Filmska glasba

Od oskarja do oskarja

Pomladni mesec je namenjen zanimivemu filmskemu dogajanju – podelitvi zlatih kipcev, imenovanih oskar. Letošnja podelitev je že 78. po vrsti, a za nas je zanimiva z drugega zornega kota. Praktično poteka 70 let, odkar so pričeli podeljevati nagradne oskarje tudi za filmsko glasbo. Povedati pa moramo, da se nagrade podeljujejo vedno za preteklo leto, se pravi, da se bodo letos podeljevale za leto 2005. Letnice, ki jih bomo navajali v našem besedilu, bodo letnice, ko so skladatelji prejemali nagrade – torej za delo, ki so ga opravili leto poprej.

Prvič, ko se je ameriška filmska akademija odločila, da prične podeljevati prestižne oskarje tudi za glasbo, se je pisalo leto 1934. Oskar je sicer pred tem letom že romal v roke nekaterih posameznikov (Charles Chaplin, Mary Pickford, Frank Lloyd, Lionel Barrymore, Helen Hayes, Frank Borzage, Norman Taurog, Charles Laughton, Katharine Hepburn, Clark Gable, Frank Capra, če naštejemo le najvidnejše) in seveda k velikim filmom (Wings, Broadway Melody, All Quiet on the Western Front, Cimarron, Grand Hotel, Cavlacade in It Happened One Night). Toda prav leto 1934 je bilo odločilno, da so filmarji priznali tudi filmsko glasbo kot enega od pomembnih elementov filma. In tako se je začelo tudi na tem področju veliko tekmovanje za zlati kipec. In prav to tekmovanje je še danes precej aktualno: še posebej v filmsko-glasbeni industriji, kjer se vrtijo mogočne vsote zelenih bankovcev.

Povedati pa moramo tudi to: od leta 1934 do vključno 1937 so nagrado oskar podeljevali celotni ekipi, ki je oblikovala glasbo in zvok. Šele po letu 1937 pa so posebej izpostavili filmskega skladatelja ter zvočno obdelavo filma v tonski in zvočni postprodukciji (današnje kategorije sound design, sound recording in sound effect, torej gre za kategorije za zvočno podobo filma, snemanje zvoka in zvočne učinke).

Zagotovo bi nam vzelo veliko časa in prostora, če bi se hoteli ukvarjati z vsakim letom posebej, prav tako, če bi hoteli prikazati vsakega dobitnika (skladatelja) in njegovo partituro. Najbolje je, da se na našem popotovanju skozi čas ustavimo samo na najodmevnejših dogodkih teh prehojenih sedemdeset let.

1940

Glasbeni biser tega leta je pripadal skladatelju z imenom Max Steiner in velikanskemu projektu – filmu Gone with the Wind (V vrtincu). Film ni dobil oskarja za originalno glasbo, čeprav je pomenila pomemben mejnik v samem razvoju filmske glasbe. Steiner je namreč prvič odkrito uporabljal Wagnerjevo skladateljsko tehniko leitmotiva v filmu. To pomeni, da je likom in stvarem v filmu dodelil glasbeno temo (domači hiši, zemlji, posameznim osebam, domovini ...).

Zlati kipec je pred vsemi prijel v roke skladatelj Herbert Stothart za glasbo in pesmi v filmu The Wizard of Oz (Čarovnik iz Oza). Film je v bistvu glasbena pravljica, muzikal, režiral pa ga je Victor Fleming. Znamenita igralsko-pevska glavna vloga pa je postavila v sam filmski vrh Judy Garland (kot Dorothy) in njeno interpretacijo popularne, sedaj že kultne pesmi Over the Rainbow, ki je tudi dobila oskarja za najboljšo pesem. Zagotovo je film Čarovnik iz Oza eden od temeljnih filmov tega žanra in ga lahko razumemo kot celostno umetnino skupaj z njegovo glasbeno vsebino. Stothart je naredil le filmsko partituro, za pesem Over the Rainbow pa sta odgovorna dva druga člana ekipe: glasbo zanj je prispeval Harold Arlen, besedilo pa Edward Y. Harburg. Toda prav to, kako se filmska glasba in pesem ujameta v sam film, je del fenomena, ki mu danes rečemo filmska glasbena podoba. Filmski design. Film je glasbeno zaokrožen in popolnoma logičen, pesmi in filmska glasba se med seboj zelo dobro dopolnjujejo in skupaj ustvarjajo mladinsko filmsko ozračje. Lahko bi rekli kar pravljično ozračje. Orkestracija je precej lahkotna in manj zahtevna, kot je sama kompozicija, prav temu pa moremo pripisati uspeh znanih melodij.

Film sodi danes v žanr mladinskega filma, vendar je to nekako ohlapna oznaka za dela, ki naj bi bila namenjena mlajšemu občinstvu. Ti filmi se praviloma ponašajo z zaokroženo in pregledno zgodbo, zanimivim in privlačnim dogajanjem, poenostavljeno karakterizacijo oseb, zabavnostjo, humorjem in odsotnostjo najbolj grobih oblik nasilja. Toda prav film Čarovnik iz Oza ni povsem postavljen v te kategorije. Morda je bila del tega tudi (tedaj) mlada igralka Judy Garland, ki je prejela posebnega miniaturnega oskarja za junaške filmske nastope.

1952

Zmagoviti film tega leta v kategoriji za muzikal je bil An American in Paris (Amerikanec v Parizu), ki je pobral oskarja za glasbeno predelavo muzikala (na glasbo Georgea Gershwina, režijo je vodil Vincente Minnelli). Mojstra sta bila Johnny Green in Saul Chaplin, sin velikega Charlesa Chaplina. Sam film pa prestavlja tudi nekakšen vrh glasbenih filmov, ki so se uveljavljali v kinematografiji od samega začetka zvočne obdelave filmov. Partitura je lahkotna in koketira prav z glasbo G. Gershwina. Citati slednjega so vzeti iz simfonične pesnitve Amerikanec v Parizu, še zanimivejša in učinkovitejša pa je bila uporaba tretjega stavka njegovega klavirskega koncerta v F. V filmu slišimo tudi nekaj znanih Gershwinovih pesmi, ki pa so večinoma vezane na samo zgodbo in jo dopolnjujejo. Prav tehnika povezovanja je v primeru filmske glasbe nekaj posebnega, ker mora skladatelj ohranjati hkrati svojo osebno noto in hkrati »lepiti« med seboj citirane dele glasbenih skladb, ki so zajete v filmu. Sam film Amerikanec v Parizu pa bi lahko primerjali celo z žanrsko podobnim opernim filmom, ki ima precej daljšo tradicijo, saj sega v prva leta 20. stoletja.

Oskar Messter je namreč že v letih 1902-05 predvajal operne in operetne filme ob glasbi z gramofonskih plošč, nič manj zanimive niso bile za tiste čase filmske predstave opernih filmov z živo glasbo. Zato ni čudno, da se je pravo zvočno obdobje filma začelo z glasbenim filmom. Njegov naslov je bil Jazz singer (Pevec jazza, režija Alan Crosland, 1927), vseboval pa je že 10 glasbenih pevskih točk. V 30. in 40. letih so se ob filmu že pojavljali uveljavljeni avtorji broadwayskih muzikalov, kot so bili na primer Cole Porter, Richard Rogers, Irvin Berlin in že omenjeni George Gershwin, ob njih pa še skladatelji, ki so se specializirali za glasbene filme. Med temi lahko omenimo vsaj nekaj velikanov: Jerome Kern, Hoagy Carmichael, Walter Donaldson, Harold Arlen in Harry Warren. Med pevci, plesalci in igralci pa je bil zagotovo najbolj v ospredju znameniti zvezdniški par Fred Astaire in Ginger Rogers, nato pa še Maurice Chavalier, Nelson Eddy, Bing Crosby in Betty Grable.

1957

Zlati kipec za filmsko glasbo tega leta pa je prejel Victor Young za znameniti film Around theWorld in 80 Days (V osemdesetih dneh okoli sveta). Gre za pustolovski film po romanu Julesa Verna, odlično režijo pa je izpeljal Michael Anderson. Filmsko dogajanje je postavljeno v leto 1872, kar je pomenilo precejšen finančni zalogaj za kostumografijo in scenografijo, sicer pa je bil filman na kar več kot 100 naravnih in več kot 140 umetnih lokacijah.

Čeprav je Jules Verne znan kot pisec znanstvenofantastičnih pripovedi, je njegov roman V osemdesetih dneh okoli sveta zasnovan bolj stvarno in realistično. Prav tako ne preseneča film, saj v njem ni znanstvenofantastičnih izumov, potovanja v središče zemlje, letenja na luno in kupa pošasti pod morjem. V njem je le omnibus dogodkov, ki spominjajo bolj na razgledniško popotovanje od celine do celine, seveda z vmesnimi zapleti in rešitvami v zadnjih trenutkih. Temu sledi tudi partitura Victorja Younga, ki se sprehaja od melodramatičnih učinkov vse do komičnih in absurdnih filmskih kombinacij. Kar je morda res zanimivo in nekoliko novo za filmsko glasbo petdesetih let, je to, da je partitura zgrajena iz asociativnih glasbenih elementov, ki tako ali drugače (s tem mislimo predvsem na melodičen in/ali ritmičen način) asociira in povezuje različne dežele, mesta in celine med seboj. Victor Young je naredil zelo dobro in zanimivo zvočno celoto, ki nas popelje v skoraj triurnem filmu res okoli sveta – tudi z glasbo.

1962

Skladatelj Henry Mancini je to leto prejel oskarja za filmsko glasbo v filmu Breakfast atTiffany's (Zajtrk pri Tiffaniju). Film je odlična romantična drama, ki jo je režiral Blake Edwards po noveli Trumana Capota. Legendarni glavni vlogi sta oblikovala Audrey Hepburn (Holly Golightly) in George Peppard (Paul Varjak), film pa je dobil poleg nagrade za filmsko glasbo še oskarja za pesem Moon River(besedilo zanjo je napisal Johnny Mercer).

Vsekakor je pomembno dejstvo, da je Mancini tisti zanimivi člen v verigi filmskih skladateljev, ki so povezali znanje klasičnega kompozicijskega sloga z elementi popularne glasbe in jazza. Njegove partiture nosijo zato nenehno noto sentimenta in swinga, kakor tudi bluesa in klasične simfoničnosti. Zanimivo je prisluhniti njegovi glasbi tudi brez filmskih podob, saj v njej odkrijemo marsikatero novost, postavljeno na tradicionalnih temeljih, in nasprotno: zaslišimo marsikateri klasični princip, ki je spretno vgrajen v popularnejše zvoke, melodične postope in popularne plesne ritme. Kot bomo videli v nadaljevanju, je bil Mancini še večkrat nominiran, a samo dvakrat nagrajen. Vsekakor pa je zelo opažen glasbeni lik filmskega platna.

Film Zajtrk pri Tiffaniju vse do danes ni izgubil popularnosti, lepote in kvalitete. Režiser Blake Edwards je izbral najprej glavno igralko: Audrey Hepburn. Ob bok ji je šele po nekajmesečnih poskusnih snemanjih postavil Georgea Pepparda in Mickeyja Rooneyja. Še pred samim uradnim začetkom snemanja je poklical k sodelovanju Henryja Mancinija, da je pripravil materiale za prescoring, kar pomeni, da je naredil glasbo še pred končno filmsko montažo. Temu rečemo tudi tempcsore (začasna partitura). Nekatere prizore so zato lahko snemali ob že posneti glasbi, da so igralci začutili mood, torej žanr, ozadje filma. Mancinijeva glasbena moč je v tem filmu v odlično oblikovanih melodijah, ki niso nikoli profane, nikoli zlajnane, cenene in šablonske. Vedno so sveže in jasne. In še opomba prav na koncu – njegova znamenita glasbena tema je tema za animirani filmski lik Pink Panther (Rožnati panter); danes jo igrajo po vsem svetu v najrazličnejših priredbah in ob različnih priložnostih. Tudi na porokah.

1971

Pri prejemanju oskarja za filmsko glasbo je bil v tem letu nadvse uspešen Francis Lai z romantično dramo Love Story (Ljubezenska zgodba). Film je romanca, ki zagotovo ni pustila nobenih oči suhih. Ne moških, ne ženskih. Od sedmih nominacij je oskarja dobil le Lai za glasbo, čeprav je bila nominirana skoraj celotna ekipa filma. Režiser je bil Arthur Miller, glavni vlogi pa sta odigrala Ali MacGraw (Jenny Cavilleri) in Ryan O'Neal (Oliver Barett IV), igralsko zanimiv je bil v tem filmu seveda še nadvse mlad igralec – Tommy Lee Jones (Hank). In nepozabni stavek iz tega otožno otožnega filma je: »Love means never having to say you're sorry.« (Ljubiti pomeni, da nikoli ničesar ne obžaluješ.); tega je že tako ali tako zapisal Erich Segal v noveli, ki je služila za izdelavo scenarija za ta moker film.

Film Ljubezenska zgodba se je prijel na vse možne načine. Starejši so ob njem obujali spomine in prisegali na odličnost mlade ljubezni, srednja generacija se je cedila ob krutosti življenja, ki ga je v korakih že sama čutila in prepoznavala, mlajša generacija pa je objokovala možnosti, ki bi jih lahko zaljubljena Jenn in Oliver še imela, če ne bi bila usoda tako kruta. Vsi pa so se identificirali z glasbeno temo, ki je postala v trenutku uspešnica številka ena. Doživela je mnoge priredbe in preigravali so jo na vseh radijskih postajah ter tudi v vseh mogočih zasedbah v živo. Sentimentalni zvok klavirja je zaslovel tako rekoč čez noč in postal sinonim za osamljena srca, neizpete ljubezni in krute korake usode, ki jih življenje pač od ljudi zahteva. Nadaljevanje tega filma je bila Oliverjeva zgodba, ki pa je osvajalsko pot končala že v knjižni obliki, saj je bila brezbarvni poskus, kako vendar še potegniti kaj denarja iz objokane publike. Glasbena tema Francisa Laija je odlična, saj vsebuje vse elemente preprostosti in čistosti, tako kot tudi v filmu dojemata svoj odnos in okolico mlada zaljubljenca. In v tem je njena trpkost, njena neomajna nesreča in sentiment, ki preprosto zagrabi. Filmska glasba, ki je pisana na ta način, postane v svetu zelo hitro popularna, a tudi šablonska. Današnja uporaba klavirja v filmu hoče mnogokrat referirati prav na točke, na katerih je pred več kot tridesetimi leti Francis Lai zgradil svojo partituro. Seveda zvijača reminiscence mnogokrat uspe.

1976

Res je, da sta tega leta zlatega oskarja odnesla John Williamsin glasba v filmu Jaws (Čeljusti, režijo je izpeljal Steven Spielberg), toda ob njem so stale kar precej dobre partiture. Jerry Goldsmith je tekmoval s partituro iz filma Veter in lev (The Wind and the Lion), Alex North s filmom Bite the Bullet, toda ves blišč tedanjega večera je pripadal filmu Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo's Nest). Okronali so režiserja (Miloš Forman), glavnega igralca (Jack Nicholson) in glavo igralko (Liuse Fletcher). Glasba (partituro za Let nadkukavičjim gnezdom je podpisal Jack Nitzsche) je bila manj opažena, čeprav ima precej zanimivih in zelo dobrih rešitev.

Čeprav bi lahko šteli Williamsov prodor v svet filmske glasbe že s filmom Jane Eyre (1971), pa ga je vendar usoda leta 1974 povezala z režiserjem Stevenom Spielbergom in tako sta velikana zakorakala na zelo uspešno skupno pot. Že njun prvi projekt je bil okronan z vsemi lovorikami. Sicer pa si to tudi nedvomno zasluži. Osnovna glasbena tema filma je obšla svet in postala prava poslastica za vse, ki so želeli v morsko globino vnašati srh. Njena enostavnost je naravnost osupljiva: dva tona! Ali še natančneje: mala sekunda, en sam polton! Izjemnosti Williamsove glasbene teme za ta film zagotovo ni treba še dodatno poveličevati. Je minimalistična v pravem pomenu besede, saj zaobsega, kot smo omenili, le dva tona, nato pa tri. In vmes nekaj pavz. Izvajajo jo kontrabasi in kasneje violončela, tako da (glasbena tema) pridobi zvočno globino morja in srhljivost. Začne z enim samim tonom, nadaljuje z dvema in na koncu naraste v izmenjujoči se utrip dveh sosednjih zvokov. Ideja je fascinantna in obšla je ves svet. Če želimo biti še nekoliko anekdotični: ko sta s Spielbergom naredila ta film, še zdaleč nista mislila, da bo imel takšne razsežnosti. Turizem je samo na kalifornijski obali prek leta zabeležil več kot 20% upad gostov, saj so se ljudje začeli panično bati morskih psov.

1980

Filmska akademija je to leto na glasbenem področju podelila kar dve zelo zanimivi nagradi: prva je bila oskar za najboljšo originalno partituro, druga pa za adaptacijo (priredbo) partiture za film. Prvi kipec je prejel Francoz Georges Delerue za glasbo v filmu A Little Romance (Kratka romanca, režija George Roy Hill, v glavni moški vlogi je blestel Laurence Olivier), drugega oskarja, ki ga moramo obvezno omeniti, pa je prejel Ralph Burns za adaptacijo filmske glasbe All That Jazz (Ves ta jazz, režija Bob Fosse, odlični glavni vlogi sta oblikovala Jessica Lange in Roy Scheider).

Z lahkim srcem se strinjamo, da je bila glasba Delerueja najboljša med vsem, kar je v tem letu prispelo na velika platna. Njegov slog je popolnoma izčiščen in ne prenese cenenih aranžerskih prijemov, v katerih sedanji skladatelji tako radi pretiravajo: mislimo predvsem na sladkobne orkestracije v melodramatičnih prizorih. Delerue tega ne počne, njegova partitura je sicer skopa, a izdelana in delno trpka tam, kjer naj bi bila (po klišejskih pričakovanjih) žalostna in jokava. Morda pa prav to preseže. Še zanimivejša je bila adaptirana partitura za Ves ta jazz, saj je s tem že napovedovala prav slednje – širitev razumevanja filmske glasbe in glasbenih partitur v filmski umetnosti. Drznost in brezkompromisnost zabavne industrije, ki je temeljni kamen celotne filmske zgodbe, jazzovska glasba samo še dodatno poudarja. Iz nje iztisne točno tiste odtenke, ki jih za ta film potrebuje: nekaj melanholije, uporništva, energije, predanosti, ljubezni, otožnosti in ponovno – moči. Filmska glasba postaja tako vedno bolj avtonomna in sama v sebi pomembno sklenjena, oblikovana in predstavljana v filmu kot njegova partnerica. V slednjem primeru še celo kot nosilka zgodbe, kot njena poanta, razlog, vzrok in posledica. Jazz kot dodatna filmska vloga.

In še k filmu All That Jazz. Gre za izredno glasbeno, pevsko in plesno sestavljanko, ki poveže med seboj dva žanra (komedijo in dramo) ter časovno in slogovno zelo oddaljene partiture. V njem slišimo pesmi starega Broadwaya (Bye, Bye Love bratov Bryant), popevke (Who's Sorry Now) in rustikalni koncert št. 11 Antonia Vivaldija. Priznati moramo, da je takšna predelava in smiselna uporaba v filmu zaslužila oskarja, ki ga je prejel že omenjeni Ralph Burns.

1986

V tem letu sta uspela John Barry in zelo opažen film Out of Africa (Moja Afrika). Gre za filmsko dramo, obdano s kar enajstimi nominacijami in okronano s sedmimi zlatimi kipci. Film je dobil oskarja za najboljši film, oskarja za režijo (Sydney Pollack), za adaptacijo scenarija (Kurt Luedke po knjigi Karen Blixen), za kinematografijo (David Watkin), za glasbo (John Barry), za umetniško dekoracijo (Stephen Grimes in Josie MacAvin) in za zvok (Chris Jenkis). Žal pa igralska zasedba komisije ni prepričala, čeprav je bila izvrstna. Veliki ljubezenski trikotnik so predstavljali Meryl Streep (Karen Blixen-Finecke), Robert Redford (Denys George Finch Hatton) in Klaus Maria Brandauer (baron Hans Blixen-Finecke).

Prav gotovo se vsi strinjamo s trditvijo, da gre pri filmu Moja Afrika za antologijsko glasbo, ki jo filmska zgodovina premore le v omejenih količinah. John Barry je s to glasbo dokazal, da mu tudi snovanje tako imenovanih klasičnih filmskih melodij ne dela nobenih preglavic, saj je za sam film naredil res veliko melodijo, s katero se je vpisal med velikane – največje skladatelje filmske glasbe.

Melodične vzpone, ki jih Barry vgrajuje v film Moja Afrika, moramo imenovati dramaturške melodične loke v glasbi, saj s tem postavlja tenzije celotnih melodij. Njihove kadenčne loke prestavlja na taktovo lahko dobo, z nadaljevalnim lokom pa povzroči, da se na prvo ali na težko taktovo dobo melodija ne definira kot ritmično enovita, temveč kot lirično nestabilna. Le zakaj? Vsi, ki poznamo film Moja Afrika, lahko razberemo smisel in pogon te kipeče nestabilnosti, vzrok tega notranjega nemira in silovitih melodičnih skokov, tik pred melodičnimi spusti v boleče kadence. Barry nas v glasbi tudi večkrat zapelje, saj so mu blizu vzporedne molove funkcije, ki jih tako zelo rad uporablja standardni jazz. S tem dobimo melanholično blue note strukturo. In prav slednje je kot majhen dragulj, kot mavrica, ki nastane v solzi dramatične poante tega filma. In tako je John Barry s filmsko glasbo zagotovo postal del te legende.

1991

Vrhunec tega leta je predstavljal film, za katerega je glasbo napisal John Barryin prejel seveda oskarja za svoj umetniški dosežek. Gre za znameniti film z naslovom Dances With Wolves (Pleše z volkovi). To je vestern, ki je to leto dobesedno blestel med izbranci. Z nominacijami je sodeloval v dvanajstih kategorijah, od tega je prejel kar sedem kipcev. In to kar po vrsti: v celoti za najboljši film leta, nato pa še Kevin Costner za režijo, Michael Blake za scenarij, Jeffrey Beecroft za dekoracijo, Rusell Williams za zvok, že omenjen John Barry za originalno filmsko glasbo in Neil Travis za filmsko montažo. Kot rečeno – res film leta.

Kakor da bi se velika Amerika končno zavedala, da njena zgodovina ni le zgodovina herojev, ki so dajali življenja za pravo stvar, tako se je pričela filmska industrija spogledovati s pravimi vprašanji prave ameriške zgodovine. Seveda bi se morali na tem mestu spomniti tudi legendarnega filma The Birth of a Nation (Rojstvo naroda, režija David Wark Griffith) iz davnega leta 1915 in njegovega naslednika z naslovom Intolerance (Nestrpnost, režija prav tako David Wark Griffith) iz davnega leta 1916.

Veliki film Pleše z volkovi je najlepši primer, kako lahko film kot umetnost obrne pogled navznoter in spregovori o tem, kar je uradna ameriška politika zamolčala. O krvavih in krivičnih pobojih in velikih osvajanjih za vsako ceno. Tudi film The Mission (Misijon, režija Roland Joffe, 1986), ki je prejel leta 1986 celo zlato palmo v Cannesu, je pokazal na morilsko, krvavo ter nasilno pokristjanjevanje ameriških domorodcev. Tako je postala filmografija nekakšen retrozgodovinski album zamolčanih resnic belega osvajalca. Glasba, s katero je Barry osvojil zlatega oskarja, je polna poetičnosti in lepote, zna pa se spreobrniti v bobnečo in apokaliptično simfonijo drame, ki vodi filmsko pripoved trpkim resnicam naproti.

1996

V tem letu je prejel oskarja za filmsko glasbo skladatelj Luis Enrique Bacalov za film Il Postino (Poštar). To je umetnina, ki bi jo lahko imenovali tudi komična drama, a je vsekakor bolj drama kot komična. Režiser je bil Michael Radford, dodatno ganljivost filma pa je prispevala resnica, da je glavni igralec Massimo Troisi odklonil operacijo na srcu, da bi lahko odigral vlogo v filmu do konca. Le dan po končanem snemanju filma je Troisi umrl. Od petih nominacij je bila glasba edina, ki je komisijo prepričala do te mere, da je Bacalov prejel oskarja.

Energija, ki je bil vložena v film Poštar, se je razpršila dejansko na vse udeležence ceremonije oskarjev tega leta. Morda zaradi umrlega Massima, morda zaradi same vsebine filma o poštarju, morda zaradi subtilne filmsko-glasbene govorice. Morda. Vsekakor pa moramo poudariti, da je naredil Bacalov zelo drugačno partituro, kot smo je bili vajeni slišati izpod peres filmskih skladateljev preteklega časa. Glasba je napisana z nekakšno otožno noto, na trenutke spogledljivo in humorno, na trenutke pa ponovno vase zaprto in razmišljajočo. Glavna tema je namenjena glavni osebi (Mario), toda prav zvok (orkestracija) je tisto, kar med seboj povezuje vse filmske like v šopek usod. Bolj in manj srečnih, bolj in manj lepih. Bacalov je uporabil zelo preprosto kompozicijsko gradnjo, hkrati s tem pa smiselno, izredno reducirano orkestracijo. Hollywood je lahko s to partituro zelo zadovoljen, saj je pokazala na mnoge nove in morda zanimivejše možnosti, kot jih je »klasično« obdobje filmske glasbe narekovalo. Tako lahko mirno zapišemo, da je odšel zlati oskarjev kipec za filmsko glasbo v prave roke.

Glasba, ki jo je naredil Patrick Doyle za izredno lep film z naslovom Sense and Sensibility (Razsodnost in rahločutnost), je prav tako nekaj posebnega. Celoten film je nekoliko melanholična romantična drama z odlično igralsko zasedbo. Režiser je bil Ang Lee, od sedmih nominacij pa je komisija filmu določila le enega oskarja – Emmi Thompson za priredbo scenarija po istoimenski noveli Jane Austen. In letos smo doživeli remake prav tega filma.

2001

Zlati oskar za filmsko glasbo je tedaj prišel v roke skladatelja, ki se je tako rekoč prvič pojavil med nominiranci, pobral nagrado in izginil. Njegovo ime je Tan Dun, naredil pa je filmsko glasbo za razvpiti film Crouching Tiger, Hidden Dragon (Wu Hu Zang Long/Prežeči tiger, skriti zmaj). Film lahko uvrstimo med romance, med zgodovinske in med umetniške žanre. Vsekakor pa gre za posebnost tistega leta, kar se je izrazilo tudi v kar desetih nominacijah. Od teh je film prejel štiri oskarje (za najboljši tujejezični film, Tim Yip za umetniško vodstvo, Peter Pau za kinematografijo in Tan Dun za glasbo). Prav gotovo je najzanimivejša borbena sekvenca kot vrhunec filma (koreografiral jo je Yuen Wo-Ping). Leto dni pred tem Wo-Ping namreč več kot uspešno koreografiral znamenite borbene sekvence v filmu Matrica. In vsi, ki so videli oba filma, vedo, kako znajo ljudje hoditi in leteti po zraku. Film je pač film.

To leto je bilo resnično na velika platna postavljeno več odličnih filmov, kot je lahko komisija sploh slutila. Poleg že omenjenih so blesteli še Traffic (Preprodajalci, Steven Soderberg, nadvse zanimiva je glasba, ki jo je podpisal Cliff Martinez), Billy Elliot (režija Stephen Daldry), pa seveda Cast Away (Brodolom, režija Robert Zemeckis, glasba Alan Silvestri, ob tem pa več kot odlična igra Toma Hanksa), nato vroči film Quills (Škandalozno pero, v glavni moški vlogi presunljivi Geoffrey Rush, režijo je vodil Philip Kaufman, posebno glasbo za film pa je napisal Stephen Warbeck) in še Requiem for a Dream (Rekvijem za sanje, režija Daren Aronofsky, zanimivo in precej drugačno glasbo je prispeval Clint Mansell). Na koncu vrste je zagotovo še avanturistična drama The Perfect storm (Vihar vseh viharjev, režija Wolfgang Petersen, glasbeno partituro je oblikoval veliki James Horner). Torej – če to ni bilo odlično leto odličnih filmov, potem ... In skladatelji, ki so v teh filmih naredili glasbo, so jo zagotovo zapisali vsaj tako dobro kot Tan Dun, če že ne mnogo bolje.

Fenomenalno partituro je to leto naredil še Hans Zimmer – za film Gladiator (Gladiator). Film je bil (brez pretiravanja) favorit tega leta. Režijo je izpeljal več kot odlično Ridley Scott, Zimmer pa je v sodelovanju z Liso Gerrard izdelal veličastno partituro, ki se lahko kosa tako z zgodovinskimi primerki podobnega žanra, kot tudi z mnogimi partiturami, ki ji bodo sledile.

2002

Zlatega Oskarja za filmsko glasbo je v tem letu prejel Howard Shore za odlično partituro v prvem delu trilogijeThe Lord of the Rings: The Fellowship of the Ring (Gospodar prstanov: Bratovščina prstana). To je izreden fantazijski film po znameniti knjigi pisatelja J. R. Tolkiena, ki na platnu obuja prastare mite in legende. Režiser tega filma (in nato vseh treh delov) je bil Peter Jackson. Morda kot zanimivost – vse tri dele so posneli naenkrat, jih razrezali na tri filme in vsako leto ponudili po eno nadaljevanje. Film je bil nominiran v kar trinajstih kategorijah, prejel pa je le štiri oskarje. Pri Gospodarju prstanov se Shore samo še dodatno potrjuje. To partituro lahko imenujemo tudi prehod. Prehod iz enega stanja v drugo, iz teme v svetlobo, iz svetlobe v temo, iz pekla v nebesa in obratno. Vsekakor pa gre za prehod. Ta se lahko zgodi vsaj na dveh ravneh. Fizični in duhovni. Seveda je danes možno izvesti prehod tudi virtualno, a to ni to, o čemer želimo govoriti. Virtualni svetovi so narejeni le za virtualne ljudi. Mi pa smo bitja želja in strasti, zato se moramo ozirati za drugačnimi prehodi. Fizični prehod, pa ne enega, opravi vsake toliko Bratovščina, ki na čelu s Frodom nosi Edini prstan. Zgodbo bi bilo seveda smiselno povezati s prstanom, ki je v zgodovini glasbe prinašal prav podobno zlo, le da je bil potopljen na dno Rena. Mislimo na velikana operne glasbe pozne romantike. Mislimo na Richarda Wagnerja. In Shore dobro ve, o čem govorimo, saj pozna Wagnerjevo zapuščino. Še prav posebno dobro pa pozna Wagnerjevo tetralogijo, ki ima naslov Der Ring des Nibelungen (Nibelunški prstan). Skoraj sto let po prvi uprizoritvi prvega dela tetralogije (Rensko zlato) je namreč izšla prva knjiga, ki jo je napisal Tolkien. Skoraj petdeset let po izidu knjige so jo preprodajalci sanj spremenili v film. In Shore je seveda napisal novo partituro za novo filmsko trilogijo o prstanu. Postavimo tezo: če natančno beremo, kako je zgrajena Wagnerjeva tetralogija Nibelunški prstan, jo izpišemo na prosojni papir in položimo prek Gospodarja prstanov, se nastavki, izpeljave in zgodba osupljivo ujemajo. Tako je torej film nujno nadaljevanje opere, in to ne katerekoli opere, temveč prav Wagnerjeve. Nadaljevanje Wagnerjeve glasbene drame ali še natančneje: konec opere je vsekakor začetek filma. In Shore dobi oskarja za filmsko glasbo še leta 2004 za tretji del veličastne sage The Lord of the Rings: The Return of the King (Gospodar prstanov: Kraljeva vrnitev).

2005

Posebnost oskarjev za filmsko glasbo tega leta je bila brez dvoma močna konkurenca. Nasproti so si stali pravzaprav štirje veliki skladatelji in samotni jezdec, ki je bil prvič nominiran: Jan A. P. Kaczmarek. Štirje glavni akterji, prepričani v skorajšnje prejetje zlatega kipca, pa so bili John Williams, Thomas Newman, John Debney in James Newton Howard. Najbolje je, da gremo lepo po vrsti.

Prvi nominiranec je bil James Newton Howard, ki je prispeval partituro za film The Village (Vas ob gozdu). Režiser filma je bil karizmatični M. Night Shyamalan in tako je zagotovo nastal še en projekt zanimivega tandema, ki ustvarja skupaj odlične filme.

Vrsto nominirancev je nadaljeval skladatelj filmske glasbe John Debney. Partituro za film z naslovom The Passion of the Christ (Kristusov pasijon) je naredil po naročilu režiserja Mela Gibsona.

Tretji veliki skladatelj je bil John Williams in njegova partitura za film Harry Potter and the Prisoner of Azkaban (Harry Potter in jetnik iz Azkabana). Dejstvo, da je mojster Williams naredil nadaljevanje Potterjevih glasbenih elementov, ki jih že poznamo iz preteklosti, ni prav posebno vzpodbudno, čeprav mu moramo priznati izredno kvaliteto. Partitura se giblje med znanimi pravljičnimi glasbenimi temami in dramskimi zapleti, ki izredno dobro oblikujejo filmsko podobo mladega čarovnika.

Četrti mojster filmske kompozicije je bil Thomas Newman, ki je naredil glasbo za film Lemony Snicket's A Series of Unfortunate Events (Lemony Snicket: zaporedje nesrečnih dogodkov). Gre za komično pustolovščino z značilnim humorjem, ki ga v sam film vpleta Jim Carrey. Režijo je vodil Brad Siberling, skladatelj Thomas Newman pa je k filmu pridal kar zanimivo, a manj zahtevno partituro.

V oddaljevanju od vseh nepotrebnih spon vsakdanjosti je film o prebujenem Petru Panu pravi način za najden svet notranjih dogodivščin in mnogih odgovorov – v nas samih. Tako nas film Finding Neverland(V iskanju dežele Nije) popelje v prazačetek samega verjetja. V samo spraševanje o tem. Režiser Marc Forster je vzel književno predlogo zares (napisal jo je Allan Knee, naslov pa ji je Mož, ki je bil Peter Pan) in Johnny Depp je na velikem platnu obudil lik legendarnega pisatelja. Skozi njega postane James Matthew Barrie povezovalna figura filmskega ozadja in razlog za pripoved, Kate Winslet (kot njegova muza Sylvia Llewelyn Davis) pa druga skodelica na tehtnici med dvema večnima svetovoma – igro in resnico, življenjem in smrtjo. Med igralci in igralkami najdemo še Julie Christie (Sylvijina mama Emma du Maurier) in Dustina Hoffmana (lastnik gledališča Charles Frohman). Režiser Marc Forster je postregel z odličnimi filmskimi prijemi, ki se izpojejo v vsakem kadru. Na tej in oni strani filmske iluzije. Filmsko glasbo je naredil Jan Andrzej Pawel Kaczmarek in zanjo prejel zlatega oskarja.

Njegova partitura za film V iskanju dežele Nije vsebuje precej odličnih točk. Sama otvoritvena tema (in hkrati uvertura v začetno neuspešno predstavo) ima naslov The Impossible Opening (Nemogoča otvoritev). Celotna tema je nato še enkrat predelana in glavna melodija prestavljena v violino (ta pa v filmu preigrava temo Sylvie). Z dobrim občutkom za orkestracijo, ki je bila del angleškega gledališča pred dobrimi 100 leti, nas Kaczmarek popelje praktično skozi vse dele, kjer se v filmu pojavlja orkester kot filmski element. Tako lahko opazujemo (gledališko) igro v filmu kot dogodek, pri katerem smo odgrnili dvojno zaveso. Filmska glasba, ki postane del filma (brez vidnega orkestra), je narejena po drugačnih merilih: sodobno, a vendar spevno in čustveno nabito.

2006

Najmočnejši med nominiranci je bil John Williams in predložil dve partituri: za romantično dramo Memoirs of a Geisha (Gejša) in za zgodovinsko akcijsko dramo Munich (München). Žal sta bila oba filma spregledana. Naslednji je bil Alberto Iglesias. Poznamo ga predvsem po filmih, ki jih je naredil skupaj z režiserjem Pedrom Almodóvarjem. Nominiran je bil za glasbo v političnem trillerju The Constant Gardener (Zvesti vrtnar), a je njegova glasba ostala preveč naslonjena na sliko in vsebino dialogov. Skladatelj Dario Marianelli (tudi Marionelli) je bil nominiran za glasbo v drami Pride and Prejudice (Prevzetnost in pristranost) – ustvaril je podobne glasbene poudarke kot (že pred leti) Herbert Stothart v istoimenskem filmu in – oskarja ni dobil.

Presenečenje je bilo ime Gustavo Santaolalla. Kot skladatelja se ga spomnimo pri filmu 21 Grams (21 gramov, 2003). Tokrat je bil nominiran za romantično dramo Brokeback Mountain(Gora Brokeback) ter prejel oskarja za najboljšo partituro. Njegova filmska glasba je drugačna od partitur, ki so jih ponudili ostali. Deluje komorno, njene epske glasbene vsebine pa so vpletene v filmsko pripoved. Iz nje lahko nenehno zaznavamo prikrito moč ljubezni in lepoto, pa tudi nianse trpke tragike.

Mitja Reichenberg