Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: BIGor

The FantômasMelvins Big Band

Big band malo drugače

Koncert The FantômasMelvins Big Banda, napovedan za april v Ljubljani, nas nažene k prečesavanju delovanja tega večglavega vražička, saj se za ironično rabo izraza big band skriva superskupina muzikantov, brez katerih bi bil sodoben rock, sploh pa razvoj njegovih odvodov, križišč in spletišč, revnejši in sploh ne tako buren.

Zametki FantômasMelvins Big Banda segajo v drugo polovico 90. let, ko je Mike Patton s prijateljem Gregom Werckmanom postavil na noge založbo Ipecac ter v čas oblikovanja projekta Fantômas, v katerem je vzel pod komando preverjene mogotce glasbil: starega sotrpina iz Mr. Bungle in basista Trevorja Dunna, neulovljivo natančnega bobnarja Dava Lombarda iz Slayer in kitarista Kinga Buzza iz Melvins, ki nam je pred dvema letoma, pred prvim in doslej edinim gostovanjem Fantômas pri nas, hudomušno priznal: »Najprej je treba vedeti, da v Fantômas nisem glavni, tisti, ki piše komade. To je Mike, to je Mikov projekt. Jaz ustvarjam v Melvins, tam sem glavni. Tu pa igram kitaro in v bistvu počnem to, kar Mike želi, da počnem. Skupaj poskušamo oživiti Mikovo vizijo. Všeč mi je, ker je nekaj povsem drugačnega od tistega, kar sem sicer vajen početi.« Z nasmeškom na obrazu pa je nato priznal, da je v tem projektu suženj, Patton pa njegov gospodar (glej Musko, št. 7-8/04).

Nepredvidljivi Mike

Z razpadom Faith No More leta 1998 je Patton dokončno naredil križ čez mainstreamovsko kariero, ki mu je pomenila prej izhod iz sociale kot razlog za vztrajanje iz kreativnih vzgibov. Te je že sredi 80. let izlil z Mr. Bungle, s katerimi je tudi pritegnil pozornost Faith No More. Po pevcu Chucku Moselyju je Patton postal osrednja figura te uspešne alterrockovske skupine 90. let. Kljub slavi, popularnosti in ugledu Faith No More je med množicami bore malo takšnih privržencev, ki bi sploh vedeli za stranske projekte Mika Pattona. Z njimi ter z izrazito močjo in sposobnostjo svojega glasu je pritegnil pozornost renomiranih glasbenikov, natančnih kritikov in neprilagodljivih poslušalcev. Že v Mr. Bungle je nakazal radikalno naklonjenost eksperimentu, improvizaciji, mejnim glasbam. Solistično delo, ki je ugledalo objave pri Zornovi založbi Tzadik, je nadgradil s sodelovanji z Bobom Ostertagom, ROVA Saxophone Quartet, Milk Cult, Tin Hat Trio, Sepulturo, Björk, Isis, Dillinger Escape Plan, Melt-Banana idr. Nenehno gibanje med zelo zahtevno in zelo popularno srenjo, med zvezdništvom in bliščem ter robom in obrobnostjo ga je pripeljalo do slovesa, ki ga je unovčil in nadgradil z ustanovitvijo založbe. Ipecac je v dobrem poldesetletju postala pomembna veja aktualne neodvisne glasbene produkcije z odprtimi vrati za številne obskurnosti in blaznosti, uveljavljene in pogostokrat tudi zapostavljene glasbene izvajalce (za več pobrskaj na www.ipecac.com). Ob zamišljenem formatu Fantômas je sestavil nekoliko bolj sprejemljiv in manj nepredvidljiv projekt Tomahawk, v katerem poveljuje bobnarju Johnu Stainerju iz Helmet, kitaristu Duanu Denisonu iz Jesus Lizard in basistu Kevinu Rutmanisu iz Cows in Melvins. Njegovo večplastno delovanje, ki je prej ekstravertirano kot introvertirano, je polna skleda domislic, ki jim ne pojemajo silovitost, ustvarjalnost in bizarnost. Pozor! Nikar se ne ulovite v promocijsko zanko, ki vam bo z lahkoto podtaknjena. Omemba Faith No More je danes zgolj še faktografski podatek iz Pattonovega glasbenega življenjepisa, nikakor pa ne referenca, ki bi vas morala prepričati v ogled FantômasMelvins Big Banda v Ljubljani 19. aprila.

Konec suženjstva

Na poti destrukcije in ponovne rekonstrukcije je Mike Patton v Fantômas trčil na svojeglavega Kinga Buzza, ki je s skupino Melvins na sceni od zgodnjih 80. let in ostaja nespregledljiv obraz v zgodovini novodobnega rocka. Kot boter grungea, pri katerem se je kalil in rasel še mladoletni Kurt Cobain, je buril duhove v 80. in 90. letih. Za ponovno objavo že tolikokrat zapisanih in izrečenih dejstev o tem troglavem monstrumu bi porabil veliko, zato se omejujem z navajanjem kataloških zanimivosti iz zadnjega obdobja. S serijo treh albumov za Ipecac (The Maggot, The Bootlicker, The Crybaby), izdanih v manj kot letu, je skupina v sezoni 2000–2001 še bolj razširila svoj megalomanski opus. Prav iz tistega časa izvira Buzzova izjava za ta časopis, ki nam jo je dal v zaodrju sanfranciške dvorane Slim's: »Mika Pattona sem spoznal že davno. Melvins smo včasih odpirali koncerte za Mr. Bungle, kasneje pa sva se tu in tam srečevala. Pred dvema letoma in pol me je poklical, če bi se priključil projektu Fantômas. Poslal mi je kaseto, zvenela je zelo čudno, in seveda sem rekel, da bi bil rad zraven. Dolgo je trajalo, preden se je kaj zgodilo. (...) Našli smo ljudi, ki jih je izdaja sicer zanimala, a so želeli, da bi nekatere reči spremenili. Ali pa so bili pripravljeni izdati ploščo, a nam niso ponudili čisto nič denarja. Nekateri pa so preprosto rekli, da jih ne zanima. Mike in njegov menedžer Greg Werckman, ki je nekoč vodil Alternative Tentacles, sta se odločila, da je treba najti samo koga, ki bi izdelal plošče in prevzel distribucijo, založbo pa sta ustanovila kar onadva. Čez čas sta nas (Melvins, op. BIGor) vprašala, če bi tudi mi izdajali pri Ipecac, in seveda smo bili za.« (glej Musko, št. 6/00)

Do danes so Melvins pri naklonjenem mecenu, založbi Ipecac, izdali več albumov (Collosus of Destiny, Hostile Ambient Takeover, za maj napovedujejo izid koncertnega albuma Houdini Live 2005 – A Live History of Gluttony and Lust) in serijo singlov ter ponovnih izdaj (Gluey Porch Treatments iz leta 1986, 26 Songs, ki je dodatek leta 1986 izdanega albuma 10 Songs, retrospektivno izdajo Neither Here Not There ob dvajseti obletnici delovanja, Mangled Demos from 1983 z zgodnjimi posnetki Melvins); na albumu Pigs of the Roman Empire pa so se križali z elektronskim genijem Lustmordom in dolgo diskografsko polico še odebelili z neomajnim kritikom ameriške družbe Jellom Biafro – albuma Never Breathe What You Can't See in Sieg Howdy sta izšla pri Alternative Tentacles. Heterogen, še vedno pa prepoznaven zvok in pristop Melvins nebrzdano razbijata glasbene okvire in presegata meje med žanri in se tako gibljeta po meji okusnega in odvratnega ter sprejemljivega in zaničevanega. Kakorkoli je ta meja tanka in krhka, ostajajo ena vplivnejših skupin v zadnjih dvajsetih letih. V potrditev je lani pri založbi Fractured Transmitter izšla tudi kompilacija We Reach – The Music of the Melvins s priredbami v izvedbi High On Fire and Keelhaul, Mare, Eyehategod, Disengage, Agoraphobic Nosebleed and Isis, Boris, Pig Destroye, Mastodon idr.

Med naštetimi izdajami je treba vsekakor omeniti tudi leta 2002 izdan koncertni album Millennium Monsterwork, ki prinaša izbrane odlomke skupnega nastopa Melvins in Fantômas, ki se je zgodil na istem mestu, v Slim's, le pol leta kasneje kot Buzzova prej citirana izjava, 31. decembra 2001. Ob nazdravljanju novemu letu so z njim počastili tudi tretjo obletnico delovanja založbe Ipecac. Postalo je jasno, da se je »sfižila« Buzzova zvestoba Pattonu v Fantômas. Prišlo je do bizarnega preobrata in še enega izziva članov obeh skupin, ki so se odločili, da izpeljejo skupno krajšo evropsko turnejo letos aprila in jo začnejo nikjer drugje kot v Ljubljani, kot se je zgodilo tudi z evropsko turnejo Fantômas leta 2004, ko nam je Buzzo o tej združitvi povedal tole: »Zamislili smo si, da bi se na koncertu združili na odru vsi skupaj ob istem času. Igrali smo v Los Angelesu, San Franciscu, New Yorku in v Montrealu. Z novoletnega koncerta v klubu Slim's v San Franciscu smo pobrali najboljše trenutke in izdali album. Koncert na posnetku ni najbolje uspel, vsaj tako mislim. Nekaj komadov mi sploh ni všeč.« (glej Musko, št. 7-8/04)

S FantômasMelvins Big Bandom sta ubiti dve muhi na en mah, saj bomo priče izbranemu skupku skladb obeh skupin hkrati, a to nikakor ne pomeni, da je napovedani koncert predvidljiv. Nemogoče je napovedati, katere skladbe iz opusa Melvins bomo slišali v živo. Še bolj negotovo je predvideti, kaj se nam bo ponudilo iz zgibanke Fantômas. Vsekakor je jasno, da bomo lahko na istem mestu gledali pod prste glasbenikom, ki jim ne moremo očitati tehnične šibkosti ali glasbene nepodkovanosti in ki se bodo igrali z našimi živci in navdušenjem. To velja tako za žilava bobnarja Dala Croverja iz Melvins in Dava Lombarda iz Fantômas kot za druge glasbenike, ki delajo ta big band tako drugačen od tega, kar je zapisano v glasbeni teoriji. Ob Miku Pattonu in Kingu Buzzu ter omenjenih bobnarjih je najavljena še prisotnost basistov Trevorja Dunna in Kevina Rutmanisa. Rdeča nit bo vsekakor podobna tisti z Millennium Monsterwork. Pred dvema letoma nam je razcepljeni King Buzzo povedal, kako je doživel koncerte FantômasMelvins Big Banda konec leta 2000: »Igral sem nekaj komadov s Fantômas, nekaj komadov z Melvins, nekaj komadov pa smo igrali vsi skupaj. Bilo je luštno, zabavno. Veliko glasbenikov na kupu.«

BIGor