Cat Power

Največja

Najnovejši glasbeni izdelek nepredvidljive kantavtorice, pevke, pianistke in kitaristke Chan Marshall, ki se v javnosti pojavlja pod umetniškim imenom Cat Power, se imenuje The Greatest (Matador, 2006). Prepričana sem, da bo dvanajst novih avtorskih skladb, ki so tokrat bolj agresivno aranžirane, spevne in ritmične, pritegnilo nov val privržencev, stari ji namreč zvesto sledimo.

Junija 2005 sem jo končno ujela »v živo« na londonskem glasbenem festivalu Meltdown, ki ga je vodila Patti Smith. Slišala sem za Chanino pregovorno nezanesljivost pri nastopanju, zgodilo se je že, da so napovedani koncerti v bližnji Italiji odpadli. To utegne biti, milo rečeno, zoprno. No, tudi nastop na Meltdownu je začinila z napadom tesnobe in po približno treh skladbah dobesedno pobegnila s prizorišča. Vrnila se je po Pattinem posredovanju, mirno sedla za klavir, se umirila in prepustila zvokom glasbe, ki jo ustvarja, in besedam, ki jih premišljeno dodaja. Zdi se, kot da jo ščepec iskrene nepredvidljivosti in neujemljivosti naredi še bolj ranljivo in boemsko oddaljeno. Razkorak med ustvarjanjem glasbenega dela, ki se poraja iz intime duše in srca in ki ga na koncu tudi predstaviš občinstvu, je pri Cat Power še posebej izrazito in na trenutke celo konfliktno doživetje. Nekje med to nezanesljivostjo in njeno sramežljivo močjo pa se skriva srž šarma Chan Marshall. Podobno intuitivno in spontano je namreč sestavljena tudi njena celotna glasbena pot.

V kantavtorstvu tudi dandanašnji ni velike gneče in posebej izstopajočih imen. Chan Marshall si na tem območju utira povsem samosvojo, iskreno pot. Glasbena kritika jo danes rada primerja z nekim drugim kantavtorskim osamelcem in mojstrom pretanjenih melodij, Bonniejem Princeom Billyjem, ki smo ga pred leti videli tudi pri nas. Sama je prepričana, da je njegov album Master and Everyone ena večjih mojstrovin, kar jih je bilo kdaj ustvarjenih.

Otroštvo je prepotovala ob hipijevski mami in se kasneje, v najstniških letih, ustalila v Atlanti. Odraščala je ob poslušanju t. i. južnjaškega rocka tipa Lynyrd Skynyrd in The Allman Brothers Band. Njen komentar na otroštvo v Atlanti je realen: »V času vietnamske vojne so tisti, ki so imeli denar, odšli v San Francisco ali študirat v New York, toda če si bil revež, si pač ostal na jugu. Odraščala sem z ljudmi, ki so nosili dolge lase, ki so bili brez denarja in službe. Spominjam se, da so bili Lynyrd Skynyrd jezni na Neila Younga, ki je bil artikuliran in izobražen, zaradi njegove pesmi Southern Man. Toda če si zafrustriran in zmeden zaradi npr. vietnamske situacije, potem resnično ni težko biti užaljen zaradi nečesa, kar sploh ni bilo mišljeno tako.«

Chan je v Atlanti kmalu postala del mestne underground glasbene scene, črpala je iz virov, ki so bili blizu glasbe tipa Rocket from the Tombs (Cleveland) in književnosti v slogu Uliksesa Jamesa Joyca. »Visela sem v tistem baru The Fairmont Lounge in srkala vplive iz okolja. Ljudje so takrat veliko govorili o seattelski sceni, toda tudi za Atlanto si lahko rekel, da ima svojo. Bila sem najmlajša na sceni in zame so bili vsi tisti lokalni bendi najbolj očarljiva stvar na svetu.«

Pri šestnajstih letih si je za 75 dolarjev kupila prvo kitaro Silvertone. Vzrok je bila seveda ljubezen, ali če smo bolj natančni, kitarist skupine Flat Duo Jets. No, kitara je naslednji dve leti ležala v kotu, prijatelji so jo po moško strašili, češ: »OK, naučili te bomo dobro igrati kitaro, potrebuješ le pet let, pa boš tako dobra, kot so the Stooges.« Chan je raje naredila po svoje, nekega popoldneva je preprosto vzela kitaro v roke in ugotovila, da vse skupaj sploh ni tako težko.

Leta 1992 se je preselila v New York, kjer ima še vedno v najemu apartma, za katerega plačuje 160 dolarjev na mesec. (»Zame preprosto neverjetno, saj sem vedno mislila, da bom končala kot brezdomka.«) New York pomeni tudi preobrat v njenem glasbenem življenju.

Odmeven je že njen prvi nastop v javnosti, ko je leta 1993 nastopala pred Liz Phair. Sledil je prvenec Dear Sir (Plain Recordings, 1994), kjer ji družbo s kitaro dela Tim Foljahn, za bobni pa sedi nihče drug kot Steve Shelley. Slednji je bil eden prvih sploh, ki je prepoznal njeno glasbeno moč in svežino. Na prvencu najdemo med osmimi avtorskimi skladbami tudi dve priredbi, Yesterday Is Here, ki sta jo napisala Kathleen Brennan in Tom Waits, in The Sleepwalker Chrisa Matthewsa. Steve ji je pomagal tudi pri snemanju prvih dveh albumov, tako je naslednji Myra Lee izšel pri njegovi založbi Smells Like Records. Album pomeni dokončen prodor Chan na glasbeno prizorišče, prepoznavna je v liriki in ustvarjanju brezčasnih, hipnotičnih zvočnih pokrajin. Njen glasbeni pristop, umetniška drža nasploh, neujemljivost in popolna svoboda v kreiranju in predstavljanju glasbe močno spominja na neko drugo ekscentrično umetnico iz Francije, Brigitte Fontaine.

Leta 1996 sledi album What Would the Community Think (Matador), zbirka dvanajstih skladb, med katerimi lahko spet prisluhnemo priredbama, skladbi Bathysphere, podobno svobodnega in navdihnjenega vodje benda Smog Billa Callahana, in skladbi Tate Of The Human Carbine Petra Jefferiesa. Septembra 1998 je z ritmične sekcijo benda Dirty Three izdala zame enega najlepših albumov Moon Pix. Na njem je enajst novih mojstrovin, med njimi tudi tradicionalna pesem Moonshiner. Navdih zanjo je dobila pri Bobu Dylanu, ki je njen priljubljen kantavtor vseh časov. »V poslušanje bi toplo bi priporočila Dylanove Bootleg Tapes. V obdobju odraščanja sem med drugim poslušala The Rolling Stones, pa Beatle, toda nikoli nisem imela favoritov. Razen Boba.«

Glasba, ki jo ustvarja Chan Marshall, zahteva, banalno rečeno, nekoliko pazljivejšega poslušalca. Pesmi ne gredo hitro v uho, nekatere albume in pesmi je treba preposlušati večkrat, da dojameš in prepoznaš vse plasti in odtenke čustev, ki jih je prelila v melodijo, lirika se giblje od avtobiografskih momentov do odslikav trenutka, občutja, hipnega pogleda skozi okno, barv, ki te obkrožajo. Vsemu je podrejena značilna interpretacija, prepoznaven zapis, ki je še posebej presenetljiv v priredbah pesmi, ki si jih je v karieri privoščila kar nekaj. Njene priredbe so v bistvu povsem nove interpretacije zanjo najbolj vznemirljivih biserov rockovske zgodovine. Tako se je na leta 2000 izdani plošči samih priredb The Covers Records (Matador) lotila skladbe I Can't Get No Satisfaction, pa Louja Reeda in njegove I Found A Reason, da ne omenjam posebej prekrasne skladbice Sea of Love (Baptiste/Khoury), ki jo poznamo tudi v izvedbi Roberta Planta in Iggyja Popa. Chan Marshall je ponudila glasbenim sladokuscem interpretacijo in občutenje nekaterih temeljnih viž rockovske godbe in ob tem ni pozabila na čisto svoj in svež, minimalistično neobremenjen pogled. Njene interpretacije rockovskih klasik nedvomno največ povedo o izvajalki sami, o njenem občutenju rockovske zakladnice, vrednotenju pesmi in umestitvi v lasten čustveni in umetniški svet, po žensko, samo prisluhnite njeni verziji I Can't Get No Satisfaction, na primer, in vse vam bo jasno.

Leta 2003 je pri založbi Matador izdala album You Are Free. Glasbena poetika se v osnovi ni spremenila, le zakaj bi se, če se melodija in besede napajajo iz istega izvira. Chan Marshall je nedvomno posebna tudi v tem, da vplive, ki jih črpa iz preteklosti, sodelavce, ki jih nabira na glasbeni poti, skrbno izbira. Zanimajo jo le tisti, ki prisluhejo njeni viziji projekta in ji brezpogojno sledijo na glasbeni poti. Adam Kasper (Queens of the Stone Age, Pearl Jam), ki je posnel in miksal album You Are Free, je bil »tisti, ki mi je pustil delati tisto, kar sem hotela, in je resnično dober tehnik«. Chan noče v javnosti govoriti o znanih imenih sodelavcev, tehnikov, založbah, znanih studiih, skratka o vsem tem, kar dela glasbeni posel velik, o vseh tehnikalijah in specifičnih podrobnostih. Nikakor noče biti del glasbenega posla, ne komentira imen sodelavcev, zanjo sta pomembna glasba in glasbeni izdelek. Deluje povsem intuitivno, odloča se sama, zaradi nenarejene iskrenosti in predvsem po zaslugi lastnega neusahljivega vira novih pesmi ostaja vedno sveže vznemirljiva in ekspresivno močna. V pesmih velikokrat ošvrkne plehko popularnost, ustvarjanje v soju zvezd. Njena stališča o zvezdništvu ne presenečajo, ko pravi: »Uživaj v tem, kar si in kar lahko ustvariš. Za to ne potrebuješ televizije, črpaj iz … ljudske zakladnice, iz okolja, uživaj umetnost. Pozabi vse tisto, kar veš, in si na osnovi lastnih spoznanj in izkušenj ustvari mnenje. To v bistvu ni komentar trenutka, to so stvari, o katerih pojem. Saj veš, kako danes mularija kupuje glasbo. Ogromno denarja gre za nakup glasbe in DVD-jev, ki jh promovira glasbena industrija. Toda ljudje, ki imajo glasbo resnično radi, kot na primer možakar, ki posluša Chopina, ali ljudje, ki jih glasba resnično vznemiri, ki se jih dotakne, ki jo poslušajo v nedogled, vsi ti iščejo v glasbi energijo, ki jih približa tistemu, kar poznajo, najglobljim občutkom razumevanja življenja in smrti, njihovim sanjam in osamljenosti, njihovi inferiornosti ali žaljivosti ... ali karkoli pač že. Otroci živijo v svetu, ki jih dnevno brez sramu zasipa z vsem tem sranjem in jih usmerja v korporativne reklame.«

Najnovejši album The Greatest je Chan posnela v Memphisu. Prizorišče ji nikakor ni neznano, saj je prav tam februarja 1996 posnela drugi album. No, tokrat je snemala v Ardent Studios, pri snemanju pa so ji pomagali preizkušeni mojstri, kot so kitarist Mabon »Teenie« Hodges, Leroy »Flick« Hodges z basom in kopica znanih glasbenikov iz Memphisa, ki so odigrali klaviature, saksofon, trobento, violino, violo, čelo. Vsa ta orkestracija je dodatno obogatila poetiko Cat Power, ki ostaja v določenih skladbah v osnovi ista. Samo prisluhnite prekrasni pesmi Where Is My Love, ki združuje vse tipične značilnosti njene glasbe, pretanjenost trenutka, občutljivost na meji zdrsa v norost, glas, ki nenasilno sporoča občutja, včasih nekoliko bolj krhek, toda nikoli neodločen, ampak vedno v neki določeni smeri. V ospredju je sicer ona, predana pesmi in nikoli, ampak resnično nikoli v konkretni korelaciji z občinstvom, koketiranja z občinstvom preprosto ne pozna. In tako imamo na najnovejšem albumu na eni strani Chan zgolj s klavirjem in izjemnim, občutenim glasom, in na drugi strani povsem drugačno Chan, ki vodi ekipo južnjaških glasbenih mojstrov in jim kraljuje; v prvem planu je tu izjemno sožitje, ki v celoti poganja dinamiko albuma The Greatest.

Znani eksperimentalni režiser, fotograf in vizualni umetnik Mark Borthwick je o Cat Power posnel skoraj dve uri dolg film, ki je narejen v najboljši maniri Andyja Warhola. Cat Power sama s kitaro poje in igra na jasi ob robu gozda, na nekem nedoločenem kraju in ob nekem nedoločenem času, višek dramaturgije so tu pa tam šelestenje dreves, Cat, ki si včasih zaradi vetra popravi nagajive lase, preloži kitaro, pogladi izprano majico. Film, ki je namenjen največjim privržencem glasbe Cat Power, nam poleg glasbe ponuja čisti umetniški užitek v eksperimentalnem prepletanju zvokov in barv narave. Čisti minimalizem, ki nam o umetnici v tem trenutku mogoče pove največ.

Chan Marshall živi v svoji glasbeni pravljici in trenutki empatije z njo znajo biti v tem norem, večinoma glasnem, hipnem, bleščavem in ekstravertiranem svetu pravi balzam za dušo. »Once I wanted to be the greatest,« poje v naslovnem zapisu z najnovejšega albuma The Greatest. O tem ni nobenega dvoma, Chan Marshal si utira lastno pot na aveniji »največjih«.

Načrtovana ameriška turneja Cat Power februarja in marca 2006 je zaradi »zdravstvenih razlogov« zadnji trenutek odpovedana. Načrtovani spomladanski nastopi v Evropi ostajajo za zdaj na koncertnem zemljevidu. Zgodba se nadaljuje …

Varja Velikonja

Viri:

- The Guardian: intervju 23. 5. 2003, Will Hodgkinson

- Stylus magazine: intervju januar 2003, Rodrigo Perez

- DVD Speaking For The Trees (režija Mark Borthwick, Matador, 2004)