COBRA KILLER and KAPAJKOS

Das Mandolinenorchester

Monika Enterprise, 2005

Ognjevitima, lucidnima črnolaskama Gini D'Orio in Aniki Trost, ki sestavljata berlinski duo Cobra Killer, lahko pripišemo velik del odgovornosti za zvočno podobo in vzpon elektroclash evforije sredi 90. let. Samo, da podkrepimo njun pomen, povejmo, da je Peaches, ki je danes zvezda svetovnega formata, svoje odrsko pojavljanje začela prav kot uvodna izvajalka na koncertih Cobra Killer, temu vražjemu duetu pa več kot le navdih dolguje tudi zasedba Le Tigre in cela vrsta njenih posnemovalcev.

Cobra Killer ves čas svojega delovanja zavrača žanrsko demagogijo in venomer znova razbija predvidljivost sicer že precej utrujenega elektroclasha. Na zadnjem albumu celo tako, da sta bejbi odvrgli samplerje in cenene sintetizatorje in si namesto njih dali pripeljati celi pravi mandolinski orkester!

Prvi trije albumi Cobra Killer so zelo izvirne kombinacije surovega semplanja, militantnih vokalov in predvsem brezkompromisnega brisanja meje med elektroniko in rokenrolom. Agresivno, toda igrivo. Surovo, a hkrati subtilno. Naivno, včasih parodično, a kljub temu smrtno resno punci kombinirata elemente elektrokrauta iz 70. in 80. let in jih porineta v povsem nov kontekst, največji priklon pa jima gre zaradi tega, ker sta dolgočasnost odrske prezence nemške elektronske scene neustrašno brcnili v rit. Energičnost njunega odrskega nastopa, z vsem polivanjem z vinom in valjanjem po tleh vred, je postala kultna, kar pričajo tudi navdušene izjave takih odrskih mačkov, kot sta Jamie Lidell in Thurston Moore, čigar bend sta kobri spremljali na nekaj evropskih nastopih.

Ja, punci radi presenečata in ne poznata omejitev. Kako bi si sicer lahko razlagali njuno drzno odločitev, da izbor uspešnic s prejšnjih treh albumov posnameta z orkestrom mandolin?

Brez semplerjev, brez sintov, brez električnih kitar: samo tolkala, kontrabas, klaviature in kup mandolin! Vse skupaj bi lahko imeli za šalo, a izkaže se, da je ekipa delo vzela nadvse resno.

Strunski aranžmaji so narejeni v popolni večplastnosti, izkazujejo virtuoznost in fleksibilnost nemškega orkestra Kapaikos, hkrati pa v kombinaciji s tokrat malce bolj subtilnimi in manj agresivnimi glasovi obeh kober uspevajo ohraniti duh izvirnikov. Komadi namreč ne izgubijo prav nič energičnosti in udarnosti – nasprotno, aranžmajsko prepletanje mandolin ustvarja še bolj prepričljivo dramatično napetost kot v originalih, ostri zvok mandoline pa zna zarezati v uho skeptičnega poslušalca.

Prav tu sta dekleti uspeli narediti najbolj revolucionarno poanto tega fenomenalnega projekta: če imaš jasno stališče, brezkompromisen pristop in izvedbeni pogum, ne potrebuješ kitarskih rifov in elektronskega noisa ter stotih decibelov, da bi zvenel udarno in prepričljivo. V pravih rokah in v pravem kontekstu znajo tudi na videz nedolžne mandoline grdo strupeno pičiti!

Manček