Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Katarina J.

Celtic Connections 2006

Festival umišljenih keltskih navez: pogled z zunanjega roba

Končno v Glasgowu. Zahodni veter piha 30 km/uro. Temperatura zraka: 12 stopinj Celzija. Cilj: severni konec vrveče ulice Sauchiehall – Royal Concert Hall.

Že četrtič v istem mestu, ob istem času, obkrožena z istimi ljudmi, z enakim namenom. Spet se dogaja moj veledružabni januarski »deja vu«. »Hello, Celtic Connections monsters, here we go again!« se mi smejijo modre oči izza pinte piva. In ker mi drugega pač ne preostane, brž hitim ponavljati vajo.

19 dni, od prve do zadnje ure zapolnjenih z glasbo iz žanrske palete, v kateri se pod čopičem »celtic« mešajo transnacionalni odtenki folka, jazza, cajuna, bluesa, bluegrassa, flamenka, fada, kabareta, countryja, indie rocka, etničnih tradicij Albanije, Kurdistana in Irana. Več kot 400 dogodkov na desetih lokacijah v širšem centru Glasgowa. Čez tisoč nastopajočih. 100.000 in več prodanih vstopnic.

Ideološka in marketinška zarota korporativne politike glasbene industrije? Komercializirani miš-maš mainstreamovskega zahodnjaškega folka? Keltska orgija s fidlami za množično uničevanje? Negativna, puhla reč brez središča? Triumf kvalitete nad težavami? Festival, kjer se Glasgow ne zdi tako daleč od Manitobe?

Zgolj nekaj naslovov, ki so polne tri tedne (od 11. do 29. januarja), kolikor traja največji festival keltske glasbe na svetu, polnili britanski tisk, se vlekli po kuloarjih koncertnih dvoran in se obirali za šanki lokalnih pubov.

Festival Celtic Connections je kot gigantsko, včasih dobro naoljeno, drugič spet glasno škripajoče kolesje nedvomno poligon za merjenje kulturnopolitičnega vpliva, pa tudi strastnih debat in glasnih govoric, ki jih »zakrivi« sam ali pa jih o njem brezvestno širijo drugi.

Najprej zato, ker je že zdavnaj prerasel prvotno iniciativo.

Kratka zgodovina nekega festivala

Glasgow je bil še pred dvajsetimi leti kot industrijsko središče Škotske, ki so ga thatcherjanske reforme spravile na kolena (z njim pa na tisoče delavcev v tekstilnem, pristaniškem, rudarskem sektorju), obsojen na životarjenje v senci kulturne in administrativne prestolnice na vzhodni obali. Nekje konec osemdesetih let pa se je mesto prebudilo iz resigniranega dremeža in se odločilo zvišati svoj ekonomski, kulturni in družbeni profil. S tem v zvezi je nastala tudi pobuda, da postane Glasgow evropsko mesto kulture (mnogi v Edinburghu so se na glas krohotali), ki je mestno občino in druge velike sponzorje vzpodbudila h gradnji kraljeve koncertne dvorane (večnamenskega kulturnega centra) v mestnem središču.

Ker pa je januar po zlatem tržnem in ekonomskem pravilu suh mesec z najmanjšim deležem števila in tudi obiska kulturno-umetniških prireditev, se je programskemu selektorju kulturnega doma in vodji festivala Colinu Hyndu prav to finančno klavrno obdobje zdelo več kot primerno za festival z atraktivnim »celtic« programom, v katerem bi ponujali »za vsakogar nekaj«, festivalsko blagajno pa polnili s koncerti velikih superzvezdniških folk skupin ter se s tem izognili rdečim številkam in si zagotovili nadaljnji obstoj.

Na začetku devetdesetih let so tako v programu (poleg škotskih Runrig, Caprecaillie in Dougieja Macleana) odmevali predvsem irski folk sestavi[1] in razširjena čezatlantska akustična družina (Steve Earle, Iris Dement, Joan Baez, Tom Paxton, Natalie Mcmaster ipd.), medtem ko je peščica domačih veteranov in mladih inovatorjev ostala na stranskem tiru prizorišč z manjšo kapaciteto. Enostavno jih ni bilo dovolj – tiste domače stare korenine in glasbeni poganjki, ki so sicer pridno in vztrajno rasli, so bili (še) premalo izkušeni ali mednarodno uveljavljeni, da bi lahko zadovoljili visoke performativne standarde razvajene glasgowske publike.

Novica o vznemirljivem, eklektičnem festivalu Celtic Connections se je s pronicljivo promocijsko strategijo[2] hitro razširila daleč izven meja matičnega mesta in domovine. Ob podpori lokalnega kulturnega proračuna mestne občine ter darežljivih korporacijskih sponzorjev[3] pa je program, čeprav z rdečo nitjo keltskih povezav, postajal vse bolj kompleksen in multižanrski ter je iz januarja v januar, iz leta v leto privabljal vedno več »svetovljanskih« obiskovalcev iz domačih logov in tujine.

Danes festival navkljub vsem križem in težavam, o katerih se razpravlja javno in na glas, letno posluje z milijon funti dobička, s turističnimi aktivnostmi, pripetimi na rep muzike, pa se v mestne blagajne vsak začetek leta steče več kot 3 milijone funtov.

Tako ponuja dovolj razlogov, da očitki medijev in razburjenih posameznikov, ki so tudi letos ob vse bolj nerazločnem vsebinskem vodilu in odpovedi vsaj desetih večjih koncertov vpili po novi obliki, strukturi in vodstvu festivala, vsaj za nekaj časa potihnejo.

Prostori glasbe in zavetje (ne)konvencialnega

Da je sama programska shema festivala že nekaj let pretesna za sicer prostorno kulturno središče, ki še vedno ostaja njegova operativna in koncertna baza,[4] je sicer pri tolikšnem številu obiskovalcev razumljivo samo po sebi, hkrati pa je s povečanjem samega obsega ter tudi žanrskih tipov glasbe festival razširil svoje niti na različne lokacije po širšem centru mesta. Medtem ko klasične koncertne dvorane in gledališki odri bolj ustrezajo intimnejšim, komornim, akustično zahtevnim ušesom srednje generacije, se duše, ki se navdušujejo nad tršimi rockovskimi in fuzijskimi, celo elektronskimi »povezavami«, raje odpravijo na špile v katerega od manjših klubskih prizorišč, ki jih v Glasgowu, oboževanem središču alternativnega škotskega rocka in popa, res ne manjka.[5] Geografija sredice mesta je izjemno preprosta in z zemljevidom glavnih ulic in koncertnih lokacij, objavljenim na zadnji strani programske brošure, je kolovratenje po glasgowskih »avenijah zabave« še bolj veselo.

Celtic Connections kljub neštetim inovacijskim posegom v standardizirano tematsko, organizacijsko in strukturno ogrodje dogodka v jedru še vedno deluje kot tipičen folk festival, katerega smoter vseh smotrov tiči v praznovanju kulture, glasbe in družabnosti. To pa se, vsaj na folk festivalih, po nenapisanem, a povsem legitimnem pravilu, manifestira predvsem v rahljanju meja med nastopajočimi in občinstvom ter s promoviranjem neformalne (ali polformalne) glasbeno-družabne komunikacije na relacijah med glasbenikom in glasbenikom ter glasbenikom in neglasbenikom. To v prostem prevodu pomeni, da se najbolj strastna dinamika muziciranja, debatiranja, plesanja, pitja, drogiranja in onegavljenja odvija v prostorih, kjer se prepletajo različni svetovi.

Pomembno točko prešitja predstavlja odprt oder (Danny Kyle Open Stage),[6] kjer se vsak dan festivala od 17.00 do 19.00 obiskovalcem predstavljajo novinci v bolj ali manj posrečenih postavah in z bolj ali manj posrečenim nastopom,[7] ki tekmujejo za prestižno nagrado Dannyja Kyla. Šesterica najboljših si z igranjem v finalnem popoldnevu zagotovi prestižen nastop na naslednjem festivalu. Iz popolne medijske zapostavljenosti se je tako v sam vrh mednarodne folk ali kantavtorske scene prebilo kar nekaj bendov. Odprt oder je mesto, kjer se anonimnost prebija v »keltski« mainstream.

Osrednje mesto norih in navdihujočih nočnih zabav pa je po dobri stari folk tradiciji festivalski klub, azil vseh polnočnih otrok, ki s sloganom »družite se z lokalnimi in mednarodnimi umetniki, ki se naključno pojavijo na odru, in bodite priča najbolj vznemirljivim začetkom glasbenih povezovanj ali pa sami sodelujte na kakemu izmed sešnov v barih« ne potrebuje nobene dodatne reklame, da popolnoma razproda pol hotela.

Folk klub je s trženjem spontanosti in privlačne možnosti iz oči v oči šankirati s kom, ki ste mu še pred kako uro pridno ploskali v nabito polnem avditoriju, ideal, ki pa mu do izpolnitve manjka toliko kot vsaki drugi utopiji – kanček realnosti. Gostujoči glasbeniki imajo namreč svoje prostore druženja, ki jih od smrtnikov ločujejo pazniki z oglatimi pleči. In kjer iluzorna folk dogma, »vsak je pred vsakim enak«, odpove, tam se šele začne prava veselica. Dokler te, noč za nočjo, čistilke ne spodijo k zajtrku. Ali pa, kot se je zgodilo letos, župnik, ki je po naključju prejšnjo noč prespal v hotelu in se prebudil rano ter ob prihodu v jedilnico vznesen nad jutranjimi ragami preživele druščine na mizo postavi dve steklenici šampanjca. »Fantje, to je pa za vas, hvala. Tako dobre muzike še v življenju nisem slišal!«

(Navz)križni vbodi keltskega vezenja

Povezave (connections) se ves čas festivala uspešno (ali pa tudi ne) udejanjajo in potrjujejo v neštetih koncertnih soočenjih, združevanjih, zvezah in sodelovanjih znanih in manj znanih, lokalnih in mednarodno prepoznavnih imen, ohlapno povezanih z nesrečnim pridevnikom »keltski«. Od najbolj standardnih, kot so pompozni The Transatlantic Sessions (prijateljske naveze kanadskih in ameriških glasbenikov z britanskimi) in cikel koncertov Master and Apprentice, kjer si obetajoči instrumentalisti delijo oder s svojimi idoli, do vsakokratnih tlačenj dveh ali celo treh geografsko in stilistično različnih bendov za eno koncertno vstopnico.

Če se ideologija in estetika v fizičnem podrejata politiki transnacionalnosti, ki korenini v lokalnem, pa kritiške zastave keltske ideologije plapolajo visoko na javnih in medijskih drogovih. Na njih keltska žlahta ostaja raztrgana plahta. Kaj bi sicer fado diva Mariza ali tuvanski Huun Huur Tu imeli opraviti s keltskostjo? Ali celo kurdski glasbeniki, prosilci za azil (trenutno nastanjeni v Glasgowu), ki so lani osvojili Dannyja?

Nenehne javne debate o Celtic Connections kot festivalu, ki je prerasel zmožnosti samorefleksije, ki igra na karte zamišljene keltske identitete, ki si je z mešanico »politike in optimizma globalne vasi« celo kategorijo world glasbe prisvojil kot keltsko, ki »celtic« uporablja kot slab izgovor za črko »f« (folk), ki je parada mainstreamovskega folka z ignorantskim odnosom do novih alternativnih podzvrsti folka, so, če drugega ne, dober pokazatelj razmišljajoče in angažirane skupnosti soustvarjalcev in komentatorjev te »keltske« karavane. Kot taka lahko festivalskim glavam prihodnosti neizmerno koristi, če jo bodo le prepoznali kot enakovredno sogovornico.

Sicer pa na koncu dneva tudi največji »keltikskeptiki« pojedo vsaj kak delček kolača, ki jim ga pripravijo v eni največjih festivalskih glasbenih kuhinj na svetu.

Pišoča je z užitkom prebavljala te drobtinice:

Martyn Bennett Club Night – The Fruitmarket, 14. januarja

Lani tragično preminuli mladi klubski guru, čarobni fuzionist tradicije in elektronike, Martyn Bennett, si še sam ne bi mogel želeti lepše enosti, kot so jo ustvarjali valovanje skoraj tisočglave množice, akrobacije novopoganskih plesalcev, rezki droni ducata dud, piskajoči in brenkajoči duhovi množice eksotičnih glasbil, utripanja računalniških semplov pod vodstvom didžejke Kirsten, njegove vdove. »Prav vidim ga, kako mi govori, ne tako!« se je smejala. In ravno v tistem »Ne tako!« se je skrival popoln presežek. Ljudje, Martyn je živ!

New Voices: Martin Green – Glasgow Royal Concert Hall, 15. januarja

V tematskem ciklu Novi glasovi so se letos prvič predstavljale inventivne škotske godbe. In ni jih treba z grebljico kopati iz premočene zemlje, saj se ponujajo kar same. Med njimi tudi Zelena mašina, najnovejši izmislek najbolj ekscentričnega in norčavo briljantnega harmonikarja na otoku, Martina Greena. Kaj drugega kot kakofonično (z)mešanico pihalske godbe in pop vokalov, umetelno artikuliranih vinjet, v katerih so brbljali in bili hkrati trmasto svoji harmonika, violina in rog, bi lahko od Martina in njegove bande pričakovali? Folk postmodernizem takšnega kova, da bi mu še Warhol dovolil odpreti svojo konzervo heinza.

Les Yeux Niors– The Arches, 15. januarja

Francoski cigansko-klezmerski orgazem, ki je, skupaj z lokomotivami, ki so bobnele nad našimi glavami v podzemni The Arches, tresel vznemirjene, mediteranskega, židovskega, ciganskega strupa nevajene Škote. Funkovska, swingovska, rockovska, klezmerska božjast na dveh violinah, harmoniki in rockovski ritmični sekciji. S harmonijami, ki jim do tradicije dedov ne manjka niti en sam Djelem Djelem.

The Island Tapes – The Arches, 20. januarja

Etnografija nekega časa, ki ne obstaja več, zapis prostora, ki je v »tukaj in zdaj« ostal enak in hkrati neprepoznaven – predvojne zgodbe vsakdanjika in praznika otočanov Hebridov, Orknijev, Šetlandov in Svete Kilde, ujete v črnobelo oko kamere, projicirane na veliko koncertno platno. Srečanja s pozabljenimi tradicijami otoških staroselcev, razbrazdanimi obrazi, ki obvladujejo umetnost preživetja v odmaknjenih svetovih. Štirje kratki nemi filmi, naslikani s toplim, atmosferskim zvokom akustičnih kitar (Allan Neave, Ian Melrose, David Allison) in breztežno milino glasu Alyth McCormack.

Savourna Stevenson and The Chemiranis – The Arches, 21. januarja

Škotska Harfistka Savourna Stevensonsivzdevka Mother of Inventiongotovoni prislužila s preigravanjem O'Carolansovih preludijev za harfo. Po inventivnih stilističnih preobrazbah jazza, bluesa, bluegrassa (celo sahelske kore) v jezik harfe je zakorakala še proti vzhodu. Na ekskluzivnem koncertu je skupaj z iranskim tolkalskim duom The Chemiranis predstavila uglasbene bisere avantgardnega libanonskega poeta Khalila Gibrana in lastne skladbe. In harfa je kanun postala. Hipnotično!

The Sundowns and Hobotalk – The Garage, 22. januarja

Da se amerikani izven njenega domicila vedno bolje godi, že nekaj časa čivkajo vsi glasbeni pisci. Glasgow, ki je eno cvetočih zatočišč, je v »garaži« tistega večera nudil dvojni koncert s podvojenim užitkom. Kdo bi se branil The Sundowns – nadobudnega otroka brsteče lokalne altercountry scene? In kdo bi se mogel vzdržati tistega dolgega, odrešujočega »yeeeeees, to je to!«, ko oder zapolni četverica Hobotalk, katere potencial je pred leti prepoznal tudi idejni oče nagrade Mercury, legendarni rockovski pisec Simon Firth? Če v resnici nikoli niste mogli preboleti dejstva, da se je po The Band najboljša glasba dokončno razsula, potem bodite prepričani, da jo Hobotalkovci podobno zopet sestavljajo iz povsem novih koščkov. Uf!

Richard Thompson – Glasgow Royal Concert Hall, 24. januarja

Z Richardom se zadnje čase vidiva približno enkrat na leto. Včasih mi igra sam, včasih z bendom, poveznjen z baretko, črnim angleškim humorjem, ki ga ne more stopiti niti vroče kalifornijsko sonce, in tistim neopisljivim globoko resonančnim zvokom kitare. Veliki oder Celtic Connections je nanj in na pobratima Dannyja Thompsona čakal celih trinajst let. Potem pa dinamična odisejada od Meet on The Ledge do novih spoznanj, objavljenih na Back Parlour Ballads. Dva stola, dve brisači, en mikrofon, kitara in Victoria (kontrabas). To je vse, kar sta potrebovala, da sta nas začarala. Tako mojstrsko preprosto!

Bellowhead – The Garage, 26. januarja

V tem trenutku boste še tako gorkega oboževalca staroangleških plesnih korakov zlahka prepričali v to, da je vse to dvigovanje nog bob ob steno, če nam ne trobi, piska in vriska cela četa muzikantov nepomukov. Bellowhead – enajstčlanski big bend, ima vse, kar manjka malim in česar se bojijo veliki – suzafon, oboo, ponev, jedilni pribor, čelistko, dude, Speirsa in Bodena. Vražje viže in variete. Hrup in trušč tradicije, ozdravljene čistunstva. Naboljše zdravilo za vse »mukajoče glave«, ki še danes pobožno pomulijo vsakovrstno anemičnost angleške baladrije, je revolucija, na katere čelu korakajo Bellowhead. Pričakujem nič manj kot desant na Drugo godbo.

Mariza – Glasgow Royal Concert Hall, 27. januarja

Od Lizbonskih tavern do zvezd. Fado, ki je kulturnozgodovinski glasbeni zemljevid manifestacij nekih kolektivnih čutnosti, pa hkrati tako njen, kot bi bil ustvarjen nalašč in samo zanjo. Glas, ki očiščuje. Duša, ki poplesuje. Mariza.

Katarina J.

Opombe:

1 Ne pozabimo, da je irska folk glasba v prvi polovici 90. let doživljala keltski triumf (ki je odmeval tudi na Škotskem), zato je bilo logično, da je festivalski profil višala prav udeležba malone vseh (takrat) nadvse uspešnih irskih glasbenih znamk, kot so Altan, De Dannan, Clannad, Lunasa, Dubliners, Dervish, Shane MacGowan, Mary Black in Planxtijevi fantje, ki so še danes močno zaželeni in dobičkonosni gostje festivala.

2 Nad festivalskim programom, njegovimi ideološkimi, političnimi, ekonomskimi, kulturnimi in glasbenimi implikacijami od vsega začetka bdijo škotska BBC ter nacionalna časnika z najvišjo naklado – The Herald in Scotsman, danes so se jim poleg drugih časopisov, revij, radijskih in televizijskih postaj pridružili tudi internetni mediji. Letos je festival v celoti snemal in ves čas oddajal internetni radio Celtic Radio.

3 Med njimi levji finančni delež prispeva zavarovalniška družba Clerical Medical.

4 Zgradba še vedno ostaja popek festivala z osrednjimi prireditvami v gala dvorani z 2000 sedeži, novinarskim in tiskovnim središčem, odprtim odrom, kavarno, prodajalno, raznimi razstavami, sejmi in stojnicami, razpršenimi po pritličju.

5 Tudi na festivalu med najbolj priljubljene klubske koncertne prostore sodijo The Garage, The Barrowlands in The Arches, prav tako je omembe vreden bolj kabaretni The Old Fruitmarket, ki je sveže prenovljena nekdanja pokrita tržnica iz viktorijanskih časov.

6 Idejo javnih odrov, zatočišče anonimnih, od folk establišmenta prezrith glasbenikov in glasbenic in pevcev in pevk, je na folk festivalih dolga leta promoviral neutrudni Danny Kyle, pokojni škotski socialist in folk pevec. Javni odri, odprti vsakomur, ki je znal zaigrati nekaj jigov, zapeti kako pesmico v lokalnem narečju ali vsaj povedati dobro zgodbo, so sčasoma prispevali k porastu in zanimanju za folk glasbo med mladimi, hkrati pa ta oder danes predstavlja eno najbolj popularnih lokacij festivala Celtic Connections. Vsako soboto in nedeljo mlade talente, ki odboru vnaprej pošljejo demo posnetek, posluša vsaj tristo ljudi. Ko srednji vikend festivala postane en sam Showcase Scotland in ko Škotska ponosno predstavi in prodaja svoj »keltik« glasbeni kapital, jih posluša še četa izbranih delegatov iz tujine. Letos jih je na semenj škotske kulture prišlo kar 160.

7 Povečini gre za zanimiv izbor lokalnih bendov, vendar pa se na odprt oder prijavljajo tudi neuveljavljeni glasbeniki z drugih koncev sveta. Tako starostni kot žanrski spekter je močno razvejan, prav zato je odprt oder ne le atrakcija med obiskovalci (zanj ni treba plačati vstopnine), ampak tudi med kritiki, promoterji in lovci na talente. »Če še nisi igral pred tristo ljudmi na odprtem odru »keltikov«, potem še nisi začel živeti,« se je pridušal eden od udeležencev.