Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Rova – Orchestrova

Electric Ascension

Tole je idealna kombinacija; dogaja se v neposredni »vpregi« temeljev jazzovske zgodovine v njegovo najbolj prodorno aktualnost. Opraviti imamo s po sami pojavnosti in po vsebini izjemno predelavo legendarne klasike »free jazza« iz leta 1965, katere avtor je seveda John Coltrane. Izjemno zato, ker je šele druga javno znana in tudi posneta priredba te skladbe, kar jih je bilo do sedaj sploh zagrešenih; in tudi prvo so povzročili isti akterji: Rova Saxophone Quartet. In izjemno tudi po spisku sodelujočih glasbenikov, to seveda posledično pomeni izjemno tudi po sami izvedbeni plati te reinterpretacije.

Če je prvo Rovino soočenje s tem segmentom Coltranove zapuščine, opravljeno leta 1995, sledilo izvorni avtorjevi instrumentalizaciji, je bil tokrat storjen še korak naprej; opraviti imamo z električno in elektronsko nadgradnjo v razširjeni zasedbi, pri tem je z jedrnim saksofonskim kvartetom sodelovalo še osem glasbenikov, razdeljenih v dve sekciji: v šestčlansko za zganjanje ritma in hrupa, ki so jo sestavljali elektroniki Otomo Yoshihide, Chris Brown in Ikue Mori, električna kitarista Nels Cline in Fred Frith (ta pravzaprav z električnim basom) in bobnar Don Robinson; ter v dvočlansko godalno z violinistkama Carlo Kihlstedt in Jenny Scheinman. Tretja, osnovna instrumentalna sekcija tega 12-članskega ansambla je bil seveda Rova Saxophone Quartet, ki ga že zadnjih dvajset let delovanja sestavljajo Bruce Ackley (sopranski saksofon), Steve Adams (altovski saksofon), Larry Ochs (tenorski saksofon) in Jon Raskin (baritonski saksofon).

Za povrh gre še za koncertni posnetek – vse skupaj traja skoraj 64 minut v enem kosu! –, ki je sicer nastal v studiu, vendar v studiu radijske postaje KFJC FM v San Franciscu v Kaliforniji v ZDA, 8. februarja 2003. Ta radio je prvotno nameraval samo izvedbo neposredno prenašati v eter, potem pa so se odgovorni zadnji trenutek ustrašili in izvajalcem raje ponudili snemanje z možnostjo poznejšega enkratnega predvajanja. Torej nastop prvotno ni bil namenjen snemanju in še manj objavi posnetka na plošči, ustrezne so bile tudi tehnične in izvedbene priprave. A – kot pravijo sami člani Rove – je bil že občutek med nastopom, pozneje pa tudi ob poslušanju posnetka, presenetljiv, že kar magičen. Zato so z veseljem sprejeli ponudbo založbe Atavistic, da jim ga izda na plošči. To se je lani – ob 40. obletnici nastanka Coltranove skladbe – tudi zgodilo.

Toliko o tehnikalijah in okoliščinah nastanka. Od tod naprej bi se seveda lahko razpisali na dolgo in široko o mnogoterih razsežnostih – historičnih in aktualnih –, ki opredeljujejo, povezujejo in razmejujejo pomen in vsebino originalne Coltranove skladbe in njene tokratne izvedbe. Z umeščanjem obeh ustvarjalnih aktov v kontekst bi lahko mirno zapolnili marsikatero stran, čeprav bi pri tem zgolj reproducirali referenčne pisne vire. A tokrat navrzimo samo nekaj orientacijskih fragmentov.

John Coltrane je skladbo Ascension, ki je še istega leta izšla na istoimenskem vinilnem albumu, posnel v New Yorku pozno spomladi leta 1965, v času, ko je snemal pri založbi Impulse!, ko je pri njej ravno izšla njegova pozneje najbolje prodajana, še leta 1964 z njegovim legendarni kvartetom posneta plošča A Love Supreme in ko se je že razhajal z omenjenim kvartetom, s katerim se je v predhodnih letih uveljavil kot eden najbolj cenjenih jazzovskih izvajalcev. Posnel jo je skoraj natančno dve leti pred smrtjo, in danes vemo, da pomeni hkrati radikalen prelom na njegovi dotedanji ustvarjalni poti in enega od njenih vrhuncev. A geneza nastanka je trajala vsaj od leta 1956, ko je še sodeloval z Milesom Davisom, torej ves čas delovanja omenjenega kvarteta. Vmes se je leta 1960, torej pet let prej, zgodila tudi skladba Free Jazz Ornetta Colemana, posnetek istoimenske skladbe njegovega dvojnega kvarteta in izid na plošči; s tem tudi najpogosteje primerjajo Coltranovo Ascension. Pri originalni izvedbi so sodelovali: 5 pihalcev, 2 trobentača, 2 basista, pianist in bobnar. Njihova imena so že zdavnaj vpisana v zgodovino jazzovske godbe.

Za vsakoletno tematsko prireditev Rovato so si Rova leta 1995 umislili projekt reinterpretacije Coltranove Ascension v počastitev 30. obletnice njenega nastanka, ker so bili prepričani, da si ta za razvoj glasbe 20. stoletja pomembna, a tudi v mojstrovem opusu pogosto spregledana skladba to več kot zasluži. Izvedel jo je enajstčlanski ansambel OrkestRove, instrumentalno postavljen tako, kot je bila postavljena originalna Coltranova zasedba. Koncertni posnetek je izšel leta 1997 pri italijanski založbi Black Saint na albumu z naslovom John Coltrane's Ascension: Rova's 1995 Live Recording.

Po prvi izvedbi Ascension leta 1995 je obvisela v zraku izjava pihalca Glenna Spearmana, da bi morali to skladbo – podobno kot Beethovnovo peto simfonijo – izvajati vsaj enkrat vsako leto. Rova si tega seveda ne more privoščiti, a vse skupaj je postala nekakšna zaveza. Leta 1998 je Spearman žal umrl, in tudi zato so začeli razmišljati, da bi vsaj delno uresničili njegovo navdušenje. Ob tem se je izoblikovala tudi zamisel, da bi stopili še korak naprej v reinterpretaciji ter pri tem izhajali iz sprememb, ki so se v desetletjih od nastanka dogodile v sodobni glasbi; v vsebinski in izvedbeni evoluciji, tehnološko ter tudi duhovno. Izoblikovala se je podlaga za Electric Ascension. Če je interpretacija iz leta 1995 še sledila izvorni instrumentalni postavitvi, tematskemu okviru in celo obsegu izvorne skladbe, se je ta verzija po številu sodelujočih in po izboru glasbil povsem odmaknila od prvega parametra, druga dva pa pomembno razrahljala. Opredelili so jo elektronsko zvočenje in ritmi, zvok električne kitare in basa, violini – ob štirih saksofonih; štirideset let po nastanku ne le skladno z duhom časa, ampak predvsem tudi z izraznimi možnostmi, ki so se razvile v tem obdobju in ki so tokrat izkoriščene zares optimalno. Zato gre kar pritrditi prepričanju Larryja Ochsa, da bi danes tudi sam Coltrane, če bi bil še živ in še vedno enako usmerjen k iskanju novega kot ob nastanku, novo izvedbo svoje Ascension zastavil podobno.

Zoran Pistotnik