CHET BAKER

Each Day Is Valentine Day

Pacific Jazz/Dallas, 2005

Težko je najti jazzovskega glasbenika, čigar življenje bi bilo bolj drugačno od glasbe, ki jo je najpogosteje izvajal, kot to velja za trobentača in vokalista Cheta Bakerja. Če pogledate fotografije prelepega, postavnega fanta s trobento, ki je na začetku petdesetih let na mah osvojil jazzovsko občinstvo, ker je tako dobro poosebljal »pravega« ameriškega moškega, kot sta James Dean in Rock Hudson, obenem pa je znal še zelo dobro igrati, ga je komaj mogoče primerjati s popolno človeško razvalino, kakršno vidimo na ovitku njegove plošče The Last Great Concert (Enja), posnete vsega dva tedna pred smrtjo leta 1988. Mamila, neredno življenje in obilica smole so iz njega naredili srhljivo karikaturo človeka, ki se zdi, da pooseblja Sliko Doriana Graya. In pravzaprav je skoraj neverjetno, da se ni – vsaj kolikor vem – še nihče odločil po njegovi zgodbi posneti filma.

Toda Baker je vse do konca v svoji glasbi ohranil veliko strasti, poželenja in ljubezni, skratka sestavin, ki so iz njega naredile zvezdnika zlasti potem, ko je leta 1954 posnel prvo vokalno ploščo Chet Baker Sings (Pacific Jazz). Čeprav je z njo odtujil veliko resnih ljubiteljev jazza, je pridobil še dosti več drugih, ki s tem, ali dober trobentač sme peti in snemati filme (samo dva, v Hollywood pa se nikoli ni hotel preseliti), niso bili obremenjeni. Zato je sicer ironično, pa vendar tudi nekako prav, da danes pooseblja valentinovo, ker je tudi My Funny Valentine ena njegovih najbolj znanih skladb.

Tudi kompilacija Each Day Is Valentine Day nosi več kot ironičen naslov, pa vendar je dobro zamišljena in vredna poslušanja. Naj so njeni nameni še tako komercialni, izboru prav nič ne manjka in za ustvarjanje romantičnega ozračja je več kot primerna. Pravzaprav bolj kot marsikatera prejšnja, saj prinaša izbrane vokalne in instrumentalne posnetke iz njegovega najplodnejšega obdobja od leta 1953 do 1957. Po smrti je postal Bakerjev katalog za njegove založbe prava zlata jama, ki se ji seveda ne mislijo odreči, saj jih spodbuja povpraševanje kupcev. Je v tem kaj morbidnega? Vsekakor, ampak zavoženo življenje in jazz sta dolgo hodila z roko v roki in vsi »padli« zvezdniki imajo danes podoben status.

Jure Potokar