Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Mario Batelić

MATIJA DEDIĆ

Drugi pogled

Dallas, 2005

S priredbami je pač tako, da te bolj pritegnejo in imajo večji učinek ter mikavnost, če poznaš izvirnik. Hrvaški jazzovski pianist Matija Dedić je v dobrem letu že drugič ustvaril album priredb enega samega avtorja. Po albumu Tempera, na katerem je priredil skladbe Gibonnija, se je Dedić zdaj lotil pri naših sosedih že davno ponarodelih pesmi svojega očeta, nespornega prvaka med hrvaškimi šansonjerji (pa tudi nekaj Arsenove godbe, napisane za televizijo in film; U registraturi, Glembajevi). Pri primerjavi obeh albumov najbolj bije v oči dejstvo, da se je Gibonnijevih pesmi (za album je prejel porina), ki so na Hrvaškem pojem za sodobni pop, lotil veliko bolj jazzovsko, na trenutke celo hermetično, vsekakor pa zelo intimistično. To me v bistvu sploh ne preseneča, saj je dostikrat zamisel, ki stoji za priredbo, prav predrugačenje, žanrsko in čustveno. Preseneča pa to, da se ni tudi Arsenovih pesmi lotil podobno, saj se zdijo s pretanjeno, rahlo prikrito melanholijo in resignacijo kot nalašč za takšno interpretacijo.

A kljub temu je Matija »zadel žebljico na glavico«, saj je z ekipo preverjenih hrvaških (večinoma) jazzovskih glasbenikov posnel lep album, na katerem je čutiti predanost in globoko poznavanje izvirnikov ter zavest o tem, v katero smer bo pognal vsak posamičen komad. Iz začetne, prepoznavne melodije Matija namreč spretno »beži« v domišljene jazzovske pasaže, poredkoma navihane in razburkane, večidel pa (pričakovano) melanholične, premišljujoče. Sem ter tja zatava v jazzrockovsko fuzijo, a k sreči je te poteze zaznati le v drobcih. Prevladuje pa poglobljen, resen (ja, tudi z namigi na resno glasbo) in predano odigran liricizem, ki ga do viška pripelje v solistično odigrani sedemminutni Moderato cantabile, v kateri združuje jazz in Debussyja.

Matija pušča dovolj prostora tudi za občutena soliranja drugih članov zasedbe, denimo kontrabasista Mladena Barakovića v prelepi priredbi kultne pesmi Kuća pored mora. Med »zadetki« albuma sta tudi vokalni gostovanji očeta Arsena (Ono sve što znaš o meni) in mame Gabi Novak (Kuća za ptice), ki se odlično znajdeta v novem zvočnem okolju. Mlajši Dedić je iz Arsenovih šansonov ustvaril brezhiben jazzy pop, sem ter tja z nadihom loungea (nikakor ne v slabšalnem pomenu), ki ohranja spoštovanje do izvirnikov, a jim da samosvoj pečat in prepoznavnost ter jih nedvomno približa tudi tistim, ki Arsena ne poznajo. Matijino lirično, odmerjeno igranje je še posebej poudarjeno zaradi čistega zvoka, z redkimi računalniškimi učinki in brez mnogo solističnih improvizacij, a z veliko vešče medigre med klavirjem in drugimi glasbili. Na trenutke ganljivo, vseskozi pa zelo prefinjeno!

Mario Batelić