Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Matej Krajnc

Elvisov prvi album

Pol stoletja pozneje

Elvis Presley je pred pol stoletja, marca 1956, pri založbi RCA Victor objavil svoj prvi album s preprostim naslovom Elvis Presley. To je bil prvi rokenrolovski album, ki se je tudi odlično (milijonsko) prodajal; gre pravzaprav za fenomen dokončnega komercialnega prodora te glasbe tudi na tržišču albumov. Spomin na ta prelomni dogodek je obenem idealna priložnost za ponoven premislek o Elvisovi dejanski vlogi v zgodovini popularne glasbe.

Po prvi nadvse uspešni mali plošči za novo založbo RCA Victor (gre seveda za malo ploščo Heartbreak Hotel/I Was The One), ki jo je Elvis posnel 10. in 11. januarja 1956, širšemu občinstvu pa prvič predstavil šele na tretjem nastopu v oddaji bratov Dorsey 11. februarja 1956, je seveda napočil čas za prvi album, čeprav ni še nihče vedel, kaj naj bi pravzaprav predstavljal in katere pesmi naj bi bile na njem. Vedeli so samo, da ga bo najbolje poimenovati kar Elvis Presley.

Že pri prvem Elvisovem LP-ju je njegov menedžer Tom Parker postavil nekakšno nenapisano pravilo, ki ga je pozneje le redkokdaj prekršil: na redne albume nikoli ne uvrščaj uspešnic z malih plošč – te naj ostanejo za kompilacije. Tako je pesem Heartbreak Hotel dobila prostor na albumu šele marca 1958 z albumom Elvis Golden Records Vol. 1, njena hrbtna stran, I Was The One, pa šele februarja 1959 na albumu For LP Fans Only. Takrat je bil Elvis že v vojski.

Steve Sholes, ki je pri založbi RCA Victor vodil sektor za country glasbo in je bil po »odkupu« Elvisa jeseni 1955[1] »odgovoren za Elvisa«, je menil, da za prvi album nimajo dovolj dobrih pesmi. Nanj so spravili domala vse, kar je Elvis posnel med 10. januarjem in 3. februarjem 1956 razen malih plošč Heartbreak Hotel/I Was The One in I Want You I Need You I Love You/My Baby Left Me, čeprav je založba po izidu albuma na malih ploščah še enkrat izdala vse posnetke. Kronološko je Elvis med omenjenima datumoma posnel tele pesmi:

10. in 11. januarja 1956: I Got A Woman, Heartbreak Hotel, Money Honey, I'm Counting On You in I Was The One.

30. in 31. januarja in 3. februarja pa: Blue Suede Shoes, My Baby Left Me, One-Sided Love Affair, So Glad You're Mine, I'm Gonna Sit Right Down And Cry (Over You), Tutti Frutti, Lawdy Miss Clawdy in Shake, Rattle And Roll.

Izmed teh pesmi so tri končale na malih ploščah, ki so izšle še pred izidom albuma, druge pa na prvem albumu, malih ploščah po izidu prvega albuma, kompilacijah in na drugem Elvisovem albumu Elvis (jesen 1956).

Po 3. februarju 1956, ko se je Heartbreak Hotel že bližal zgornjim letvam glasbenih lestvic, je bilo ne glede na domnevni primanjkljaj gradiva potrebno misliti na strukturo prvega albuma. Polkovnik Tom Parker je obljubil Samu Phillipsu, da Elvisove izvedbe pesmi Blue Suede Shoes izpod peresa Carla Perkinsa[2] založba ne bo izdala na mali plošči, saj je Perkinsu šlo takrat na lestvicah z njo že zelo dobro. Milijonsko naklado je pravzaprav dosegla že pred Heartbreak Hotelom. Bila je tudi prva mala plošča, ki je v nacionalnem merilu podrla meje med lestvicami countryja, popa in ritma in bluesa – uvrstila se je na vse tri. Nedolgo po začetnem uspehu z Blue Suede Shoes se je Perkins ponesrečil, potem pa so pri RCA Elvisovo izvedbo izdali na albumu, podaljšani mali plošči in mali plošči.[3] Na album Elvis Presley so marca 1956 od pesmi z navedenih snemanj uvrstili I Got A Woman, Money Honey, I'm Counting On You, Blue Suede Shoes (kot prvo pesem), One-Sided Love Affair, I'm Gonna Sit Right Down And Cry in Tutti Frutti. Preostalih pet mest so zapolnili s pesmimi, ki jim jih je po podpisu »odkupne« pogodbe dal Sam Phillips in so bili pravzaprav še nedokončani poskusni posnetki s snemanj pri založbi Sun ali (po Phillipsovem mnenju) pesmi, ki niso bile dovolj dobre za objavo. Morda bi mu lahko pritrdili ob poslušanju Elvisovih izvedb standardov I Love You Because in I'll Never Let You Go, vsekakor pa to ne velja za izvedbe pesmi Trying To Get To You, Blue Moon in Just Because.

Album je bil navkljub navidezni skrpanosti v končni podobi precej prelomno delo. V čem je njegov pomen? V največji možni komercialni razsežnosti je občinstvu predstavil najboljše iz glasbe ameriškega Juga, in to z repertoarja popevk ter tudi countryja in ritma in bluesa. Črnska in belska popularna glasba sta torej prvič v zgodovini v izvedbi belca in obliki albuma zasedli prvo mesto ameriške lestvice albumov. Še pomembnejši pa je za zgodovino popularne glasbe dolgoročen pomen plošče – v Angliji je izšla z malce drugačnim programom (dodali so še tri pesmi iz obdobja pri založbi Sun in Shake, Rattle And Roll[4], odvzeli pa Tutti Frutti, Blue Moon, I'll Never Let You Go in Just Because) in z naslovom Rock'n'Roll in je igrala precej pomembno vlogo pri nastanku tako imenovane prve britanske invazije okrog leta 1963. Poleg tega so nekatere liverpoolske zasedbe, denimo The Beatles in Gerry and The Pacemakers nekatere teh pesmi izvajali že od leta 1960 in prej. The Beatles so jih peli v Hamburgu in za radijsko postajo BBC[5] na samem začetku šestdesetih let. (Za ponazoritev daljnosežnosti vpliva prvega Elvisovega albuma velja omeniti tudi podatek, da so The Clash po svoje priredili rožnato-zeleno-črno-beli ovitek albuma za ovitek plošče London Calling.)

Elvis se je že na snemanjih januarja in februarja 1956 izkazal za pretanjenega glasbenika in poznavalca ameriške glasbene zgodovine. Če je le mogel, je med komercialne predloge »spustil« kaj iz svojega spomina in ponavadi so bile te izvedbe na koncu večkrat slišati bolj iskreno. Pa poglejmo malce podrobneje pesmi, ki so s teh snemanj prišle na prvi album: I Got A Woman je leta 1954 napisal in posnel Ray Charles. Posnetek je bil njegova prva res velika uspešnica (prvi posnetek je nastal na radijski postaji WGST) in hkrati bržkone ena najpomembnejših pesmi v zgodovini popularne glasbe, saj je v njej združil posvetno izročilo ritma in bluesa in »sveto« izročilo gospela; to zadnje se je poznalo predvsem v vokalni izvedbi, pa tudi pesem je pravzaprav »prearanžiral« iz starega črnskega gospela. My Jesus Is All The World I Need. Ta hibrid so pozneje poimenovali soul. Charlesu so mnogi očitali, da služi s krajo gospelovske glasbe; Elvisu so pozneje očitali, da bogati s krajo črnske glasbe.

Pesem Money Honey je napisal plodovit črnski pisec Jesse Stone; leta 1953 so pesem prvi posneli fantje iz vokalne zasebe The Drifters; takrat je pri njih še pel Clyde McPhatter, eden največjih Elvisovih pevskih idolov. McPhatter je pozneje zapustil zasedbo in začel solistično kariero, eden bolj znanih pevcev Drifterjev pa je bil tudi Ben E. King, ki je z njimi posnel domala vse njihove poznejše večje uspešnice. Elvisa naj bi pesem, tako pravijo viri, naučil Buddy Holly, ko sta leta 1955 skupaj nastopala v Texasu, čeprav jo je verjetno poznal že z izvirne plošče. I'm Counting On You je countryjevska balada, ki jo je napisal Don Robertson, pisec in pianist, »izumitelj« t. i. klavirskega sloga »slipnote«, s katerim je pozneje zaslovel Floyd Cramer. To je bila prva izmed vrste pesmi, ki jih je Robertson napisal za Elvisa. Bil je avtor nekaterih najboljših Elvisovih balad iz šestdesetih let (tudi filmskih), denimo I Met Her Today, Starting Today, There's Always Me, What Now What Next Where To, They Remind Me Too Much Of You in Anything That's Part Of You; nekatere je spisal s Halom Blairom. Pesem je leta 1956 posnela tudi Kitty Wells.

O pesmi Blue Suede Shoes verjetno ni treba izgubljati besed. Pesem je v izvirni izvedbi Carla Perkinsa postala prva zlata plošča založbe Sun, Perkinsu je zato Sam Phillips kupil kadilaka.[6] Nekaj časa je tudi resno ogrožala Elvisov status pri založbi RCA, saj so odgovorni začeli razmišljati, ali niso morda odkupili napačnega pevca.

One-Sided Love Affair je bila countryjevska popevka Billa Campbella, ki jo je Elvis spremenil v precej oster rokenrol in v izvedbi uporabil večino svojih glasovnih zvijač. Način, na katerega zapoje kitico »Fair exchange bears no robbery / and the whole world will know that it's true / understanding solves all problems, baby / that's why I'm telling you« je eden najboljših in hkrati najzabavnejših vokalnih trenutkov zgodnjega rokenrola. Elvis je še dolgo trdil, da je to njegova najljubša pesem s prvega albuma.

I'm Gonna Sit Right Down And Cry (Over You) je pesem, ki jo je napisal in posnel pevec ritma in bluesa Joe Thomas v zgodnjih petdesetih letih. Elvis na lestvicah z njo ni imel sreče, čeprav je na mali plošči izšla septembra 1956 in potem do leta 1986 še trikrat.

Tutti Frutti je leta 1955 za založbo Specialty posnel Little Richard Penniman. Ena bolj sugestivnih črnskih riteminbluesovskih pesmi je še danes med najbolj znanimi rokenroli. Za beli trg je pesem istega leta posnel Pat Boone; njegova izvedba je pesmi odvzela vso ostrino in bila še dolga leta vzrok za ogorčenost Littla Richarda. Vendar se je iz tega znal tudi ponorčevati. V osemdesetih letih je nastopal v eni od takratnih ameriških TV-nanizank (ne spomnim se točno, kateri) – vstopil je v sobo (ali morda bar), v kateri sta se dva belca ravnokar pogovarjala o nekaterih stvareh; opazila sta ga in eden je rekel: »Lej, to je tip, ki je pel Tutti Frutti!« Drugi je na to odgovoril: »Aaa, Pat Boone!« Izraz na Richardovem obrazu v tistem hipu je antologijski izraz besa in ogorčenja; sploh mu ni bilo treba igrati. Pesem naj bi sicer nastala iz Richardove pesmi Wop Bop a Loo Bop, ki jo je pel v klubih. Na enem takih nastopov jo je slišal Robert Bumps Blackwell, predstavnik založbe Specialty. Takoj je vedel, da je uspešnica, a vedel je tudi, da je besedilo malce prehúdo za širšo množico. Omilila ga je avtorica Dorothy LaBostrie, vendar je pesem še vedno precej sugestivna – zanimivo bi bilo izvedeti, kakšna je bila v izvirniku. Little Richard je s prirejeno izvedbo prišel na drugo mesto lestvice ritma in bluesa leta 1955. Posneli so jo domala vsi večji glasbeniki prvega rokenrolovskega vala; poleg Elvisove velja omeniti še prav tako precej divjo izvedbo Carla Perkinsa konec petdesetih let, ko je že snemal za založbo Columbia.

Med drugimi posnetki, ki so bili na albumih objavljeni pozneje, je potrebno vsekakor izpostaviti pesem Lawdy, Miss Clawdy, ki joje leta 1952 na prvo mesto lestvice ritma in bluesa ponesel njen avtor Lloyd Price (pozneje je dosegel precejšen uspeh s pesmima Personality in I'm Gonna Get Married), na posnetku pa je značilno klavirsko frazo igral Fats Domino. Pesem je eden najznačilnejših primerov neworleanskega riteminbluesovskega klavirskega sloga; srednjehitri rolajoči ritem, ki ga srečamo v večini najboljših Dominovih posnetkov. Pesem je bila tudi prvi demo Cliffa Richarda, Elvisova izvedba pa naj bi bila po legendi najljubši Elvisov posnetek Scottyja Moora. Zapel jo je tudi v znameniti »vrnitveni« TV-oddaji leta 1968, leta 1969 pa jo je igral na klavir v svojem zadnjem igranem filmu Change Of Habit, ki je po igralski plati (in po nenavadnosti nasploh) eden njegovih najboljših dosežkov; žal prezrt in po krivici potisnjen na stran.

In pet pesmi, ki so jih uvrstili na album iz arhivov Sama Phillipsa? I'll Never Let You Go je v zgodnjih štiridesetih letih napisal in prepeval Jimmy Wakely, Elvis pa je pesem bržkone slišal pri Hanku Snowu. Svojo izvedbo je posnel septembra 1954 in kombiniral baladni in rokabilijevski pristop. Trying To Get To You je prva izvajala zasedba The Eagles leta 1954 (ne tisti Eaglesi iz sedemdesetih let!), Elvis pa februarja 1955; na posnetku je bržkone igral tudi klavir. Že ta izvedba je bila ena njegovih boljših nasploh, a jo je še presegel leta 1968 na snemanjih za že omenjeno TV-oddajo, ko jo je spremenil v rohnečo bluesovsko tožbo; ta izvedba je vsaj po mnenju avtorja tega članka najboljša Elvisova izvedba vseh časov – katerekoli pesmi. Blue Moon je popevkarska klasika iz tridesetih let – z naslovom The Bad In Every Man jo je leta 1934 zapela Shirley Ross v filmu Manhattan Melodrama. Leto pozneje jo je z naslovom Blue Moon posnel Glen Gray in za njim vrsta drugih pevcev, med drugimi Billy Eckstine (1948), Mel Torme (1948), po Elvisovi srhljivi bluesovski izvedbi (posnel jo je 6. julija 1954) pa je pesem doživela največji uspeh v doo-woopovski izvedbi zasedbe The Marcels leta 1957. Posneli so jo še Bobby Winton, Frank Sinatra, Dean Martin idr. I Love You Because je spisal slepi countryjevski pevec Leon Payne in pesem izvirno posnel leta 1949. Za njim so jo posneli mnogi izvajalci popa in countryja, med drugimi Ernest Tubb, Patti Page in Johnny Cash. Največji uspeh s pesmijo sta dosegla popevkar Al Martino (1963) in ena največjih legend prvega vala nashvillskega country-popa Jim Reeves (1964). Elvisova izvedba je umerjena bolj bluesovsko, a ni pravzaprav nič posebnega. Sam Phillips je menil, da ni dovolj dobra. Just Because pa je, prav tako kot Blue Moon, popevka iz tridesetih let. Tovrstne izbire kažejo že takrat prisotno Elvisovo težnjo, da bi postal predvsem popevkar v slogu Binga Crosbyja, Roya Hamiltona in Deana Martina. To mu je v izdatni in presežni meri uspelo v prvi polovici šestdesetih let.

Elvis je jeseni leta 1956 izdal drugi album z naslovom Elvis, ki je prinašal podoben izbor pesmi kot prvi, nanj pa je uvrstil kar tri pesmi Littla Richarda. To naj bi se ponovno zgodilo zaradi pomanjkanja dobrega gradiva. Na tem albumu se je znašla pesem z zgodnjih januarskih snemanj – So Glad You're Mine Big Boya Crudupa, ki je spisal prelomno pesem That's All Right (Mama). To je seveda že druga zgodba.

Založba BMG zadnja leta ponuja »dopolnjen Elvisov« album, kar pomeni, da je na njem tudi Heartbreak Hotel in nekatere druge pesmi. S stališča zgodovine je to seveda slabo, saj to ni več isti album, ampak kompilacija. Zato še vedno priporočam prvo CD-različico albuma iz serije Elvis In The 90s (RCA/BMG), ki prinaša album Elvis Presley brez dopolnil. Še topleje pa svetujem zbirko The King Of Rock'n'Roll, ki na petih ploščah vsebuje vse posnetke, ki jih je Elvis naredil v petdesetih letih, peta plošča pa ima tudi precej dodatkov za sladokusce in zbiralce.

Matej Krajnc

Viri:

Peter Guralnick. Last Train To Memphis. Back Bay Books, 1995.

Ernst Jorgensen. Elvis Presley, A Life In Music. Complete Recording Sessions. St. Martin's Press, NY, 1998.

Ernst Jorgensen. The King Of Rock'n'roll. BMG, 1992, spremno besedilo.

Paul Simpson. The Rough Guide To Elvis. Rough Guides Ltd., 2004.

Worth/Tamerius. Elvis – His Life From A To Z. Wings Books, 1992.

Opombe:

1 Zgodbo poznamo; Elvis je v letih 1954 in 1955 snemal za založbo Sun Records v Memphisu, njen lastnik je bil Sam Phillips. Pri tej založbi je snemal domala ves prvi val rokabilijevcev, vsaj tisti najpomembnejši del; poleg Elvisa še Carl Perkins, Johnny Cash, Jerry Lee Lewis, Warren Smith idr. Jeseni 1955, po vse večjem uspehu male plošče I Forgot To Remember To Forget/Mystery Train, je založba RCA Victor od Phillipsa odkupila Elvisovo pogodbo za 40.000 dolarjev; to je bil do takrat najdražji odkup, Phillips pa je denar vložil predvsem v promocijo Carla Perkinsa in Johnnyja Casha, kar se mu je leta 1956 bogato obrestovalo. Odkupil je tudi lastniški delež brata Judda.

2 Johnny Cash je še v avtobiografiji leta 1997 trdil, da je pravzaprav on prišel na idejo o tej pesmi.

3 Jerry Lee Lewis je zaradi tega Elvisa obsojal še leta 1970, ko je na enem od koncertov igral Blue Suede Shoes in povedal občinstvu: »To pesem je Elvis Presley ukradel Carlu Perkinsu, ko je ta ležal v bolniški postelji!« Seveda ni bilo čisto tako.

4 Ti trije dodatki so bile pravzaprav tri najpomembnejše Elvisove zgodnje pesmi: That's All Right (Mama), I'm Left You're Right, She's Gone in Mystery Train.

5 Za pregled teh posnetkov priporočamo ploščo The Beatles: The BBC Sessions, Apple 1994.

6 Tudi to je še dolgo grizlo Johnnyja Casha. Pozneje leta 1956 je namreč dosegel enak uspeh s pesmijo I Walk The Line, pa ni dobil avta. To je s ščepcem grenkobe, čeprav v šaljivem slogu, omenil tudi v že omenjeni avtobiografiji iz leta 1997.