Kozmična Amerika

Mož iz Avalona

»V življenju Američanov ni priložnosti za popravke,« je F. Scott Fitzgerald zapisal v beležko; njegova pripomba pove veliko o svetu slavnih, kjer se novi obrazi vedno znova pojavljajo kot muhe enodnevnice. Kljub temu obstajajo izjeme. Le malo verjetno je avtor Velikega Gatsbyja, ki je izšel leta 1925, slišal posnetke folk bluesa, ki jih je John Hurt iz Carroll Countyja v Zvezni državi Mississippi naredil leta 1928, pa čeprav je F. Scott Fitzgerald pisal v obdobju, imenovanem jazz age. Takrat je le malokdo vedel za Hurtove posnetke, zato je Hurt, ki se nikoli ni imel za poklicnega glasbenika, kljub posnetkom ostal neznan. Njegov priljubljeni rek je bil: »Ne umri, dokler nisi mrtev.«

Več kot trideset let po Hurtovem edinem snemanju je Pete Seeder s temi besedami napovedal pritlikavega starčka z obrabljenim rjavim klobukom, ki je nastopil pred vznesenim občinstvom na folk festivalu v Newportu: »V mestih Chicago v Illinoisu in Portland v Oregonu sem srečal ljudi, ki so kot zlato in diamante cenili plošče, nastale pred tridesetimi ali petintridesetimi leti, in na katerih je bila glasba Johna Hurta iz Mississippija.«

John Milward že petindvajset let piše o popularni glasbi in kulturi in objavlja članke v časnikih Rolling Stone in The New York Times. Prva pesem, ki se jo je naučil igrati na kitaro, je bil Hurtov Spike Driver Blues. Prav Milward je spisal nekaj pomembnejših (pa čeprav malce romantično navdihnjenih) besedil o Hurtu, našli jih boste na Hurtovih ploščah založbe Vanguard.

Druga priložnost

John Hurt je pri enainsedemdesetih letih dobil drugo priložnost; prej je vse življenje opravljal najtežja dela po hribovjih ob porečju reke Misisipi. Stanoval je večinoma v kolibah brez elektrike in v prostem času igral za sosede in prijatelje, za dodaten zaslužek pa je nastopal na sobotnih družabnih večerih. Ti nastopi so bili nekaj povsem drugega kot nastop v dvorani Gaslight v mestu Greenwich Village ali nastopi v večjih koncertnih dvoranah in na pomembnejših folk festivalih. Hurt ni vozil avtomobila, kar nenadoma pa se je znašel na prehitevalnem pasu. Še preden si je lahko kupil lasten televizor, je nastopil v oddaji The Tonight Show Johna Carsona.

Njegovo življenje se je začelo spreminjati, ko je Harry Smith leta 1952 vključil njegovi pesmi Frankie in Spike Driver Blues v antologijo ameriške folk glasbe (Folkwaysova Anthology of American Folk Music). V obdobju Eisenhowerjevega predsednikovanja je bila ta zbirka malo znanega folka, bluesa in countryja, ki so ga posnele komercialne založbe v poznih 20. in v začetku 30. let 20. stoletja, kot glasbeno izročilo iz globin ameriške podzavesti. Ta nenavadna in edinstvena zbirka je postala sveta pesmarica v obdobju prebujanja narodne zavesti.

Predvsem kitaristi so občudovali elegantno igranje do tedaj že znanega kitarista Johna Hurta. Stefan Grossman, odličen kitarist in učitelj glasbe, pravi: »Ko pomisliš na Mississippijevo Delto, se najprej spomniš na oster blues nekoga, kot je Son House, in to je glasba, ki v ničemer ne spominja na Johna Hurta. Hurtovo igranje bolj kaže vplive ragtima, ki se je razvil na jugovzhodu ZDA, to je t. i. piedmontski način igranja. Kitaro vzame v roke, kot bi bila klavir; basovske strune so kot pianistova leva roka, melodija na višjih strunah pa kot njegova desna.«

Zapletena enostavnost

Patrick Sky, folk pevec, ki je postal Hurtov prijatelj in producent, pravi: »Skrivnost uspeha Hurtove glasbe je njena izjemna preprostost. Ta preprostost je pri njem zelo zapletena. Ko ga slišiš prvič, si misliš, da je to zelo enostavno in da bi lahko kaj takega napravil tudi ti sam. Ko pa poskusiš, veš, da ni tako. Pri Johnu Hurtu se, kot pri dobrih igralcih, vse zdi preprosto.« Hurtovo petje je po mnenju Particka Skya le še dodatna struna na kitari, saj Hurt pogosto ne zapoje verza do konca, ampak pusti, da kitarske strune dokončajo stavek.

John Sebastian je glasbenik iz mesta Greenwich Village in član skupine Lovin' Spoonful, ki je ime prevzela po delu besedila iz Hurtove pesmi Coffee Blues. John Sebastian je preučeval Hurtovo igranje vsakič, ko je ta nastopil v dvorani Gaslight, danes pa pravi: »Pri igranju Johna Hurta je več nihanja kot pri kateremkoli drugem kitaristu. Hurt igra globlje, četudi se njemu samemu zdi vse enostavno.« Hurt je Sebastianu takole razložil: »S palcem delaš takole, z drugimi prsti pa lahko igraš spremljevalno melodijo.«

Hurt je precej ostro ubiral strune, pri tem pa je uporabljal notranjo stran palca, kazalec in sredinec. Častiti Gary Davis, ki ga nekateri uvrščajo med najbolj ustvarjalne blues in ragtime kitariste, je na primer strune ubiral le s palcem in kazalcem. Grossman je nekoč s Hurtom obiskal Davisa v Harlemu, obema je bilo srečanje v veselje. Naslednji dan pa je Davis Grossmanu razložil, da Hurt igra še »po starem «.

Grossman opisuje Hurtovo igranje, kjer se koža dotika strun, kot »nežno popolnost«. Prav zaradi nežnega značaja je Hurtu uspelo dostojanstveno prenesti vse življenjske preizkušnje. Če bi zaslovel že po prvih posnetkih, ga ne bi mogli toliko let kasneje tako veličastno ponovno odkriti. Zaradi preprostosti je bil John Hurt drugačen od drugih bluesovskih glasbenikov iz Delte, ki so jih v ponovnem oživljanju folka in bluesa v 60. letih postavili iz dolgih let pozabe pod novodobne žaromete slave. Skip James je omogočil snemanje enega najbolj tožečih bluesov Roberta Johnsona (prav tako iz Delte), pri tem pa je ves jezen obžaloval, da omenjenega glasbenika niso odkrili že prej. Hurt je bil Jamesov svak in njega je zapoznela slava bolj zabavala kot grenila.

Slava ob nepravem času

John Smith Hurt je po nepričakovanem in neverjetnem povratku na glasbeno prizorišče posnel tri albume. Rodil se je 8. marca 1892 v mestu Teoc v Zvezni državi Misisipi. Pri enajstih letih je začel igrati kitaro, ravno v tem času se je rodil blues. Na Johna Hurta je poleg bluesa vplivala tudi folk glasba tamkajšnjih priseljencev iz Škotske in Irske. V Hurtovi družini je bilo deset otrok: osem fantov in dve deklici. Šolanje je končal po četrtem razredu. Naučil se je brati in pisati in tako kot druge ga je čakalo bodisi kmetovanje na najeti zemlji bodisi težaško delo. Kariera poklicnega glasbenika je bila nekaj neuresničljivega. Za Hurta je bila glasba kot viski iz koruze, torej nekaj, kar nastane po trdem delu.

V manjših krajih okrog mesta Teoc so kitaristi in goslači igrali na zabavah in cerkvenih večerjah. Igralci bluesa iz Delte so bili poljski delavci, živeli pa so kot glasbeniki in so se selili iz kraja v kraj. Hurt je raje ostajal doma, delal na polju in za lastno zadovoljstvo in majhen denar zabaval sosede, ki so radi prisluhnili njegovemu prijetnemu glasu in ga občudovali kot kitarista. Leta 1923 je začel igrati na plesih s priljubljenim belim goslačem Williejem Narmourom in skupaj sta uspešno prestala avdicijo za Okeh Records, ki je iskala nove talente. Februarja 1928 je Hurt v Memphisu posnel osem pesmi, izmed katerih sta kasneje izšli Frankie in Nobody's Dirty Business. Plačali so mu 240 dolarjev in pokrili vse stroške. Nastale plošče so se tako dobro prodajale, da je založba Okeh ponudila Johnu Hurtu še dva snemalna dneva, 21. in 28. decembra v New Yorku. Posnel je še pet pesmi, med njimi Spike Driver Blues, ki je različica pesmi John Henry, ki se jo je Hurt naučil, ko je pomagal graditi železnico Illinois Central (Hurt je med drugim tudi sekal drva in iz njih tesal železniške pragove). Druga pesem je bila Avalon Blues, v kateri Hurt izrazi svoje domotožje in zaradi katere se mu je kasneje spremenilo življenje.

Desetletja kasneje so ljubitelji bluesa in kitaristi pregledovali bolšje trge in trgovine z rabljenimi ploščami v upanju, da najdejo plošče, kot jih je posnel John Hurt. Zbiralci so si med seboj menjali posnetke pesmi, ki niso nikoli uradno izšle, razen morda v Folkwaysovi Antologiji. Leta 1963 sta mlada glasbenika in ljubitelja bluesa, Tom Hoskins in Mike Steward, v Washingtonu po naključju našla Avalon Blues. En verz je še posebej pritegnil njuno pozornost: »Avalon je moj dom, vedno v mojih mislih.« Je bilo mogoče, da John Hurt še vedno živi v Avalonu?

Iskanje vasice Avalon

Vztrajna kitarista sta natančno pregledala zemljevid, vendar na njem nista našla mesta s tem imenom. V atlasu iz leta 1878 pa sta odkrila, da je bil Avalon majhna vas ob stranski cesti med mestoma Greenwood in Grenada v Zvezni državi Misisipi. Hoskins je sedel v avto in se odpeljal v Delto. Dva dni kasneje se je ustavil pri Stinsonu, nekakšni trgovini, bencinski črpalki in pošti hkrati, kjer je bilo središče Avalona, in vprašal, če kdo pozna pevca bluesa Johna Hurta. Na njegovo veliko presenečenje so mu odgovorili, da ga lahko najde kakšno miljo naprej po cesti, pri tretjem poštnem nabiralniku na hribu, in da ga ne more zgrešiti.

Hurt je zadržano sprejel neznanega belca, ki se je ustavil pred njegovo trisobno hišo. Mislil je, da je Hoskins policist, agent FBI ali kaj podobnega. Hurt ni imel več kitare in je bil še vedno sumničav, ko mu je Hoskins ponudil svojo in ga prosil, naj zaigra, da bo videl, če še zna zaigrati pesmi s posnetkov. Hurt se je končno le odločil in sledil mladeniču v Washington, saj po njegovem mnenju niti ni imel druge možnosti. In tako je izgubljena legenda stopila v povsem nov svet.

Preobrazba iz živinorejca v obetavnega glasbenika ni bila lahka, vendar je bil Hurt že navajen drugačnosti, saj se je kot črnec moral znajti v svetu belcev. Edina razlika je bila v tem, da belci, s katerimi je imel zdaj opravka, niso imeli kmetij ali živine, temveč lokale in glasbene založbe. Prijatelja in zaupnika je našel v Patricku Skyu, folk pevcu, ki je snemal pri založbi Vanguard in ki je bil, še pomembnejše, rojen in je odraščal na Jugu, zato je dobro vedel, kaj pomeni kulturni šok.

Sky razlaga: »John je bil črnec iz južnjaškega podeželja in je s seboj prinesel vse, kar to pomeni. Nikakor ni mogel povsem verjeti, da je vsem tem belcem njegova glasba všeč, in čeprav mu je njihova pozornost ugajala, je še vedno ostal sumničav. Zato mislim, da se je dobro počutil ob meni, ker sem vedel, od kod prihaja in kaj je moral preživeti kot črnec na Jugu, pa verjetno tudi zato, ker nisem nikoli nič hotel od njega.«

John Hurt je pogosto stanoval pri Skyu, kadar je prišel v New York. Včasih sta obiskala še Dava Van Ronka, skupaj so spili kozarček in igrali pesmi. Sky se spominja Johna Hurta kot dobrega pivca.

Hurt je napovedal pesem Coffee Blues rekoč, da je njegova najljubša kava tista iz kavarne Maxwell House, ker je dobra do zadnje kapljice. Pri tem gre za ironijo, saj v Hurtovi skodelici kave, ki jo je imel na odru, ni bilo kave, ampak viski.

Snemanje za Vanguard

Hurt je podpisal pogodbo z založbo Vanguard Records in je povabil Skyja, da se udeleži prvega snemanja. Studio je imel prostore v razuzdanem hotelu Chelsea in John je sedel sam v veliki sobi, v kabini za mešanje zvoka pa so se gnetli radovedneži, med njimi tudi soustanovitelj založbe, Maynard Solomon. Hurt je poskusil odigrati nekaj pesmi, toda nihče ni bil zadovoljen s slišanim.

Sky se spominja: »Šel sem do Maynarda Solomona in ga vprašal, če bi rad, da John Hurt naredi dobro ploščo. Prosil sem ga, naj mi dovoli postati njegov producent. In kot producent sem najprej odstranil vse ljudi. Od takrat naprej smo delali jaz, John in snemalni tehnik. Potem sem šel k Jacku Danielsu po nekaj denarja, prinesel Johnu pijačo in skupaj sva pokadila nekaj cigaret. Nato je šlo vse gladko.«

Sky pravi, da je Hurt zgolj v treh dneh posnel vse pesmi za albuma Today, The Immortal Mississippi John Hurt in Last Sessions. Hurt je sodeloval pri produkciji in sam izbiral najprimernejše pesmi za album. Zavrnili so nekaj verskih in nekaj countryjevskih pesmi. Spodbujal ga je, naj izbere tiste, ki govorijo o njegovem kraju in pri katerih se najbolje vidi njegov edinstven način igranja.

Snemanje je uspelo. Pesmi, ki so jih posneli v teh treh dneh, so še vedno tiste iz leta 1928, vendar imajo v sebi modrost, ki jo prinašajo leta, in prefinjeno igranje, ki se ga je John naučil v osemintridesetih letih. Ob poslušanju teh intimnih pesmi zaprite oči in si predstavljajte, da ste na domači zabavi v Avalonu ali v kavarni v Greenwich Villageu.

»John na odru ni maral pompa,« pravi John Sebastian, ki ga je včasih spremljal na orglicah. »John ni iskal stika z občinstvom, poslušalci so preprosto začutili njegovo toploto in bili že po nekaj minutah povsem očarani. Njegov nastop je bil čisto drugačen od na primer Lightnina Hopkinsa, ki te s petjem in igranjem zgrabi za ovratnik. Johnovo igranje ti zleze pod kožo, in ko odhajaš domov, se vprašaš, če si res imel čast slišati tega genija.«

Igranje za belo občinstvo

Igranje za mlado belo občinstvo je moralo biti povsem nova izkušnja za glasbenika, ki je dotlej nastopal pred revnimi črnskimi sosedi. Hurt je povedal pisatelju Lawrenceu Cohnu, da je doma igral za 2 dolarja. Včasih je že hotel končati, pa so poslušalci hoteli še, steklenica je šla še enkrat okrog in Hurt je igral do zore, dokler mu niso prsti že povsem odreveneli. To so bili po njegovem čarobni večeri.

Ljubitelji glasbe v Greenwich Villageu so se izkazali za enako hvaležno občinstvo. Sebastian se spominja, ko je igral s skupino Lovin' Spoonful v Night Owl Cafe, kjer je bilo morda šest poslušalcev. Nato je šel v Gaslight in prostor je bil poln lepih študentk, ki so raje poslušale Johna Hurta. Bile so nore nanj.

Vse to je bilo za moža iz Misisipija novo. Nekega dne si je Sky kupil motor in je Hurta povabil na divjo vožnjo po Manhattnu. Na koncu je Hurt dejal, da mu je bilo sicer všeč, da pa vožnje raje ne bi ponovil.

Enako je čutil za nekatere stvari, ki so se mu pripetile kasneje v svetu zabave. Kot številni drugi glasbeniki je ostal praznih rok. Sky je svetoval Hurtu, naj podpiše le takšno pogodbo, po kateri bo polovica pravic in zaslužka njegovih, žal pa Hurt s kasnejšimi posnetki ni zaslužil niti tolarja. Hurtu je pač več pomenilo to, da končno živi življenje glasbenika in da mu ne ploskajo le prijatelji, ampak tudi drugi ljubitelji njegove glasbe. Z ženo in nekaj vnuki se je preselil v Washington, že po dobrih treh letih pa se je vrnil med misisipijske hribe, kjer se je rodil. Nekdanji zakupnik je postal slavni glasbenik in John si je končno lahko kupil hišo v Grenadi.

Njegova žena Jessie, s katero se je John poročil leta 1927, pravi, da je John stopil v svet glasbe v letih, ko bi se moral iz njega umakniti, a so bili vsi veseli, da je John dobil drugo priložnost. Nihče ni pel in igral tako kot Mississippi John Hurt in tisti, ki so ga poznali, so ga opisali kot prijaznega in nežnega moža, nekakšnega ljubeznivega Budo folk bluesa. Umrl je v spanju 2. novembra 1966 in je pokopan nekaj kilometrov iz Avalona. Še vedno pa živi v prstih številnih kitaristov.

Jane Weber

(po zapiskih Johna Milwarda in knjigi The Music of Mississippi John Hurt Stefana Grossmana)