Rusty York

Rockabilly in bluegrass

Med bluegrassom in rockabillyjem je zelo tanka meja, če pogledamo čisto tehnično, je razlika pravzaprav le v malce močnejših kitarah, »pomanjkanju« gosli in malce intenzivnejši tehniki petja. Sodeč po izjemni rockabillyjevski zbirki That'll Flat Git It, ki jo je na ducat CD-jih izdala nemška založba Bear Family, pa ni razlike niti v teh »tehničnih« podrobnostih – v zbirki skupaj stojijo Johnny Cash, Charlie Rich, Jerry Reed, Rusty York in brata Louvin.

Rusty York, rojen kot Charles Edward York v Kentuckyju leta 1935, točneje v hribovskem okrožju Harlan, je vso kariero spretno krmaril med obojim. Resno kariero je sredi petdesetih let začel kot bendžoist v spremljevalni skupini Jimmieja Skinnerja – poznavalci veste, da je ta mož »kriv« za pesem Doin' My Time, ki jo je sredi petdesetih let v obdobju pri založbi Sun med mlajše občinstvo izstrelil Johnny Cash in jo pel celo še na nastopih z Martyjem Stuartom v devetdesetih letih –, se učil pri Earlu Scruggsu in postal, po mnenju pristašev rockabillyja, »zadnji pravi rockabillyjevec iz petdesetih«.

Pri sedemnajstih so se Yorki iz Kentuckyja preselili v Cincinnati, ki je bil znan po t. i. »apalaškem zavetišču«, bil je neke vrste zbirališče apalaške glasbe. Mladi Charles je sprva opravljal vrsto pomožnih del (vse od dela v restavraciji do pisarniškega pomočnika v borznem podjetju), hkrati pa je vse bolj postajal tudi del nočne klubske scene. Učil se je od glasbenikov, ki so nastopali tod – nekakšna »baza« je bila kavarna Larry's, kjer je tudi nastopal z njimi, vse dokler ni ugotovil, da (po lastnih besedah) »drugi dobijo to plačano«. Učil se je tudi od lokalnega bendžoista Wilsona Spiveyja in kitarista Willarda Hala, s katerim je nato začel redno nastopati v klubih. Sestra mu je kupila rabljeno kitaro, ki je imela napis RUSTY, od tod je privzel vzdevek, ki se ga je držal vse življenje, na odru in na ploščah.

Po letu 1954 je ugotovil, da imajo tudi »countryjaši radi Elvisa« in opazil je, da je sinteza countryja in bluegrassa ter črnske glasbe postala vse bolj priljubljena v klubih in med mladimi. Sprva mu ta sinteza, ki so jo oklicali za rockabilly, tisto, v kateri je bil črnski delež močnejši, pa rokenrol, ni kaj preveč dišala. Tako sta z Willardom leta 1956 na vse glasnejše zahteve občinstva, naj igrata Hound Dog – takratno Elvisovo veliko uspešnico, sicer izvirnik bluesovske pevke Big Mame Thornton (belca Jerry Leiber in Mike Stoller sta jo v prvi polovici petdesetih let napisala iz ženske perspektive, Elvis jo je spremenil v univerzalno stalnico) –, zaigrala Little Cabin Home On The Hill Billa Monroeja (pesem je leta 1970 za countryjevski album posnel tudi Elvis, igral pa jo je že v petdesetih letih). Nekega večera sta, pravi York, za šalo zaigrala Mystery Train, blues Littla Juniorja Parkerja, ki ga je med belim občinstvom prav tako populariziral Elvis, in odtlej sta vsak večer igrala vse več podobnih pesmi, a obdržala svojih petnajst minut za bluegrass.

Nato pa je prišla že omenjena ponudba Jimmieja Skinnerja. Z njim je igral v Grand Ole Opryju, v živih radijskih prenosih iz Glasbenega centra Jimmieja Skinnerja, pomagal je pri nekaterih administrativnih delih in hkrati pri manjših založbah snemal priredbe takratnih rokenrolovskih uspešnic. Na svoji prvi mali plošči je priredil The Girl Can't Help It Littla Richarda, ki je bil takrat, leta 1957, tudi po zaslugi istoimenskega filma na vrhuncu svoje kariere. Priredba Peggy Sue Buddyja Hollyja ga je pripeljala v studie založbe King, kjer je novembra 1957 posnel še eno pesem Littla Richarda, na začetku leta 1958 pa je že bil del studijske ekipe založbe Mercury in posnel nekaj bluegrassa, med drugim lastno pesem Dixie Strut, ki jo je Connie Hall uvrstila na stran B male plošče I'm The Girl In The USA.Pesem je bila odgovor na Skinnerjevo I Found My Girl In The USA; York je takrat še sodeloval s Skinnerjem, v studiu in na odru.

Leta 1959 je York posnel nekaj bluegrassovskih pesmi, ki so se znašle na kompilacijskih ploščah (Banjo In The Hills) in na malih ploščah, ves čas je bil aktiven tudi kot rocker, predvsem v priredbah, med katerimi so bile pesmi dueta Billy in Lillie ter Henryja Gloverja. Ko je tega leta posnel Cajun Blues, je njegov trio končno dobil ime The Cajuns. Prelomni posnetek se je zgodil, ko je prav tako leta 1959 pri založbi PJ posnel priredbo pesmi Sugaree Martyja Robbinsa. Z njo si je prislužil mesto med legendarnimi rockabillyjevci in prav ta antologijska izvedba je še danes njegova najbolj znana pesem. Na Billboardovi lestvici je prišla na 77. mesto, v reviji Cash Box pa je na lestvici ritma in bluesa pristala na devetindvajsetem mestu.

Po nekaterih bolj riteminbluesovskih posnetkih (Goodnight Cincinnati,1961) se je York sredi šestdesetih let podal na pot kot vodja zasedbe Bobbyja Bara, ki je takrat postajal vse bolj priljubljen po zaslugi nekaterih uspešnic, denimo Detroit City, Miller's Cave in All-American Boy. Z njim je ostal kakih pet let in spoznal tudi delo v Las Vegasu, kar mu je pozneje koristilo pri lastni karieri. V obdobju z Barom je posnel nekaj bolj ali manj prezrtih pesmi: nekatere je podpisal Harlan Howard (avtor nekaterih legendarnih countryjevskih uspešnic, med drugimi tudi Busted in The Wall; obe je posnel Johnny Cash, prvo pa tudi Ray Charles), nekaj posnetkov je izdal tudi pri lastni založbi Jewel; nastali so v domačem studiu v Ohiu. V njem je snemalo kar nekaj legendarnih glasbenikov, med drugimi Mac Wiseman, Skinner in Ralph Stanley. Konec šestdesetih let je posnel album priredb, med drugimi Crazy Willieja Nelsona, Saginaw Michigan Leftyja Frizzella (sladokusci izbrskajte koncertno izvedbo Dala Watsona!) in Wolverton Mountain, ki jo je malce pozneje posnel tudi Louis Armstrong. Ves čas je nastopal tudi v Vegasu in v manjših klubih. Prestavljal je med rokenrolom, countryjem in bluegrassom; leta 1973 je posnel svoj zadnji tovrstni album z Lonniejem Mackom.

Rusty York je ostal eden najpomembnejših glasbenikov, kar jih je dal Cincinnati; v Evropi si je pridobil legendarni status kot eden vodilnih rockabillyjevcev petdesetih let, pa tudi njegovo tehniko igranja na dobro so precej posnemali. V njegovem studiu je nastalo precej zanimivih in pomembnih plošč, med drugimi plošča priredb pesmi Jimmieja Rodgersa v izvedbi Jimmieja Skinnerja. V ZDA je to ploščo precej težko dobiti.

Za hiter in dober vpogled v najpomembnejše rockabillyjevsko delo Rustyja Yorka ni boljše možnosti kot kompilacija Rocks nemške založbe Bear Family. Tudi posnetke s Skinnerjem je izdala ta založba na plošči Another Saturday Night. Nekaj njegovih najbolj znanih skladb najdete tudi na že omenjenih kompilacijah That'll Flat Git It.

Matej Krajnc

Priporočena diskografija:

Rusty York Rocks, Bear Family, 2004

That'll Flat Git It, Vol. 10, Bear Family, 2000