Iva Bittová

Violina je moj miselni partner

Z gospo Bittovo sem se pogovarjal po njenem lanskoletnem koncertu v zagrebškem Teatru and TD. Njen nastop me je popolnoma očaral. To je bilo nekaj najbolj intenzivnega in lepega, kar sem kdaj slišal na kakšnem koncertnem odru. Polno spontanosti in igrivosti. Nastopila je sama. Le z violino. Ter seveda s karizmo, ki se ji ne da upreti. 23. marca se bo slovenski publiki predstavila kot gostja Bang on a Can. Zato je sedaj primeren trenutek za objavo najinega takratnega pogovora.

Zdi se mi, da je z vašo zadnjo ploščo[1] Moravská lidová poezie v písních Leoša Janáčka nekako smiselno sklenjen krog vašega ustvarjanja. Mislim na vaš prvi singel Plavil Janko koňe/Ukolebavka (Kopal Janko konje/Uspavanka).[2] Zato bi vas najprej vprašal, kakšen je vaš odnos do folklore?

S folkoro sem odraščala, seveda tudi s klasiko, toda folklora je zame nekakšen temelj, tako v glasbi kot nasploh v komunikaciji in človeškem izražanju, kajti večina ljudske glasbe in pesmi je, po mojem mnenju, nastajala iz vsakdanjega življenja; pri delu, uspavanke, medtem ko zibamo otroka, in na polju. Skratka, tam je zelo močna povezanost z naravo. In to so vse elementi, ki so mi zelo blizu, še več, mnogo ljudi v mojih avtorskih skladbah pogosto sliši Janáčka. V bistvu je Janáček tako kot jaz živel na Moravskem, zato imava podobno kri. To torej pomeni, da nekaj stvari preprosto sovpada: odnos do ljudske glasbe – v bistvu nekakšna skladateljska dejavnost – in odnos do narave. S tem mislim na skupne točke z Janáčkom; to delo je očiten mejnik, očiten korak naprej in nadaljevanje mojega razvoja in dela, ki sem ga ustvarila prej in ki ga bom verjetno delala v prihodnosti. Še več, menim, da gre za osnovno raven, meni najbližjo, kajti s tem sem odraščala. Tako imam občutek, da me poslušalci prek Janáčka zelo dobro razumejo, da sem se jim še bolj približala. Kajti alternativna glasba ni vedno vsem razumljiva toliko, kot na primer Janáčkova moravska ljudska poezija. Torej sem si tako razširila krog ljudi in poslušalcev. Poleg tega sem jim pomagala ter jim odprla vrata k poslušanju resne glasbe. Gre torej za več prvin skupaj in za početje, ki me veseli. Tako.

Kakšen je bil odziv kritikov? Janáček je namreč na Češkem nekakšen kanon v resni glasbi.

Seveda to ni gotovo, toda mislim, da bi Janáček moje delo razumel in bi ga veselilo. Seveda obstajajo ortodoksni novinarji in recenzenti, ki pišejo o resni glasbi, in nekateri med njimi imajo občutek, da to ni Janáček. Toda, jaz verjamem – če poznate na primer tudi Bartóka[3] –, da sem vzela ta material, to glasbo, ker izvira v bistvu iz ljudske besede in popolnoma ljudskih prvin, tako sem to vrnila nazaj h koreninam. Torej ne mislim, da bi se šla nekakšno fantazmagorijo, ampak gre za ozke ljudi, ki so sposobni slišati le klavir in operno petje ter konec. In niso sposobni odpreti oči niti malo več. Torej je to zanje lahko nesprejemljivo, a meni je vseeno.

Naslednje vprašanje se tiče vašega delovanja v osemdesetih letih. Kako je deloval duo Bittová and Fajt? Scena na Češkoslovaškem je bila takrat razdeljena na profesionalno in amatersko.

Ja. To je bilo v komunizmu in sceni sta bili zelo jasno ločeni. Na eni strani je bila uradna, na drugi pa amaterska. Danes to ne obstaja več.

No, vi ste takrat predstavljali nekakšno avantgardo, alternativo, kljub temu pa ste lahko izdali veliko ploščo.[4] Torej je bilo vašo glasbo mogoče slišati po radiu – ali ne?

Nikoli je ni bilo mogoče slišati po radiu, tudi danes je ni. Le skrajno izjemoma, če jo je že mogoče slišati, gre večinoma za glasbene želje poslušalcev na nekomercialnih radijskih postajah. Toda v bistvu me ne moti, sem celo vesela, kajti ne želim si biti velika zvezda, temveč stremim k temu, da bi bila iskrena in imela iskrene poslušalce. Nikoli se namreč ne podrejam komerciali in sem pri nas na Češkem znana po tem, da le skrajno izjemoma dajem intervjuje in nastopam na televiziji, kajti tja ne spadam. In si tudi ne predstavljam, da bi poslušalec preko televizije lahko doživel tako izkušnjo, kot jo na koncertu. Zato je zame pomembnejše igrati koncerte v živo.

Na začetku vašega pojavljanja na glasbeni sceni v osemdesetih letih je veljala pesem Boží dárek za najbolj značilen primer vašega dela. Z leti se je krog vašega ustvarjanja razširil in sedaj nastopate bodisi sami bodisi z godalnim kvartetom ali skupino Čikori ...

Ja, tega imam veliko.

Očitno. Moje vprašanje pa je, če imate glavni tok delovanja ali so pri vas vsa ta polja ustvarjanja enako pomembna?

Ne, zame je najpomembnejše delo po sebi. To pomeni, da hočem biti vedno boljša in bolj dovršena, se pravi, da stalno veliko vadim. V bistvu si nalagam vedno nove dejavnosti, zahvaljujoč temu, ker sprejemam ponudbe od drugih. Sama ne iščem in tudi nimam časa, da bi klicarila naokoli: »Prosim, a bi lahko zaigrala z vami?« Ne, večinoma gre torej za ponudbe drugih. Že s tem imam veliko dela. Poleg vsega imam še srečo. Na primer: moja najnovejša plošča je Elida (glej Plošče), ki je izšla v New Yorku in sem jo delala z Američani. Gre torej za še eno mojo novo skupino, zopet z drugimi glasbili – električno kitaro, bobni, klarinetom, čelom ... Glasbeniki so v bistvu iz kroga Steva Reicha, Philipa Glassa, Dona Byrona in tako dalje, s katerimi skupaj muzicirajo. Mene so povabili, da bi skupaj ustvarjali, in to je torej moja najnovejša dejavnost, ki me seveda zanima. Poleg tega se je pojavilo še novo področje s povabilom, da bi pela opero. V New Yorku. Tako sedaj pripravljam še nekakšno alternativno, avantgardno različico Don Giovannija. Torej veliko delam, stalno pa se trudim svojo kondicijo še izboljšati. To opazi vedno več ljudi in jaz imam vedno več možnosti.

Kako je z navdihom?

Navdihujeta me družina, življenje ... Narava je zame grozno pomembna. Biti v stiku z naravo. In trudim se živeti čim bolj preprosto in iskreno, da bi zmogla potem to pozitivno stran, komunikacijo z življenjem prenesti na publiko. To se mi zdi zelo pomembno.

Še živite v Lelekovicah?[5]

Da.

Kaj pa Bog ali transcendenca?

To je tako: imam občutek, da je glasba in sploh violina kot glasbilo zame tako močna, da nisem nikoli imela potrebe biti uradna vernica in verovati v konkretnega Boga. Imam pa v sebi nekakšno lastno vero, ki je tako močna, da stalno komuniciram z neko energijo, tudi zato se stalno trudim za svoj napredek v naravnosti in celostnosti. Takšna vera mi je blizu, ni pa poimenovana. Dejstvo je tudi, da je zame violina – ne Bog, toda nekakšen miselni partner, in kolikor časa ji posvetim, toliko mi ga tudi vrne nazaj. Tako poteka ta komunikacija, in to je čudovito. To me bogati.

Imate le eno violino ali jih imate več?

Pred kratkim sem dobila še eno novo, tako jih imam sedaj tri.

Kako pa razumete ali čutite odnos med glasbo in poezijo? In še: ali vidite glasbo v barvah?

Oh, to je pa zopet obširna tema. Tega, kar se odvija v mislih ali v duši, je vedno več. Ravno zato, ker se to poglablja z vsakodnevnim delom. Tako so tam barve, zvoke z vrta in iz gozda slišim v tonih ... Ta komunikacija z zvoki kot takimi je že tako močna, te vibracije, vse skupaj skratka ... Ta senzibilnost se zelo povečuje, intuicija se povečuje in potem prihajajo čustva zelo močno na površje skozi glasbo. Doživljam nekakšno ekstazo brez ekstaze. Ha, ha ... Skratka, gre za močno silo. Gre za to, da kljub letom tako pridobivam energijo, da zmorem potovati in igrati na koncertih, vsega tega skupaj je včasih res veliko.

Kaj pa zdravilnost glasbe?

Da, to deluje, tako kot pravite. Daje mi nekakšno energijo in tako povratno deluje zdravilno name. Tako, da to deluje name dobro.

Pa na poslušalce?

Očitno! Ha, ha ...

Ha, ha ... Po tem koncertu, ki sem se ga udeležil nocoj, lahko le pritrdim. Glasbeno ste že raziskali Bartóka in Janáčka ter proniknili v njun svet. Obstaja še kakšen podoben navdih? Ali imate še kakšno željo po podobni predelavi kakega umetnika?

Sedaj sem se lotila dveh projektov: Dvořaka in ruskih pesmi. Pela jih bom v ruščini skupaj s pevko, ki je drugače z »baročne scene«, vseeno pa zna peti tudi ljudsko, naravno. Obstajajo še druge teme, ki me zanimajo in za katere mislim, da sem jih sposobna s svojim prirojenim glasom predati naprej. To pomeni, da stalno iščem in vsake toliko najdem kaj, kar me zanima. In v bistvu delam – kot je bilo pri Bartóku in Janáčku, pa tudi v večini drugih primerov – bolj ali manj zase, da bi preverila, če imam te možnosti, sposobnosti. Še več, enako sem delala omenjeno Mozartovo opero, to je bilo težko delo, kajti podobnih izkušenj še nisem imela. To mi odpira nov space,[6] nove prostore, nova obzorja. Menim, da me to bogati. Se pravi, da ko posežem po drugem skladatelju, ne po lastni glasbi, ki jo skladam, si vedno nekaj s tega vzamem. Preprosto moram imeti stik. In če me navdihuje, se včasih posreči to preliti na ploščo, lahko pa igram gradivo tudi v živo. Torej najprej premišljujem, nato iščem in najdem, potem pa se trudim po svoje to sama zvaditi, preden končno delo prenesem ljudem.

Kakšna je trenutno kreativna scena na Češkem – v primerjavi s sceno v osemdesetih in na začetku devetdesetih let, ko je bila Češka ena od močnejših žarišč kreativne glasbe?

Oh, tam je strašansko velik vpliv komercializacije. Tam se je vse zelo spremenilo. V bistvu je tako, kot je dandanes po vsem svetu – prevlada komercializacije. Undergrounda, ki je obstajal nekoč, ni več. Izginil je. Tako kot povsod, res povsod. Preprosto: časi so se spremenili, moderen je drugačen zvok ... Toda mislim si, da s tem, ko se etnična muzika nekako vrača, se vidi, da ljudje občasno iščejo nekaj pristnega, iskrenega. Skratka doba je taka, tako na Češkem kot kjerkoli drugje na svetu. Povsod. Težko se že najdejo tradicionalne prvine. Težko najdete, tako pri nas kot, si mislim, da povsod ... Ne vem, po revoluciji (»žametni«, opomba V. Š.) se je vse spremenilo in se bolj približalo komerciali.

In ker vem, da ste že zelo utrujeni, še poslednje vprašanje. Na kaj v vaši karieri in v vašem življenju ste najbolj ponosni? Kaj vas najbolj osrečuje? In še, ali imate med svojimi ploščami najbolj priljubljeno?

Ne, vedno se ukvarjam z zadnjo. Ko delam neko ploščo, jo poslušam. Potem ko jo končam, je ne poslušam več. Vedno več namreč potrebujem tišine, ne morem poslušati glasbe. Trudim se namreč vaditi na glasbilo – na violino – vsak dan ... Tako da v bistvu niti nisem sposobna povedati, kaj poslušam, kaj me zanima. Torej tišina, naravni zvoki. In na kaj sem ponosna? Na to, da vztrajam na svoji poti, brez kakršnekoli reklame, propagande in medijske invazije, ter da imam kljub temu navdušene poslušalce po vsem svetu, tudi tu v Zagrebu. Torej, na to sem ponosna. Nekakšen višek sem doživela, ko sem igrala v znameniti Carnegie Hall, tega si verjetno želi vsak glasbenik. To se mi je torej izpolnilo. Ampak bistveno je, da lahko delam, kar hočem, da imam očitno toliko svobode, da se lahko z glasbo izražam tako, kot sama hočem. Menim, da je to že dovolj.

Viktor Škedelj-Viki

Opombe:

1 Na začetku intervjuja še nisem vedel za novo ploščo Ive Bittove z Bang on a Can; plošča Elida je bila tedaj še tako sveža, da ni bila predstavljena niti na njeni osebni spletni strani.

2 Obdobje njenega prvega singla so glasbeni kritiki in publicisti označevali za folklorno – na ljudska besedila je glasbo napisala Iva.

3 Plošča Iva Bittová, Dorothea Kellerová: Béla Bartók – 44 duet pro dvoje housle, Rachot/Behemot, 1997.

4 Iva Bittová and Pavel Fajt: Bittová and Fajt.

5 Zakotna vasica na Moravskem, kamor se je iz Brna preselila na začetku osemdesetih let. V lokalni cerkvi je posnela dve plošči: Iva Bittová in Kolednice.

6 Glede na to, da je pogovor potekal v češčini in da je Iva uporabila angleški izraz, ga puščam v angleščini tudi jaz.