ANTHONY BRAXTON/GYÖRGY SZABADOS/VLADIMIR TARASOV

Triotone

Leo Records, 2005

Album Triotone je koncertni dokument o izjemnem dogodku, ki se je zgodil 13. septembra 2003 na izjemno cenjenem festivalu jazza in improvizirane godbe v vojvodinski Kanjiži; festivalu, katerega začetke in nastavke poznamo že iz prejšnje skupne države, leta 1994 – torej v ne ravno optimističnih okoliščinah – pa so ga tamkajšnji »zagnanci« obnovili in v desetih letih pripeljali do zavidljivih razsežnosti. Za to priložnost pa se je organizatorjem sploh posrečil veliki met, ko jim je uspelo nagovoriti k skupnemu ekskluzivnemu nastopu tri izmed najvidnejših svetovnih improvizatorjev in snovalcev sodobne glasbe, ki so še posebej vsak v svojem okolju – v ZDA, v nekdanji Sovjetski zvezi in potem Rusiji ter na Madžarskem – v zadnjih 30 in več letih obveljali za ključne ustvarjalce tovrstnih glasbenih praks. V Kanjiži so sicer nastopali že pred tem; Szabados je tam sploh precej pogost gost. Z Braxtonom sta po Evropi nekajkrat skupaj igrala že v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja, tako da je leta 1984 celo izšel LP njunih duetov z naslovom Szabraxtondos. Zato je razumljivo, da se je ključnemu možu omenjenega festivala in sploh tovrstnega dogajanja v Kanjiži Zoltanu Bicskeiju zamisel, da jih zvabi na festivalski oder k ekskluzivnemu nastopu, ponujala kar sama od sebe. Seveda bi bila nepopravljiva škoda, če takšnega dogodka ne bi primerno dokumentirali. Ko pa so posnetke poslušali, so z zadovoljstvom ugotovili, da je vsebina po kakovosti celo presegla pričakovanja. S tem se je strinjal tudi Leo Feigin, legendarni lastnik angleške založbe Leo Records, ko so mu jih ponudili v natis. Mimogrede: prav Feigin je seveda najbolj zaslužen, da je tolkalec Vladimir Tarasov – najprej kot član Ganelin Tria in pozneje samostojno – zaslovel po svetu, saj je še za časa Sovjetske zveze izdajal plošče, na katerih ga je bilo mogoče slišati. Prav tako že leta redno izdaja tudi Braxtonove plošče. Tudi zato ga ni bilo težko nagovoriti, da založi tudi tale dokument o skupnem nastopu pihalca Anthonyja Braxtona, pianista Györgyja Szabadosa in tolkalca Vladimirja Tarasova. Izšel je lani kot album z naslovom Triotone in vsebuje posnetek celotnega koncerta.

Izvajalcev verjetno ni treba natančneje predstavljati, saj so s svojimi izdelki tudi v teh krajih že dolgo prisotni; najmanj morda prav ustvarjalno najbolj poseben med njimi – Szabados. Pa tudi koncertno smo jih že lahko srečali na tukajšnjih odrih; seveda vsakega posebej. Sam album je v enournem koncertnem loku sestavljen iz dveh sklopov, ki ju opredeljujeta dva avtorsko-izvajalska pristopa. Prevladujoči del zavzemata Szabadosevi skladbi. Prva je Trioton, po kateri je izpeljan tudi naslov albuma in ki je v več kot 32-minutni dolžini sploh nosilna enota tega koncerta. Po svoje je zanimivo, da so skupni nastop pričeli prav z najdaljšo skladbo in nosilno temo celotnega projekta, a ob sledenju njenemu toku se seveda izkaže smiselnost takšne odločitve. Trdna, vnaprej dana kompozicijska podlaga jim je postavila okvir, v katerem so lažje našli drug drugega, dolžina in stopnjevanje zvočnega dogajanja pa sta omogočila tudi postopno »uigravanje« ter intenziviranje medsebojnih interakcij. Tako je druga Sabadoseva skladba z naslovom Black Toots, ki ji sledi, krajša, kompaktnejša, odločnejša. Potem pa se je koncert prevesil v povsem improviziran del, ki deluje kot zanimiv kontrapunkt prej slišanemu. Sestavljajo ga tri zaporedne, relativno kratke skupinske improvizacije brez posebnih naslovov v skupnem trajanju dobrih 15 minut, v katerih pa so se vsi trije sodelujoči izvrstno (z)našli ter vzpostavili energičen in sproščen dialog.

Zoran Pistotnik