Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Pirc

MARIA BETHÂNIA

Que falta você me faz. Músicas de Vinicius de Moraes.

Biscoito Fino, 2005

Po štirih desetletjih aktivnega delovanja na sceni brazilske popularne glasbe (MPB) Maria Bethânia še vedno pogosto izdaja zelo kvalitetne plošče. Pred nekaj leti je prestopila k takrat komaj rojeni in danes že eni najbolj prodornih brazilskih založb, Biscoito Fino. Pri njej izdana prejšnja plošča, Brasileirinho, vsebuje tako kot njen najnovejši izdelek tudi nekaj malega recitalov poezije, inkorporiranih v skladbe. Kot na predhodniku se Bethânia tudi na najnovejšem albumu tematsko zaokroženo posveča »panbrazilskim« temam. Que falta você me faz je namreč v celoti posvečena brazilskemu pesniku in glasbeniku, Viniciusu de Moraesu.

De Moraes je bil kot eden najplodnejših piscev poezije ob koncu petdesetih let in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja poleg Toma Jobima in Badena Powella ključni akter pri pojavu, razvoju in popularizaciji bosse nove. Čeprav mirno počiva že dobre četrt stoletja, je njegova izrazita boemska osebnost pustila neizbrisen pečat v brazilski popularni glasbi; zaradi posebne kombinacije njegovega čutnega dela ter hedonističnega pristopa k življenju ga imajo Brazilci še danes za nepozabno legendo. Izven rodne države je bil sicer nekoliko manj znan tudi kot odličen glasbeni izvajalec. Maria Bethânia je v prvih letih kariere namreč naredila nekaj odličnih posnetkov prav z njim, saj jo je de Moraes kot pevko izjemno cenil in spoštoval.

Bethânio najbrž ni treba na dolgo predstavljati, saj smo jo lahko pred leti videli v zelo dobri formi v Križankah ob boku Gilberta Gila. V Salvadorju de Bahii rojena Maria spada v isto generacijo še zdaj delujočih glasbenikov, kot recimo njen slavni brat Caetano Veloso, Gil in Gal Costa. Skupaj z omenjeni vrstniki je sredi šestdesetih let sestavljala prvo linijo glasbenega gibanja tropicalia, ki se je takrat porodilo iz uporništva proti domači politični diktaturi in kot presežek ter odgovor na bosso novo. Čeprav je vrhunec kariere doživela ob koncu sedemdesetih let in je v nadaljevanju izdala nekaj precej bledih plošč, se zdi, da Maria Bethânia v zadnjem desetletju praktično brez izjeme izdaja zelo solidne albume. Pri novi plošči, ki je skoraj v celoti akustična, so ključne instrumentalne vloge odigrali njeni stari in priznani sodelavci; naj med njimi omenim samo kitarista Jaimeja Alema, basista Jorgeja Helderja in bobnarja Marcela Costo. Z albuma veje izredna umirjenost, glasbena spremljava ves čas dopušča veliko prostora Mariinemu globokemu, prodornemu glasu. Polovica skladb vsebuje tudi zelo bogate, a nevsiljive godalne aranžmaje, ki dajo že stari uglasbitvi de Moraesove poezije precej nostalgičen pečat. Ob tem se je zanimivo spomniti na Bethâniine interpretacije nekaterih pesmi, ki jih je že okoli leta 1970 pela skupaj z Viniciusom in njegovim kitaristom Toquinhom. Večina glasbe na albumu izvira izpod peresa Toma Jobima, pa tudi Badena Powella in Carlosa Lyre, saj so bili to de Moraesovi najbolj priljubljeni sodelavci. Po uvodni skladbi ploščo odpre in tudi konča posnetek de Moraesa ob recitiranju poezije, vrhunec pa je dosežen nekje sredi poti, ko nas iz prevladujoče melanholije zbudi Mulher, sempre mulher v slogu sambe.

Izbor skladb je zelo premišljen, saj jih je mnogo nekoliko manj znanih iz bogate dediščine Vinicuisa de Moraesa, druge pa so glasbeni aranžmaji temeljito preoblekli, tako da ne dajo občutka »že slišanega«. Kot tak je album zelo dostojen poklon omenjenemu poetu. Bethânio pa kaže kot izredno pevko, ki že ob minimalni glasbeni spremljavi v celoti zapolni emocionalni in zvočni prostor magičnega spleta poezije ter glasbe velikanov brazilske popularne glasbe.

Janez Pirc