COIL

The Ape Of Naples

Threshold, 2005

John Balance je toliko časa klical hudiča, da je ta res prišel. Praktično vse življenje se je ukvarjal z mejnimi »umetnostmi«, in te meje preizkušal tudi na sebi. Eksperimenti z mamili in težave z alkoholom so ga pripeljali v nerazsodnosti, in čeprav je uradna razlaga vzroka njegove smrti neroden padec po stopnicah, mnogi verjamejo, da je bil to neke vrste samomor – ali vsaj usoda, ki bi ga prej ali slej doletela.

Iz bogate zapuščine neobjavljenega gradiva je druga polovica trdnega jedra Coil, Peter Christopherson, po dobrem letu le zmogel izbrati in obdelati posnetke, ki sestavljajo »zadnji redni« album. Še najlažje bi bilo objaviti kar posnetke, ki so jih Coil naredili v zgodnjih devetdesetih letih v studiu Trenta Reznorja in ki naj bi izšli na album z delovnim naslovom Backwards. Zakaj se to nikoli ni zgodilo, ostaja ena od velikih skrivnosti Coil. Zahvaljujoč ilegalnim kanalom in internetu so osnutki prišli vsaj do ljubiteljev in sedaj je jasno, da je Christopherson izbiral po dveh kriterijih: skozi album The Ape Of Naples se namreč vije duh smrti, Coil so se v dobrih dvajsetih letih tudi glasbeno močno razvijali in spreminjali. Kar so počeli v začetku devetdesetih let, ni več ustrezalo njihovemu zvoku leta 2005. Torej je Christopherson med starejšimi posnetki izbral tiste, ki ustrezajo duhu Johna Balancea pred njegovo smrtjo, in jih dodatno zvočno obdelal. Med skladbami na The Ape Of Naples se najdejo tudi tri, ki so sicer že objavljene, a jih je Peter Christopherson na novo miksal v prej omenjenem duhu. No, večino albuma še vedno sestavljajo pesmi, ki jih je Balance s Coil posnel v zadnjem času in bi izšle na zelo podobnem albumu, kot je The Ape Of Naples.

Industrijsko nasilje se je začelo umikati iz glasbe Coil že nekje s ploščo Love's Secret Domain (1991), na Moon's Milk (1999) se že močno pozna njihovo zanimanje za neskončnost vesolja, na dvojčku Music To Play In The Dark (2001) pa so se definitivno spustili v misticizem, ki ga ozvočuje eterična elektronika, »organska« glasbila so dobila vse bolj oddaljen zven. The Ape Of Naples sledi tej liniji. Balanceove prošnje so vse bolj podobne molitvam, njegov glas je vse bolj oddaljen, kot da bi že prihajal z one strani. V uvodni Fire Of The Mind besedilo že zajema temeljni motiv albuma, pravzaprav kar celovitega razmišljanja Johna Balancea, njegove filozofije, ko ves zamaknjen poje: »Death is centrifugal, solar and logical, decadent and symmetrical, angles are mathematical, angles are bestial, man is animal.« Ne zanima ga več tukaj in zdaj, končno je telesno bivanje podvrženo razkrajanju, povsem se je posvetil duhu in ga predal logično urejenemu vesolju. Ustvaril je absolutno religijo, ki nima veliko skupnega z obstoječimi verstvi. Ne uporablja konkretnih simbolov (s katerimi so Coil v preteklosti precej koketirali), ne potrebuje niti privržencev. Naj jo vsak sprejme po svoje, kot izhodišče lastnega razmišljanja.

V skoraj nepregledni množici izdaj skupine Coil nekaj plošč zavzema posebno mesto. Za te se je uveljavil naziv klasični albumi, kajti vsak zase so celovito sklenjeni in povzemajo duha, v katerem so se Coil v določenem obdobju nahajali. The Ape Of Naples je ena teh plošč, glasbeno dovršena, neposiljeno sodobna in neprestano gibka v prelivanju pazljivo prepariranih zvočnih sestavin. Pušča močan, a nikoli do konca določen vtis, mistično razpoloženje pa je oblikovano v psalme, ki bodo daleč preživeli dejansko bivanje Coil. V bistvu so že, saj je Peter Christopherson kmalu po smrti Johna Balancea oznanil konec skupine Coil, sam pa se je pridružil na novo oživljenim pionirjem industrijske glasbe, Throbbing Gristle, v katerih je daljnega leta 1977 tudi začel kot zvočni manipulator.

Janez Golič