Alternativna glasbena scena na Češkem (2. del)

Ptiči apokalipse

Poleti 1969 se je marionetni režim trde roke dokončno zasidral v vladnih palačah na Hradčanih. To je pomenilo konec sanjarjenja o »socializmu s človeškim obrazom«. Luknje v železni zavesi so lično zakrpali. Oči pripadnikov varnostne službe StB so marljivo likale sivino vsakdana. Apokaliptična doba. In najbolj razširjena strategija preživetja v tej dobi je bila biti neopazen – torej »biti siv«. Pa vendar se vedno najdejo posamezniki, ki se s takšno sivino nikakor ne morejo sprijazniti. Se dvignejo nadnjo. Ptiči.

Če povem nekoliko drugače. Režim je s stalnim korigiranjem kakršnihkoli odmikov od predvidenega in želenega spodjedal življenjske sile ljudske aktivnosti in kreativnosti, ki so tako bistvene za zdravo družbo. Posledica je bila stalna napetost med t. i. »močjo« in sfero kulture. In ta napetost je povzročila pravi razcvet alternativne kulture.

Pojem »alternativa« ima lahko v češkem (in češkoslovaškem) kontekstu tri pomene. Najširši je lahko razumljen pač le kot opozicija glasbenim mainstream tokovom radijskih in televizijskih valov.[1] V ta koš bi torej poleg »izvirnih čeških rockovskih stilov« zmetali tudi punk, novi val, heavy metal godbe, bende in scene, včasih celo nekatere folk in jazz pojave.

V ožjem pomenu pojma razumemo omenjene izvirne češke rockovske sloge, ki so se razvili in definirali v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Gre za glasbeni žanr s svojimi zakonitostmi, ki si ga bomo zaradi značilnosti in unikatnosti podrobneje ogledali. Najprej naj povem, da ga lahko delimo na underground in alternativno sceno. In tu naletimo na pojem alternativa v najožjem pomenu, kamor prištevamo tvorbo bendov, kot so Dunaj, Extempore, Pluto, Mch Band, Elektrobus, Stehlík, Švehlík, Už jsme doma itd. Upam, da je tako tale »alterzmešnjava« zadovoljivo pojasnjena.

Torej: korenine češke alternativne glasbene scene lahko iščemo v hipijevski in freakovski glasbi konec šestdesetih let, v izvirni rockovski stil pa se je izoblikovala najprej z undergroundom[2] na začetku sedemdesetih let. Z nekajletnim zamikom se je poleg undergrounda razcvetela še ena scena. Z družbenokritičnega gledišča nekoliko manj radikalna, manj samozadostna in hermetična, zato poimenovana »le« za alternativo – ni bila mainstream, pa tudi ne podzemna, saj je delovala celo legalno, če se je le dalo, pravzaprav bolje: če so ji varuhi komunistične morale le dovolili!

Kvalitativne značilnosti češke alternativne scene, ki se v tem pomenu navezuje na izvirne češke rockovske stile, so v mednarodnem kontekstu enkratne. Pa si jih oglejmo. Naj bralstvo opozorim le še na to, da bomo s tem pregledom osvetlili temelje »mainstreama alternative«[3], ki so ga razvili in zakoličili botri scene[4] – bendi, kot so (bili) The Plastic People of the Universe, DG 307, Dunaj, Psí vojaci, zasedbe, ki jih je vodil pevec, saksofonist in kitarist Mikoláš Chadima (Extempore, Mch Band) in Už jsme doma. Temeljni atributi češke alternativne glasbe kot etabliranega žanra so torej:[5]

Zasedba:

Prevladuje klasična rockovska postava, t. j. glas, električna kitara, bas kitara in bobni. Temu jedru so posamezni bendi pogosto pridajali še klaviature, saksofon, piščal, akustične kitare, harmoniko itd. Nekatere – predvsem praške – zasedbe so že konec sedemdesetih let začele eksperimentirati s (homemade) elektroniko, medtem ko se je na drugi strani predvsem brnska scena naslonila na akustiko, z nadvse priljubljenim violončelom na čelu. Kot povsod po svetu je zadnje čase nadvse priljubljeno instrumentariju pridati tudi kakšna ljudska glasbila – ponavadi sicer v precej obrobni vlogi (za barvo?). V večini primerov je instrumentarij zasedb pač izraz (nekoliko »preprostega«) mišljenja, da nenavadna glasbila pripomorejo k večji zanimivosti in pestrosti slišanega. No ja, da pač ni tako, vemo – najpomembnejša sta seveda navdih in znanje instrumentalista, ne sam instrument. Banalna trditev, mar ne?!

Bloki:

Skladbe čeških alterbendov imajo le izjemoma kanonsko poprockovsko strukturo: kitica, refren, kitica, refren, solo, refren (ali kaj podobnega). Za njih je tipična strukturiranost v homogenih blokih. Posamezni bloki imajo ritmično repetitivno strukturo. Prehodi med bloki navadno niso elegantni izpeljani, temveč zlomljeni in grobi, pogosto izraženi le s spremembo ritmičnega vzorca. Ko imajo muzikantje enega »zavoja« dovolj, pač preskočijo na drugega. Če so bloki daljši in jih v skladbi ni veliko ali je celoten komad sestavljen le iz enega bloka, metrum (navadno 4/4) pa se ne menja, govorimo o plastični underground struji (poimenovani po bendu The Plastic People of The Universe). Če pa je skladba sestavljena iz številnih krajših blokov z različnimi ritmičnimi vzorci, gre najverjetneje za vpliv skupine Už jsme doma. Za take skladbe je navadno značilno liho število ponovitev v posameznem bloku (npr. 5, 7, 11 taktov) – seveda v borbi proti popularnoglasbenim stereotipnim sodim strukturam.

Uporaba tonskega načina:

V alternativni glasbi so harmonije zelo elementarne, navadno le v funkciji »barvanja« ali delanja t. i. »atmosfere«. Najpogosteje se uporablja molovska lestvica. Za alternativne kitariste je značilno ustvarjanje rifov s sprehajanjem po vratu kitare s prsti v poziciji molskega barre akorda, ne glede na to, v katerem tonovskem načinu trenutno igrajo.

Ritem:

Naslednja tipična prvina alterglasbene estetike je distanciranje od štiridobnih taktov, ki v rocku prevladujejo. Podobno kot pri lihem številu taktov, ki tvorijo strukturne bloke, lahko govorimo o nadvladi lihodobnih taktov, predvsem petdobnih in sedemdobnih, z množico triol. V ironiji bi lahko dejal, da bolj je ritem nenavaden (odštekan, Yeah!), bolje je. Tako, da lahko res vsakdo lahko »zašteka«, da ni »na štiri«. Obrnjena logika velja za ritmično konservativno plastično undergound strujo, ki daje prednost ravno 4/4 taktu – za doseganje enostavne hipnotične repeticije. V tem primeru pa, nasprotno, lahko zopet vsak butelj vidi, da gre ravno za najosnovnejši ritem rockovske kulture. Satira na mainstream?

Basovske linije:

Bende lahko zopet delimo na dva sklopa tudi glede na prevlado uporabljenih basovskih linij. Prvo množico bi lahko poimenovali »tip PPU« (zopet po The Plastic People, katerih basist je bil legendarni Milan »Mejla« Hlavsa), drugo pa »tip Václavek« (po basistu Dunaja, Vladimírju Václavku). Za tip PPU je značilna raba relativno malega števila uporabljenih tonov, toni so dolgi in globoki, osnovni je navadno E1 ali A1 – torej najnižji prazni struni na basovski kitari. Intervali navadno ne presegajo oktave, značilna sta velika kvarta in mala terca. Največkrat se uporablja štiridobni metrum srednjega tempa. Želeni učinek naj bi bil hipnotičen.

Druga struja, t. j. tip Václavek, ima nasprotno za končni cilj doseči občutek nemira in nervoze. Zato so basovske linije navadno zaigrane v ostrejšem tempu in bolj poudarjene (zvok bas kitare je nastavljen na srednje tone ter na glas itd.). V teh zasedbah so basisti navadno tehnično dobri instrumentalisti z željo, da bi jih bilo tudi slišati. Basovske linije so tako bolj kompleksne in ne tako striktno ponavljajoče se. Za značilne intervale bi lahko razglasili malo terco, malo sekundo in malo nono. Basisti se vehementno sprehajajo po vsem vratu, pogosto imajo pet- ali celo šeststrunske basovske kitare.

Estetika:

Večina altergodcev ima namero ustvariti vtis pomembnosti svoje glasbe. Saj gre vendar za umetnost! Tako njihova tvorba navadno ne izžareva nekakšnega optimizma, veselja do življenja, pozitivne sporočilnosti skratka. Komadi so temni, dramatični, melanholični in hipnotični – ali pa, na drugi strani, nervozni, neugnani, »sfuzlani«. Želeno napetost in nervoznost dosegajo z raznimi kromatičnimi spremembami.

Naslednja značilnost altergodcev je visoka stopnja discipliniranosti. Velja paradigma, da je skupina mnogo pomembnejša od posameznika, zato so se ti muzikanti sposobni podrejati celoti bolj, kot je med popularnoglasbenimi izvajalci v navadi. Skratka: nepotrebno soliranje in kakršnokoli osebno izpostavljanje kratko malo odpade. Značilno je tudi monotono igranje, pogosto simultano vseh instrumentov hkrati. Nad to glasbeno podlago navadno plava glas. Če ...

Besedila:

Besedilom posvečajo veliko pozornosti in niso neumna ali banalna. Pogosto tudi ne gre za glasbena besedila v običajnem pomenu, temveč za poezijo. Zelo priljubljeno je tudi uglasbiti tujo poezijo (med uporabljenimi poeti je bil nekoč zelo priljubljen razvpiti in zapiti Egon Bondy,[6] kasneje sta se mu pridružila še Ivan Wernich in Bohusel Reynek, pa tudi drugi). Priljubljena je uporaba groteske in črnega humorja.

Pevci besedilo pogosto recitirajo ali kričijo. Petje v striktnem pomenu besede je morda bolj izjema kot pravilo. Vsa čast izjemam!

S sociološkega vidika lahko izpostavimo še ugotovitev, da je alternativna glasbena scena medgeneracijska – podobno kot jazzovska. Na njej so prisotni akterji in odjemalci od adolescentne mularije do častitljivih person, ki so že upihnile petdeset svečk in več (dedek in vnučka v isti škodi na koncert drvita ...). Z jazzovsko sceno si alternativa deli še spoštovanje, skoraj čaščenje tradicije – predvsem med novinci na sceni. S tem je povezana tudi neprijetnost. Alterscena je namreč dokaj hermetična, zaprta skupnost, v katero ni tako lahko prodreti. Mladinci to navadno dosežejo tako, da igrajo glasbo po vzorcih starejših junakov, nekako v slogu: »Poglejte, igramo kot vi, sprejmite nas medse!« To se potem zgodi. Simptomatično pa je, da potem alterveterani tarnajo, da se na sceni ne dogaja nič novega, da ni nobene sveže muzike in podobno. Vam je znano, mar ne?

Periodizacija češke alternative

Kot sem omenil že v prejšnji številki revije, ki jo bereš, je češka alternativna kultura dosegla višek v obdobju med zatrtjem praške pomladi 1968 in žametno revolucijo 1989. In dvajset let je v zgodovinskem pregledu razvoja (mladinskih) popularnoglasbenih fenomenov razmeroma dolga doba. Če namreč opazujemo bende pri nas, na Zahodu ali pa na Češkem, hitro ugotovimo, da se le redko katera zasedba obdrži več kot pet let. Navadno nastajajo kot skupine enakopravnih članov, njihova glasba pa je rezultat medsebojnih konfliktov in kompromisov. Ponavadi sčasoma ta kreativni vzorec presežejo in posamezni bolj kreativni člani si sestavijo svoje spremljevalne zasedbe (pozna kdo bolj značilen primer od Šarlo akrobata in Cream?). Druga zelo pogosta možnost pa je, da večina članov benda degradira v spremljevalne glasbenike. Na Zahodu je pogost razlog za razpad skupin – poleg »egotripa« in želje po bolj neomejenem izražanju svojih (in le svojih) idej – tudi denar. No, na Češkem v omenjenem obdobju ni bilo tako. Ta problem sploh ni obstajal, saj je bila alternativna scena popolnoma amaterska, to pomeni, da tudi denarja ni bilo. Sploh! Nič! Bendi so bili skupaj zgolj zaradi prijateljskih vezi, ker so člani čutili, da lahko skupaj izražajo svojo ustvarjalnost. Vse skupaj se je navadno končalo, ko so se muzikantje poročili in je potrebo po kreativnem izražanju zamenjala skrb za naraščaj. Seveda z izjemami, ki se klicu umetnosti nikoli niso mogle upreti. Torej bi lahko povzeli, da je v popularni kulturi obdobje intenzivnega ustvarjanja posamezne generacije nekako pet let. To velja tudi za naš primer in čas zamejenih dvajsetih let lahko v resnici razdelimo na štiri obdobja:

1. Prvi val je koreninil še v obdobju pred t. i. normalizacijo (vzpostavitev režima trde roke na začetku sedemdesetih let) in ga imenujemo underground. Zanj je značilna najbolj radikalna drža in razvitje prvega avtohtonega rockovskega glasbenega sloga. To generacijo sta najbolj zaznamovali benda The Plastic People of the Universe in DG 307.

2. Na underground se je navezoval generacijski val iz druge polovice sedemdesetih let, ki se je označeval za alternativno sceno.[7] Gre za množico skupin, zbranih okoli Jazz sekcije in festivala Praški jazzovski dnevi. Glavni »guru« in idol te scene je bil Frank Zappa, nekoliko manj Captain Beefheart. Nasploh je bila scena manj zaprta od undergrounda, bendi pa so se celo trudili delovati legalno in javno, kadar je bilo le mogoče. Med najznamenitejše predstavnike te generacije sodijo Elektrobus, Švehlík, Extempore idr.

3. Tretja generacija alternativcev se je pod pojmom novi val potrdila nekako na začetku osemdesetih let. Zanjo je značilno veliko število raznoterih skupin, pač kot posledica novovalovskega mota, da je lahko vsakdo, kdor zna vsaj nekaj osnovnih prijemov na kitari, član benda, če ne drugače, pa punkovskega.

4. Za četrto generacijo lahko trdimo, da je zanjo najbolj opazna značilnost decentralizacija in drobljenje scen. Najprimernejši izraz za skupno poimenovanje bi bil morda opozicija undergrounda – torej overground. Bendi so se namreč že izrazito trudili za legalizacijo delovanja in mnogi so celo odkrito sodelovali s političnim režimom na oblasti. Overground pa je tudi kot prvi alterpojav k sebi pritegnil množično publiko. To velja predvsem za metalsko in folk sceno ter izvajalce. No, tega pa ne moremo reči za nekatere bolj skrajne in posledično tudi bolj obrobne pojave, kot na primer hardcore in skinovski oi!

Prihodnjič: underground.

Viktor Škedelj – Viki

Viri:

Alan, Josef; ur. 2001. Alternativní kultura. Příběh české společnosti. NLN, Praga.

Bakla, Petr. 2001. Magické slovo alternativa. V: His Voice, 5/2001.

Ferenc, Petr. 2006. Do It Yourself v Československu. V: His Voice, 1/2006.

Chadima, Mikoláš. 1992. Alternativa. Svedectví o českém rockandrollu sedmdesátý let. Host, Brno.

Škedelj, Viktor. 2002. The Plastic People Of The Universe: Analiza in sinteza razmerij med rock skupino in kapitalistično družbo na Češkem v drugi polovici 20. stoletja. Tipkopis. Diplomska naloga, knjižnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

Elektronski viri.

Opombe:

1 V tem pomenu je razumljena tudi v naslovu cikla člankov.

2 O praškem undergroundu sem pisal v člankih Praško podzemlje v Muski 11+12/02 in Od piva raskavi glasovi v Muski 5+6/03.

3 Če bi se odločili analizirati še odklone od tega sredinskega in prevladujočega toka, bi se cikel člankov raztegnil na popolnoma nerazumno dolžino.

4 Poleg botrov ima alternativna scena tudi botrice – naj omenim vsaj Ivo Bittovo in dame iz skupine Zuby Nehty. Toda je že tako, da je imelo njihovo delo precej manj vpliva na ustvarjanje mlajših generacij alternativcev od omenjenih.

5 Tu se sklicujem predvsem na trditve Petra Bakle, kot jih je razvil v članku Magické slovo alternativa, objavljenem v glasbenem časopisu His Voice, 5/2001.

6 V poslušanje zelo toplo priporočam odlično ploščo Egon Bondy’s Happy Hearts Club Banned benda The Plastic People of the Universe.

7 V tem primeru gre torej za tisto najožje pojmovanje alternative.