Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Matic Slapšak

RYAN ADAMS

Cold Roses

Jacksonville City Nights

29

Lost Highway, Multimedia, 2005

Ryana Adamsa predvsem ameriški glasbeni kritiki že od njegovih začetkov v skupini Whiskeytown, pa tudi zavoljo plodne solistične kariere, navajajo kot rešitelja in hkrati preporoditelja country glasbe. A najbrž ni nihče pričakoval, da bo Ryan leta 2005 izdal kar tri albume. Pri dvojnem (ki bi bil zlahka tudi enojni) Cold Roses in naslednjem Jacksonville City Nights so mu pomagali (avtorsko in izvedbeno) člani njegove spremljevalne zasedbe The Cardinals, zadnjega, 29, ki je izšel lani decembra, pa je ustvaril popolnoma sam. In čeprav so vse tri plošče izšle v istem letu, jih je treba obravnavati kot posamezne celote, nikakor kot del nekakšne trilogije.

Dvojna, slabih osemdeset minut dolga plošča Cold Roses močno spominja na Neila Younga in njegovo legendarno ploščo Harvest; je preplet predvsem akustičnega countryja, prežetega z rockom, folkom in bluesom, z jasno in razločno interpretacijo, občasnim ženskim glasom (Rachel Yamagata) ter razponom vse od intimnega izpovedovanja do jeznega in besnečega pripovedovanja najbolj žalostnih zgodb Amerike. The Cardinals z instrumentalno raznolikostjo vsekakor pustijo pečat, ki postane še bolj očiten na Jacksonville City Nights in ki ga poslušalec ob intimni ter tako rekoč komorni glasbi močno pogreša na zadnji plošči, 29.

In če bi lahko ploščo Cold Roses označili kot enega boljših primerov alternativnega countryja, se Ryan Adams na Jacksonville City Nights kaže v precej tradicionalni countryjevski luči, kar pa nikakor ni slabo. Zbirka šestnajstih raznovrstnih – s sklepno navdihnjeno priredbo Always On My Mind in z duetom z Norah Jones v Dear John –, instrumentalno razigranih, glasovno bogatih in različno interpretiranih skladb je nadvse primerna za vse tiste, ki v countryju slišijo le violine, glasbo na poskok in vsakodnevne zgodbice o življenju na ameriškem podeželju. Polnočne zgodbe o ljubezni, osamljenosti in razočaranju ob medli svetlobi in kozarcu žganega lahko zvenijo kar preveč domače in resnično.

29 je predvsem v blues zagledana, izredno intimna plošča, ki iz kar preveč monotone umirjenosti pobegne le v skladbi The Sadness – glasovno besneči in zelo čustveno interpretirani, z zvokom mariachija navdihnjeni zgodbi o žalosti. Žal celotna plošča deluje nekoliko nedodelano, kar preveč spontano, z momljajočim ali mrmrajočim glasom ter minimalistično instrumentalno zgradbo akustične kitare, včasih še klavirja in redko tudi bobnov. Obupane zgodbe najbolj osamljenega in nerazumljenega človeka na planetu, ki podobno kot Burroughsovi junaki preprosto ne ve, kaj bi naredil s svojim življenjem. Pozna cilj, a ne najde poti … Zdi se mi, da je Adamsu za ploščo 29 zmanjkalo predvsem glasbenih idej, saj je lirično še vedno izredno močan, pa se je vseeno odločil držati obljubo in izdal v enem samem letu tri albume, a je tako žal izdal zanj zelo povprečen album, namesto da bi še presegel vse tisto, kar je začel na Cold Roses in Jacksonville City Nights.

Prvi dve lanskoletni plošči tako spominjata na najboljše trenutke Neila Younga in Grateful Dead, celoten opus z vso nepredvidljivostjo in umetniško muhavostjo celo na Elvisa Costella, vse skupaj tudi na Nicka Draka, izjemnega umetnika, polnega domišljije in glasbene energije, zaznamovanega in obremenjenega s prekleto oznako »odrešitelja« in prav zaradi tega po krivici preslišanega, vsekakor pa enega tistih avtorjev, ki je vreden vse vaše pozornosti.

Matic Slapšak