Historična Afrika

Izgubljena mladina ljudstva Dinka Malual z Juga Sudana

V Sudanu so genocid, državljanska vojna, preganjanje in druge hude kršitve človekovih pravic v zadnjih petdesetih letih, torej od osamosvojitve dalje, prizadele več kot 3,5 milijone ljudi, v glavnem pripadnikov ljudstev temnopoltih Afričanov.

Že leto pred razglasitvijo neodvisnosti so severnosudanske vojaške enote z dovoljenjem tedanje britanske kolonialne uprave izvedle pokol nad protestirajočimi južnosudanskimi delavci, in to je postala osnovna metoda vladanja arabskih oblastnikov. Dve generaciji ljudstev Dinka, Nuer, Šiluk, Bari, Zande in drugih ljudstev južnega Sudana nista praktično nikoli okusili miru. Od neodvisnosti dalje je bilo na jugu Sudana pobito okoli 2,5 milijona ljudi. Tudi pripadniki v svetu in pri nas zaradi različnih okoliščin danes bolj znanega ljudstva Nuba so bili med letoma 1987 in 2003 žrtve genocida. Še zdaj se vlada v Kartumu zateka h genocidu, tokrat v Darfurju. Od leta 2001 je bilo tam okoli 400.000 Afričanov žrtev zločinov proti človeštvu, ki so jih zakrivile arabske milice in regularne enote vojaškega režima. V Darfurju in na obali vzhodnega Sudana se še danes pobijanje nadaljuje iz dneva v dan.

Z glasbo, ki izvira iz Sudana, smo se sicer že srečevali, in to že nekje od 80. let prejšnjega stoletja; nazadnje pa prav v zadnjih mesecih lanskega leta ob predstavitvi dveh aktualnih albumov: zbirke bolj ali manj svežih posnetkov nekaterih tamkajšnjih izstopajočih izvajalcev in odličnega albuma Ceasefire, ki sta ga skupaj posnela Abdel Gadir Salim in Emmanuel Jal, ki je postal nekakšen glasbeni sinonim tudi kulturno razdeljenega Sudana ter hkrati dokaz o možnosti pomiritve in uspešnega sožitja teh razlik v medsebojnem oplajanju in posodabljanju kulturnih arhetipov. Če lahko rečemo, da tisti del glasbene ponudbe, katere predstavnik je Abdel Gadir Salim in ki prihaja iz severnih in vzhodnih, pretežno arabiziranih predelov Sudana, že nekaj časa relativno dobro poznamo, pa smo se z Emmanuelom Jalom do sedaj še najbolj približali do zdaj odrezanemu glasbenemu jugu te ogromne multikulturne afriške države. A ne le geografsko; Jal je tudi po življenjski izkušnji zelo blizu vsebinam, ki opredeljujejo nastanek albuma, ki je povod za tokratno pisanje in ki je z izidom leta 2004 omogočil do sedaj najbolj neposreden vpogled v glasbeno izročilo ljudstev z juga Sudana. Emmanuel Jal je namreč pripadnik enega izmed tamkajšnjih ljudstev – ljudstva Nuer; tudi sam je izkusil vojne razmere in begunsko usodo, ki ga je vodila skozi taborišča beguncev z juga Sudana v Etiopiji in Keniji; kot otrok vojak je bil neposredno vpleten v tamkajšnje spopade, ob tem je izgubil običajno obdobje otroštva in odraščanja; danes živi zunaj Afrike, v Angliji v dejanskem izgnanstvu (kakorkoli se že to razume). Na albumu Ceasefire smo prav po njegovi zaslugi že slišali petje v jeziku ljudstva Dinka, ki ga lahko mednarodna javnost prvič zares celovito posluša z albumom Wunda, Wunda!.

Ta album je tako naslovljen po uvodni pesmi, naslov pa v prostem prevodu pomeni Prisluhni!, ker je pesem praviloma uvodna tema njihovih glasbenih dogajanj, zato poziv k pozornosti. Vsebuje posnetke, ki so nastali ob letnem nastopu (lahko bi rekli) kulturno-umetniškega društva« skupnosti ljudstva Dinka Malual, ki živijo na severozahodu Združenih držav Amerike. Nastali so leta 2004 v Seattlu in so istega leta izšli pri nam nepoznani ameriški (samo?)založbi Rakumi z zgovornim pojasnjevalnim podnaslovom: Sudan's Lost Youth in Seattle. Toliko o dejstvih; o samem nastanku albuma namreč po dostopnih podatkih kaj več tudi ni mogoče povedati.

Kot že rečeno, pa prav z albumom Wunda, Wunda! prvič zares neposredno spoznavamo izročilo in aktualnost južnosudanskega ljudstva Dinka. Ta album namreč omogoča enega od redkih vpogledov v njihovo aktualno glasbeno ustvarjanje. Po nam znanih virih je pred tem izšla samo še ena mednarodno dostopna plošča s posnetki glasbenega izročila tega ljudstva –leta 1976 pri specializirani založbi Folkways Records; seveda s terenskimi posnetki. O kakšnih aktualnih posnetkih pa do zdaj nismo vedeli ničesar. Mimogrede: hkrati s snemanjem gradiva za ta album je bil posnet tudi enourni dokumentarni film o »izgubljeni sudanski mladini v Seattlu« z naslovom A Great Wonder, tako da se bo zdaj informacija o njihovi usodi in glasbi lažje širila.

Ljudstvo Dinka je bilo zaradi desetletja trajajoče vojne na jugu Sudana potisnjeno v izolacijo in obsojeno na življenje v pregnanstvu, o njih pa se v svetu ni prav veliko slišalo. Tisti, ki so ostali v domovini, so življenje preživljali pod stalnim terorjem redne sudanske vojske in milic, ki jih podpira sudanska oblast, ter tudi različnih uporniških skupin, ki so se upirale omenjenim. Seveda se je velik del populacije prostovoljno ali pod prisilo pridružil vojaškim enotam omenjenih odporniških vojska. Te so pogosto rekrutirale že otroke, jih urile v vojaških veščinah in uporabljale v spopadih. Drugi del populacije pa se je razbežal po okoliških državah in preživlja svoje življenje po begunskih taboriščih predvsem v Etiopiji in Keniji. Prav o vsem tem pojejo v pesmih, ki jih lahko poslušamo na tem albumu. Iz etiopskih in kenijskih begunskih taborišč se je delu pregnancev uspelo prebiti drugam, še dalj od domovine, najpogosteje v različne evropske države, predvsem tudi v ZDA. Prav v izgnanstvu v ZDA živi najmočnejša skupnost pripadnikov ljudstva Dinka izven Afrike. Tam se je uspela tudi dobro organizirati. Vsebina tega albuma je rezultat tega njihovega organiziranega skupnega početja, glasbeno pa je preplet tradicije in avtorskega dela, rojenega iz njihovih aktualnih izkušenj.

Album Wunda, Wunda! ponuja informacijo o celotni koncertni predstavi, kot so jo glasbeniki, pevci in plesalci ljudstva Dinka, živeči v skupnosti pregnancev v severozahodnih predelih ZDA, pripravili za predstavitev svoje kulture leta 2004 v Seattlu. Osrednja osebnost tega projekta je bil Mayen Deng Akoon, skladatelj in pevec, ki je v program prispeval kar nekaj avtorskih pesmi, kot pevec je sodeloval pri izvedbi marsikatere, nasploh pa je bil najbolj zaslužen za njeno izvedbo. Pred tem je bil namreč učitelj, organizator in animator, ki je predvsem med mlajšimi pripadniki skupnosti razširjal zavest o pripadnosti in kulturi ter s tem vzpodbudil tovrstno ustvarjanje, potem pa je bil tudi nekakšen umetniški vodja samega omenjenega projekta. Poleg njegovih pesmi sestavljajo repertoar tradicionalne in ponarodele pesmi drugih avtorjev. Te govorijo o velikih osebnostih ljudstva Dinka, o ljudeh, ki so bili žrtve desetletja trajajoče vojne, o usodi razdruženih družin, o življenju v begunskih taboriščih in v izgnanstvu. V njih se npr. zahvaljujejo prebivalcem Etiopije, da so jim dovolili priti in ostati, hkrati pa obujajo spomine na pastoralno življenje v domovini, hrabrijo in slavijo svoje borce, ki se v domovini borijo proti tujemu terorju in izražajo upanje, da se bodo vrnili domov, ponovno združili družine in živeli v miru s pripadniki drugih ljudstev. Album vsebuje 22 pesmi, v glavnem zapetih v jeziku Dinka, čeprav se vmes pojavi tudi kakšna v arabščini. Začne se z že omenjeno pesmijo Wunda, Wunda!, ki je pravzaprav poziv poslušalcem, naj prisluhnejo sporočilu, ki ga nastopajoči prinašajo. V prepletu tradicionalnih in avtorskih skladb, ki mu sledi, pa kar petkrat slišimo njihovo narodno himno – seveda vedno v drugačni izvedbi in interpretaciji in s tem dolžini trajanja. Kot posebnost naj še omenim izvedbo pesmi Amazing Grace malo pred koncem programa; seveda ustrezno prirejeno in zapeto v jeziku dinka. Ob vsaki izmed 22 pesmi bi bilo mogoče povedati zgodbo, saj so jih opremili s predstavitvenim komentarjem, ki ga je mogoče prebrati v spremni besedi k albumu. Vendar bi s tem bistveno razširili namen in obseg tega opozorila na obstoj »še neodkritih« glasbenih kultur in ustvarjanj ter v tem primeru hkrati na izjemen dokument o nekem segmentu afriške glasbene tradicije in njene aktualne produkcije, ki je bila zaradi opisanih okoliščin vse do izida tega albuma skrita našim ušesom in vedenju sploh.

Zoran Pistotnik