Tango

Družbeni in kulturni fenomen

Dandanes je tango žanr, ki vključuje glasbo, ples, poezijo, pesem, pripovedništvo, filozofijo in še kaj … Še vedno pa se mnogi sprašujejo, kako in zakaj je tango, ki se je razvil med nižjim slojem evropskih priseljencev v Argentini in bil dolgo zaničevan, postal resna in predvsem svetovljanska umetnost, ki je še vedno predmet raznolikega estetskega zaznavanja in polemik.

Rojstvo in izvor

Vse se je začelo v revnih četrtih ob rečnem ustju Rio de la Plata v pristaniškem mestu, kjer je konec 19. stoletja bivala nenavadna mešanica priseljencev, ki so prihajali iz mnogih različnih kultur in držav v iskanju boljšega življenja. Kot mnoga druga pristaniška mesta se je tudi Buenos Aires izkazal kot plodno območje za nastanek novih in vitalnih kulturnih tradicij – tukaj sta se namreč rodila slavni ples in glasba tango.

Leta 1880 je Buenos Aires postal glavno mesto Republike Argentine. Z izvažanjem govedine in žita v Evropo in z napredovanjem prometnih ter komunikacijskih povezav (parniki, železniške proge, telegrafija) je dežela doživela popoln gospodarski razcvet, postala najrazvitejša država v Latinski Ameriki in ena od svetovnih velesil v dvajsetih letih 20. stoletja. Iz tega razloga so se v Argentino množično priseljevali Evropejci; največ jih je prišlo iz Italije, sledili so jim Španci, nekaj jih je prišlo celo iz Libanona in Sirije. Prebivalstvo je v pičlih 25 letih bliskovito naraslo z dveh milijonov leta 1870 na več kot 8 milijonov leta 1914, od tega se je polovica priseljencev nastanila v Buenos Airesu, kjer so se zaposlili kot delavci v pristanišču, tako imenovani porteñosi. Mesto, ki so ga konec 19. stoletja imenovali kar velika vas, je čez noč zraslo v prestolnico z milijonom in pol prebivalcev in hitro dobivalo novo podobo.

Množično priseljevanje v Buenos Aires je imelo tudi kulturne posledice. V začetku stoletja je prišlo do velike kulturne preobrazbe, ki ji lahko rečemo obnova nacionalne kulture. Argentina je v trgovskih povezavah z Evropo s stare celine uvažala tudi kulturne trende, med drugim glasbo in ples. Evropski plesi, kot so valček, polka, mazurka, chotis, so se tukaj pomešali s plesom candombe (lokalno mešanico improviziranih afriških plesov) temnopoltih prebivalcev, ki so v 19. stoletju predstavljali četrtino prebivalstva, in s podeželsko pesmijo ljudskih godcev iz pampe milongo, ki je igrala pomembno vlogo v takrat že izginjajočem svetu gavčev. Milonga se je s podeželja prenesla v mesto in postala priljubljena v predmestjih Buenos Airesa med tamkajšnjimi delavci. Milongo naj bi compadritosi – kot so se imenovali pripadniki delavskega razreda – ustvarili kot parodijo na plese temnopoltih skupnosti, izvajali pa so jo ob zvokih kitare, glavnika, flavte, ustne harmonike in violine. Ples, ki se je kmalu razvil v tango, je postal obvezen del uličnega dogajanja. Nastajal je spontano ob improvizaciji glasbenikov samoukov, ki so se sicer preživljali kot delavci na železnicah in tovarnah. Večina zgodnjih tangov je bila instrumentalnih, brez pevcev in besedil. Prve zasedbe glasbenih pionirjev tanga so nastale na območju Rio de la Plata in so najpogosteje vsebovale violino, flavto in kitaro.

Od bordelov do visoke družbe

Tango je bil v visoki družbi dolgo zaničevan kot ples bordelov in nižjih družbenih slojev. Dejstvo je, da se je že od vsega začetka plesal tudi v prenaseljenih stanovanjskih hišah evropskih priseljencev in na ulicah predmestij, ne le v bordelih, ki so bili že od začetka razvoja Buenos Airesa precej obiskani. Skoraj 80 odstotkov začetnih priseljencev v tem mestu je bilo namreč moškega spola. Prostitucija, ki se je na začetku odvijala le med nižjim slojem prebivalstva, pa se je kmalu povzpela po socialni lestvici navzgor in tako se je v elitne bordele prebil tudi tango, ki se je tako iz predmestij preselil v sam center prestolnice in postal bolj uglajen. Konec 19. stoletja se je tango pojavil na odru v številnih igrah in glasbenih komedijah. Najpomembnejše je bilo dejstvo, da je glasba vedno manj temeljila na improvizaciji zgodnjega obdobja, glasbeniki so se vse bolj ozirali na to, kar bo všeč občinstvu, in pisali klavirske skladbe, imenovane tango criollo para piano.

Konec 19. in v začetku 20. stoletja se je tako tango v rojstnem mestu utrdil kot ples in razvijajoča se glasbena zvrst. Širil pa je tudi v podeželska mesta Argentine in prek širokega rečnega ustja Rio de la Plate v prestolnico Urugvaja Montevideo, kjer je prav tako zasedel pomembno mesto v urbani kulturi. Tako se je odmikal od sveta zvodnikov, nasilja in prostitucije ter postajal predhodnik umetnosti plesa in glasbe velikih dvoran 20. stoletja.

Še pred iztekom stoletja se je nova umetniška zvrst postopoma selila v kavarne, vse bližje centru mesta. V rečnem območju La Boca, v katerega kavarne se je preselilo glasbeno dogajanje, je navdušena in pogosto nasilna publika raje poslušala kot plesala. Glasbeniki so ponavadi igrali na majhnih odrih, kjer je bilo komajda prostora za klavir in morda še kakšnega glasbenika. La Boca je bila v tistem času rojstno mesto glasbe tanga in hkrati mesto, kjer so se začele rojevati prve prave glasbene zvezde.

V začetku 20. stoletja se je kot novost v glasbenem svetu pojavil bandoneon, katerega korenine segajo v Nemčijo in ki je za večno zaznamoval tango kot glavno glasbilo. Glasbeniki so imeli zaradi pomanjkljivega znanja težave z igranjem glasbila, vendar je postal zaradi specifičnega zvoka kmalu nepogrešljiv del glasbenih zasedb tanga. Ob tem je treba poudariti pomembno vlogo, ki so jo imeli pri razvoju nove plesne glasbe snemalni studii in gramofonska industrija. Prvi posnetki tanga so bili narejeni okrog leta 1902.

Prelomni trenutek nastopi leta 1911, ko bandoneonist Vincente Greco posname gramofonsko ploščo z zasedbo Orquesta Típica Criolla, kar pomeni tradicionalni kreolski orkester, ki se je osredotočil izključno na izvajanje skladb tanga. Greco je prvotni trio iz leta 1906, sestavljen iz bandoneona, violine in kitare, razširil v sekstet dveh bandoneonov, dveh violin, klavirja in flavte; kasneje je klavir zamenjal s kitaro. Šestčlanska glasbena zasedba je tako dobila ime, ki se uporablja še danes.

Ne, to ni Zadnji tango v Parizu

Leta 1910 je le malokdo v Parizu vedel, kaj je tango. Leta 1913 pa je že postal ena izmed najbolj vročih tem v francoski prestolnici. Nekateri domačini so sprva verjeli, da je beseda francoskega izvora in nekakšna mešanica španskega flamenka ter glasbe južnoameriških Indijancev.

Glede tega, kdo je prinesel tango v Evropo, so mnenja različna. V začetku 20. stoletja so sinovi argentinske elite v iskanju pustolovščin obiskovali bordele in tam odkrili tango, ki jih je prevzel. Kasneje so ti bogati mladeniči prišli v Pariz, ponavadi študirat, in tam pariške meščane višjega sloja naučili tanga. Zagotovo je eden izmed prvih takšnih pesnik in pisatelj Ricardo Güiraldes, ki je kot vzor argentinskega mačizma izviral iz bogate in vplivne družine, njegova čednost, prijaznost in vljudnost pa so ga naredile le še bolj svetovljanskega. Leta 1911 je napisal znamenito pesnitev v čast plesu in jo poimenoval kar Tango. Prva glasbenika, ki sta prišla iz argentinske prestolnice v Pariz, sta bila Angel Villoldo in Alfredo Gobbi. Leta 1907 sta tam posnela nekaj najbolj znanih zgodnjih tangov.

Po prihodu na staro celino se je tango spreminjal. Čeprav je oblika plesa v osnovi ostala nespremenjena, je gibanje postalo bolj spodobno. Kakorkoli že, tango je doživel zmagoslavje. Obstajala so tango oblačila, tango barve, parfumi in tango čajanke; postal je vodilni ples v predvojnem obdobju. Po Parizu, prestolnici mode in zibelki elegance, se je najprej širil v druge evropske države (Anglijo, Nemčijo, Rusijo, Italijo), nato pa z lahkoto po vsem svetu.

Širil se je hitro in si v trenutku pridobil občinstvo, s priljubljenostjo pa je postal predmet politične razprave. Leta 1914 je nemški cesar Wilhelm II prepovedal tango po vsej državi in ga obtožil nespodobnosti. Celo papež Pij X. je ples označil kot napad na družinsko in družbeno življenje ter kot barbarsko dejanje, ki je plod črnske in indijanske kulture. Toda bilo je prepozno za ukrepe.

New York je tango z navdušenjem sprejel pozimi 1913. Plesne predstave in čajanke tanga so se razširile v trenutku in časopisi so na veliko poročali o popularnosti plesa.

Ljubo doma, kdor ga ima

Potem ko je tango zavzel evropska plesišča, na katerih so se nad tangom navduševali pripadniki višjega razreda in ga povzdignili v modo, so ta ples navdušeno sprejeli tudi pripadniki višjih slojev v Argentini. Kljub uspehu, ki ga je doživel po svetu, je ta ples obdržal vezi z bordeli in so ga še vedno dojemali kot ples prostitutk.

Prvi argentinski filmi, ki so vključevali tango, so bili posneti v letih med prvo svetovno vojno. Leta 1915 nastane film Nobleza gaucha, naslednje leto veliki Carlos Gardel zaigra v nemem filmu Flor de durazno, še leto kasneje posnamejo film, ki je v celoti posvečen tangu; El tango da la muerte, Tango smrti; Štirje jezdeci Apokalipse (1921) je še eden izmed znamenitih filmov iz tega obdobja, v katerem je igralec Rudolph Valentino v vlogi gavča zaplesal prvi tango v Hollywoodu.

Zlata doba

Okoli leta 1920 se je v tangu pojavil nov slog, imenovan guardia nueva ali nova garda, ter prevzel vodilno vlogo v svetu tanga. Nova glasba je bila zapletena in virtuozna, tako kot ples, zaradi katerega je v veliki meri tudi nastajala. Zvok Nove Garde je bil podkovan z ritmom in s spremljavo klavirja, katerega mesto so včasih prevzele tudi violine in tako zapustile svojo melodično vlogo v orkestru, ki je vključeval tudi bandoneon kot vodilni instrument zasedb.

Najboljše zasedbe tanga so nastopale v kabaretih, ki so se odpirali v centru Buenos Airesa v 20. letih in postali postopoma središče družbenega in glasbenega dogajanja. Na plesiščih je bila odpravljena diskriminacija med družbenimi sloji, saj so premožni posestniki ter bogati mladeniči plesali z ženskami, ki so prihajale iz revnih družin in sanjale o bogastvu, ki so ga obljubljali glamurozni kabareti. Znale so izkoristiti lastne plesne spretnosti v tangu in jih prenesti v kabaretne predstave. Kabaretne plesalke so imenovali milonguitas. V dvajsetih letih se je tango še vedno ohranjal tudi v nezakonitih bordelih, ki so jih podpirali celo nekateri vplivni politiki. V nekaterih bordelih so nastopale glasbene zasedbe, ponavadi trio ali kvartet, za spremljavo plesalcem, v drugih pa so igrali kar pianisti sami. Tudi glasbeni izvajalci so bili pogosto vpleteni v prostitucijo, veliko jih je umrlo za sifilisom ali pa so oslepeli.

Dvajseta leta so prinesla v tango estetski in tehnološki razvoj, tako v kompozicijski kot v izvajalski praksi. Tekmovalnost in motivacija za boljši umetniški položaj sta pospešili njihovo kreativnost. Vloga glasbil v zasedbah je postala bolj opredeljena, aranžmaji skladb pa bolj organizirani v primerjavi s starim stilom; začela se je delitev med oboževalci tanga, kar pa je pripeljalo tudi do razdelitve tanga na dve šoli, tradicionalno in napredno, ki sta se razlikovali po glasbeni strukturi in slogu.

Razlike med šolama so se pojavile ne samo v interpretaciji, temveč tudi v številu glasbenikov, ki so sestavljali zasedbo. Medtem, ko je napredna garda obdržala klasični sekstet z dvema bandoneonoma, dvema violinama, kontrabasom in klavirjem, so tradicionalisti takšni zasedbi dodali še tri bandoneone in tri ali štiri violine, po potrebi so vključili še klarinet, boben, trobento in kornet. Velik vpliv na izbiro in število glasbil v tem obdobju je imel tudi razvoj mikrofona.

Najboljši glasbeniki, prvotno le pianisti, so dobivali delo kot spremljevalci nemih filmov, to je bilo zelo cenjeno in dobro plačano delo. V letih od 1925 do 1930 so vlogo spremljevalcev prevzeli tradicionalni seksteti, priložnostno tudi manjše zasedbe. Čeprav so glasbene zasedbe večinoma sestavljali moški, so obstajale izjeme, kot je bila prva profesionalna bandoneonistka Paquita Bernardo, ki je leta 1921 predstavila svoj sekstet, Orquesta típica La Porteñita.

Pesem tanga

Obdobje po letu 1920 so zaznamovale spremembe v osnovni zgradbi skladb, ki so postale znane kot tango canción ali pesem tanga. Glavni predstavnik in pionir »pesmi tanga« je bil zagotovo Carlos Gardel, rojen leta 1890 v francoskem Toulousu; v tridesetih letih prejšnjega stoletja je postal svetovno znan pevec in človek, ki je melodijo tanga, njegovo melanholijo, mehkobo in grobost ponesel iz obubožanih predelov Buenos Airesa v svet.

Čeprav Gardel danes velja za najbolj priljubljenega latinskoameriškega pevca dvajsetega stoletja, je njegova umetniška pot sprva zasidrana v ljudski glasbi Argentine. Za pristaniške delavce je poosebljal tango, ki ga je iz revnih predmestnih četrti, v katerih je nastopal v začetku, povzdignil v zvezde. Nastopal je po vsem svetu in celo zašel v film. Sodelovanje s talentiranim piscem besedil Alfredom Le Pero je obrodilo mnogo klasičnih pesmi. Pojav Gardela v vlogi pevca imajo nekateri za mejnik v zgodovini tega žanra. Ob spremljavi kitarista in pevca Joséja Razzana je leta 1917 prvič zapel tango ter postal eden izmed vodilnih predstavnikov nove garde.

Medtem ko si je tango v Argentini postopoma pridobil spoštovanje v prvih treh desetletjih 20. stoletja, je bil v začetku tridesetih let potisnjen v ozadje. Državni prevrat leta 1930, povezan z gospodarsko krizo, je ljudem odvzel volilno pravico, tudi tango, glasnik ljudstva, je začasno padel v ozadje. V tem času so v Buenos Airesu začeli z obsežnimi obnovami zgradb, odpirali so nove avenije, vse te pridobitve pa so slavnostno otvorili s petjem in plesom.

Mesto je doživelo tudi glasbeno preobrazbo, in sicer je v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja vstopalo že v drugo obdobje zlate dobe tanga. Glasba se je slogovno bolj približala glasbi stare garde kot sekstetom iz dvajsetih let, prišlo je do prenosa tanga iz mestnih kavarn in gledališč v večje dvorane, namenjene plesu, to je spremenilo tudi strukturo glasbenih zasedb. Tipičen sekstet je izgubil tekmo s časom, nadomestile so ga različne razširjene instrumentalne različice tradicionalne in avantgardne šole. Godala, pihala in tolkala so dobila novo vlogo v glasbi tanga in s tem dosegla živahen in zanesljiv ritmični utrip, hkrati pa popeljala poslušalce na plesišča in jih ponovno spremenila v strastne plesalce. Ker so bili v njihovi glasbi harmonija in melodija v službi ritma, je plesnost glasbe postala še toliko bolj očitna. Lahko bi dejali, da so bila trideseta leta zelo pomembna in ustvarjalna kar zadeva glasbeni razvoj tanga. Skladatelj, pianist in dirigent Artilio Stampone je to obdobje označil za prelomno; takrat naj bi se namreč rodil moderni tango, in sicer s pojavom bandoneonista Anibala Troila in njegovega orkestra. Troilo, znan pod imenom El Gordo ali Debeluh, se je zapisal v srca pristaniških delavcev in glasbenih konkurentov kot spoštovanja in občudovanja vreden mož. Dandanes velja za enega najbolj priznanih bandoneonistov v celotni zgodovini tanga.

Tango je tako postal sinonim za trideseta leta tudi zaradi političnega dogajanja in medijske pozornosti. Slišati ga je bilo mogoče vsak dan po različnih radijskih valovih, revije o tangu, ki so propagirale tovrstne pesmi, pa so prav tako odigrale svojo vlogo. Tukaj ne smemo pozabiti na filmsko industrijo, ki je spodbujala tango v Ameriki in v Evropi, obuditev plesnih zabav pa je vplivala na razvoj in sestavo orkestrov. Nov poklic, povezan z orkestri, po katerem je vse večje povpraševanje, postane aranžiranje. Zelo razvidno je bilo tudi razmerje v sami kvaliteti izvajanja skladb. Umetniški ustvarjalci in izvajalci so se vse bolj poglabljali v študij harmonije in kontrapunkta, odgovornost in disciplina pa sta postali obvezen element v glasbenem poklicu.

V začetku štiridesetih let je veliko orkestrov našlo delo v Buenos Airesu, ki je postal Meka talentiranih glasbenikov, ki so prihajali iz vseh koncev Argentine. To obdobje so zaznamovali kabareti, plesni saloni, kavarne ter ustanovitev raznih družabnih in športnih klubov, namenjenih plesu. Na stotine zasedb tanga, vsaka s svojim stilom, je na razne načine zadovoljevalo poslušalce in plesalce. Vsak mestni predel je imel družabni in športni klub, ki je bil med drugim središče družbenega dogajanja; pristen prostor za oboževalce orkestrov tanga.

Kar se tiče družabnih dogodkov, so lahko oboževalci tanga, ki so raje poslušali kot plesali, vsak dan odšli v kavarne in tam poslušali najnovejše glasbene stvaritve. Tovrstne kavarne so med drugim privlačile veliko število najboljših pevcev in glasbenih zasedb.

Don't cry for me, Argentina

Ko je sredi štiridesetih let prišel na oblast karizmatični predsednik Juan Domingo Peron, ki je uvedel vojaško diktaturo, je tango dosegel vrhunec. Oba z ženo Evo sta sprejela novo popularno kulturo in jo obravnavala kot nacionalno bogastvo. Veliko umetnikov tanga je zaradi tega predsednika podprlo, medtem ko so nekateri doživeli izobčenje iz umetniškega dogajanja zaradi pomanjkljivega političnega zanosa. Besedila tanga niso bila več pisana v stilu lunfarda, ampak v španščini; teme so bile romantične in nostalgične, prežete s ponosom in hrepenenjem po izgubljeni družbi. Čeprav je bil tango po eni strani nostalgičen, je po drugi strani predstavljal simbol takratne kulture Argentine, ki je postala ena izmed desetih najbogatejših držav v svetu.

Avantgarda – tango nuevo

Petdeseta leta dvajsetega stoletja so bila obdobje, ko je Argentina stopala v fazo razpada in siromašenja. Peron je bil odstavljen, medtem pa so vojaške intervencije v politiki postajale vse pogostejše. Tudi zlata doba tanga se je bližala koncu. Kavarne in kabarete so zaprli, tudi že omenjeni športni klubi si niso več mogli privoščiti velikih plesnih slovesnosti. V tem času nastopi nova generacija ljudskih glasbenikov, ki združijo tradicijo nove folklore in nastopijo kot glavni konkurenti raznim zasedbam tanga.

Velike orkestre iz štiridesetih let so sedaj zamenjale manjše zasedbe, ki so vsebovale od tri do devet članov. Prav tako se je spremenil odnos med glasbeniki in publiko. Medtem ko so v predhodnih desetletjih privrženci te kulture strastno plesali ob spremljavi orkestrov, je novo obdobje zahtevalo le poslušalsko publiko. Oboževalci tanga so tako plačali vstopnino, sedli za mizo in enostavno poslušali koncertno glasbo. Rednih obiskovalcev pravzaprav ni bilo veliko, tako da so glasbeniki igrali vsak večer drugi publiki.

Iz tako imenovanih koncertnih nastopov tanga, ki so se pojavili v petdesetih letih, se je razvil el nuevo tango ali novi tango, ki je izviral iz napredne šole dvajsetih let (pionirji so bili De Caro, Cobian in Delfino) in je nadaljeval raziskovalno delo predhodnikov. V tem obdobju so zasedbe izvrstnih glasbenikov, kot sta bila na primer kitarist Roberto Grela in pianist Horacio Salgan, igrale glasbo, ki bi jo lahko označili kot komorni tango. Salgan je naredil korak naprej v kompoziciji, saj si je prizadeval ne samo za poustvarjanje kreativnosti, temveč tudi za skladanje novih tangov, s katerimi se je dokazal v zasedbi, imenovani Quinteto Real. Vidna predstavnika avantgarde šestdesetih let sta bila tudi Atilio Stampone in bandoneonist Eduardo Rovira.

Le Grand Tango Nuevo – Astor Piazzolla

In če je Argentina dobila nogometnega junaka, Maradono seveda, in primadono Evito, je v glasbeni »Hall of Fame« prestol ob nesmrtnem Gardelu nedvomno zasedel Astor Piazzolla, ki je kot vodilni predstavnik avantgardne šole v glasbo tanga vnesel elemente klasične glasbe in jazza ter si kot skladatelj številnih vrhunskih del scenske, simfonične, orkestralne, komorne in solistične glasbe ter tudi vokalno-instrumentalne in filmske glasbe utrl pot v velike koncertne dvorane, hkrati pa pridobil mednarodno priznanje in slavo. V 19. in 20. stoletju so se mnogi vodilni skladatelji, predvsem v Evropi in Ameriki, predstavili z etnološkimi elementi v glasbi, ki so poudarjali nacionalno pripadnost. Tudi Argentina je obsežnemu paketu skladateljev, ki so črpali iz nacionalnega in ljudskega izročila, dodala pomemben glasbeni delež z Albertom Ginastero in še posebej s Piazzollo.

Astor Piazzolla se je rodil 11. marca 1921 v obmorskem mestu Mar del Plata, 250 milj južno od Buenos Airesa. Otroštvo je preživel v New Yorku, kjer se je navdušil nad glasbo tamkajšnjih jazzovskih glasbenikov, hkrati pa se je navduševal nad klasičnimi mojstri, kot je Bach, ter se izobraževal ob njih. Povrh vsega mu je oče predstavil plošče vodilnih argentinskih izvajalcev tanga. Odličen recept, ki ga je Piazzolla izkoristil in spregovoril v popolnoma novem glasbenem jeziku, se z njim odprl vsemu svetu in bil pripravljen na vedno nove izzive.

Sam je pogosto dejal, da je imel tri učitelje: skladatelja Alberta Ginastero, Nadjo Boulanger, pri kateri je študiral v Parizu, in Buenos Aires. Je eden izmed tistih skladateljev, ki mu je uspelo postaviti most med napisano in improvizirano glasbo. Pisal je predvsem glasbo za poslušalce, v katero je vpletal obsežen niz ritmov in novosti v harmoniji tanga, ki so vključevale disonance in kromatiko. Njegove skladbe vključujejo elemente jazza, klasične glasbe – predvsem Bacha, Bartoka in Stravinskega – in seveda tanga.

Mnogo poskusov združitve raznih glasbenih žanrov se je zgodilo v preteklih dveh ali treh desetletjih, a le redki so se obdržali. Med njimi je zagotovo tango Astorja Piazzolle, ki ostaja večen. Za Astorja Piazzollo je bilo vedno aktualno vprašanje: »Ali maraš ali ne maraš moje glasbe?!« Nikoli ni pisal glasbe, ki bi ustrezala komercialnim namenom. Glede tega je nekoč dejal: »Moje sanje so predstaviti mojo glasbo in glasbo moje domovine vsemu svetu.«

Tango danes

Tango ni nikoli več dosegel zlatega sijaja iz preteklosti, vendar se je uspel ohraniti kot oblika plesa in glasbe ter nadaljevati razvojno pot. V Buenos Airesu se je ohranila le peščica zasedb iz zlate dobe, ki so v 70. in 80. še naprej navduševale občinstvo, med njimi je najbolj izstopal Osvaldo Pugliese, ki je znameniti orkester zasnoval daljnega leta 1939, kot pianist in vodja ansambla pa je nastopal še v začetku devetdesetih let. Obdržale so se še tradicionalne tango zasedbe Leopolda Federica, Stamponeja, Seksteta Major in še nekatere druge. Po koncu strogega vojaškega režima leta 1983 in vzpostavitvi ponovne demokracije je med večjimi zasedbami izstopal Orquesta del Tango de Buenos Aires, v začetku zadnjega desetletja minulega stoletja pa je želja po plesu oživela tudi med mladino.

Glasbeniki se dandanes izogibajo staromodnemu slogu, a nekako ne najdejo primerne sodobne različice tanga. Medtem ko koncerti tanga še zmeraj privlačijo poslušalce, glasbeni slog Piazzolle pa posnemajo mnogi glasbeniki po vsem svetu, je pomanjkanje zasedb plesnega tanga zelo opazno. Kaj bo prinesla prihodnost, nihče ne ve zagotovo, toda dejstvo je, da bo v Buenos Airesu večno živela kultura tanga, v plesu in v glasbi.

Marko Korošec in Nuša Urbančič