu obisku iz prejšnjih let, je v treh dneh ponudil kar nekaj zelo dobrih koncertov, nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki bi jih radi čimprej pozabili. Žal se je s slednjimi festival začel, precej neobetavno torej, pravzaprav s koncertoma, ki bi nam čisto ugajali kot kakšno neobvezno »after jamanje«, ne pa kot del glavnega programa. Prvi krivec za medel začetek je nizozemski saksofonist Yuri Honing s svojim triom, sicer znanec z ljubljanskega jazz festivala. Honing je znan kot izjemno liričen saksofonist s pretanjenim in mehkim tonom. No, z njegovimi liričnimi komadi ni bilo pravzaprav nič narobe, so lep primer nadaljevanja baladne tradicije v današnjem času, česar pa nikakor ne moremo reči za njegove bolj na bop naslonjene skladbe. Te so namreč tako zvočno kot glede na glasbeniške vloge v bandu vse preveč spominjale na tradicijo, namesto da bi jo nadgrajevale ali ji dale oseben podpis. Slednjega ni manjkalo pri naslednjem izvajalcu, bobnarju Joeyju Baronu, ki se je predstavil s svojim kvartetom pod naslovom Killer Joey. Električna kitarista in kontrabasist naj bi skupaj z Baronom posodobila bluesovsko, jazzovsko ter rhythm and bluesovsko zgodovino. Žal se je ustavilo pri »nebolečem« muziciranju, nekako bolj za svojo dušo; sicer je bila godba profesionalno solidno odigrana, a se ni premaknila nikamor, očitni znaki užitka, ki ga je bilo zaznati na obrazih glasbenikov, pa niso nalezli podpisanega.

Osrednji, petkov dan je ponudil glasbeno najbolj zaokrožen program ter privabil tudi največ obiskovalcev. Če smo to pričakovali za nastop Little Axe (tisti, ki so bili med maloštevilnim občinstvom na lanskem ljubljanskem koncertu v Ortu klubu, so band dodobra »spromovirali«), je to malce navadno za trio Charlesa Gayla, za katerega bi težko rekli, da ga poznajo zunaj bolj ozkega kroga poznavalcev free jazza. Zaradi nepričakovanega zanimanja za Gayla je bila dvoranica Malega odra Narodnega doma nabito polna in tudi podpisani sem koncert žal moral poslušati pred (sicer odprtimi) vrati. Seveda ta izkušnja ni verodostojna, a naj za potrebe recenzije vendar omenimo, da je bilo slišati igranje Gaylovega tria energično in zavzeto; včasih je bil njegov saksofon tesno prepleten s kontrabasom in bobni, drugič spet se je izvil do aylerovsko spiritualnih širjav. Z gnečo na koncertu Little Axe ni bilo težav, saj se je odvijal v Veliki dvorani Narodnega doma, a vseeno ni potekal v idealnem okolju. Ozvočenje je bilo namreč prešibko, da bi do zadnjih vrst prihajale vse nianse in okraski pretanjene medigre bluesovskega tria. Band, za katerega nedvomno drži piarovska pogruntavščina, da igra blues za 21. stoletje, saj v mešanju svoje razigrane zvočne enolončnice vnašajo gospel, psihedelijo, dub, reggae in rock. In angažirani blues, pri katerem se ti od glasbeniške potopljenosti v muziko in hkratne spontanosti njihove igre kar zameša v glavi. Resnici na ljubo smo se za slednji občutek morali preriniti pred oder, kjer je bila jakost zvoka primerna. Poleg omenjenih dveh koncertov smo glasbeno in prizoriščno pestrost zaokrožili še s koncertom švedskega dua Sheriff v Kibli, ki je uvedel koncertno dogajanje na ta dan. Glede na slišano, bi ga lahko mirne duše postavili na zaključek večera kot (nikakor ne neobvezni!) chill out. Sheriff namreč s klaviaturami, kitaro in bobni ustvarjata izredno minimalistično godbo, minimalistično ne le zaradi asketske uporabe glasbil, marveč tudi zaradi večkratnega ponavljanja motivov v zelo počasi razvijajočih se temah. Kombinacija, ki te zaradi neobičajne počasnosti komadov ter vztrajnega ponavljanja in ponavljanja – ko se privadiš na to premaknjeno zvočnost – kar prijetno omami.

Kljub neposrečenemu začetku Izzvena je bil njegov zaključek malone odličen. Za to je najbolj zaslužna pianistka Satoko Fujii s svojim kvartetom, s katerim je zamešala vnetljivi koktajl raznorodnih godb, ki so se med seboj velikokrat v hipu zamenjale, se dopolnjevale ali celo izrivale druga drugo. Od balkanskih neparnih ritmov in razplesane balkanske jazzovske trobente, prek neulovljivih funkovskih prekucij do tihih avantgardnih meandrov in freejazzovskih piansitičnih grozdov – godba se je ves čas vila v enem samem zanosu, v katerem so se prehodi iz zvočnega kaosa v popolno umirjenost, skoraj tišino odvijali, kot da gre za naraven proces. Dober uvod v takšno večplastno muziciranje je bil nastop ženskega tria Queen Mab, ki mu je uspelo jazzovsko improvizacijo cepiti z neoklasično avantgardno glasbo, ne da bi v tej zvočni zlitini katera koli od vsebin prevladovala. Lep dosežek tudi zato, ker se je trio izognil v tovrstnih projektih večkrat prisotni hermetičnosti. Pravi zaključek Izzvena je za večino jazzovskih obiskovalcev pomenil pravzaprav neke vrste zaključno zabavo, saj je bil na sporedu koncert retro-pop skupine Melodrom, znova v Kibli, tokrat (za razliko od koncerta dua Sherrif) nabito polni. Podpisani je zato večino koncerta žal zamudil, tako da bomo to recenzijo zaključili le s pohvalo organizatorju, da je tudi tak band uvrstil v program.

Mario Batelić