BRENDA FASSIE

Mali

CCP World/EMI, 2004

Pokojna Brenda Fassie je vsaj v južnejših predelih Afrike ena izmed nespornih legend afriške popularne godbe. V teh krajih smo jo med njeno pred slabima dvema letoma dokončno končano, pred tem pa nadvse uspešno glasbeno kariero po krivici, a z razlogom, ki se mu reče »upravičena skepsa«, (ne dovolj poučeni) zanemarjali. Njeno delo smo srečevali in poslušali fragmentarno, zgolj občasno in ne z njenih albumov, ampak predvsem z zbirnih predstavitev južnoafriških ustvarjalcev, izdanih v Evropi. Tako šele njen zadnji pravi album Mali doživlja prve meni poznane predstavitve in ocene v teh krajih.

Sicer pa je bila Brenda Fassie dve desetletji kraljica južnoafriškega popa; prav to spoznanje nas je odvračalo od pozornejšega ukvarjanja z njeno sicer obilno glasbeno produkcijo. V tistih predelih Afrike so bile njene popevke med vsakoletnimi najbolje prodajanimi in najbolj poslušanimi uspešnicami, dobivala je takšne in drugačne nacionalne in vseafriške nagrade, njenega početja so bili polni vsakovrstni afriški pop žurnali. Tudi v Evropi – predvsem angleško gravitirajoči – ter v ZDA se je dobro prodajala in se z albumi uvrščala na različne lestvice; presenetljivo, saj izven domovine praktično ni nastopala. Pravzaprav ni referenčnega »world music« festivala, ki bi se lahko pohvalil, da jo je imel v svojem programu. Tudi po tej plati gre za kontroverzno zanimivo glasbeno osebnost, ki je doma provocirala tudi z življenjskim slogom, »dizajnerskim« oblačenjem in obnašanjem, zelo sodobnim oblikovanjem svoje »podobe« in videza izdelkov; ne nazadnje pa tudi z zelo sodobno glasbeno produkcijo, ki se je prav v zadnjih letih, ob zadnjih treh ali štirih albumih stopnjevala in izrazito prešla iz »pop mainstreama« v avtorsko iskanje, zvočni eksperiment, inventivno izrabo tehnoloških in studijskih pripomočkov, ter – morda najbolj bistveno za naše zanimanje – navezavo na najbolj vroča angažirana aktualna južnoafriška stilema: mascando in predvsem kwaito. Kajti prav mascanda je skupaj z južnoafriško različico hiphopa in rapa, katere izpeljanka je tudi »kwaito«, nadgradnja tiste angažirane glasbene tradicije, ki jo poznamo iz stilema mbaqanga predvsem zaradi mednarodno uveljavljenega, sicer že pokojnega Mahlathinija in še vedno delujočih Mahotella Queens. Mascanda in še posebej kwaito sta seveda izrazito urbana stilema, nastala v razvpitih predmestnih getih južnoafriških velemest; uspešno sta povezala glasbeno izročilo tam prevladujočega ljudstva Zulu z aktualnimi glasbenimi žanri in produkcijskimi možnostmi. In potem ko si je Brenda Fassie s pridobljeno samozavestjo, izvirajočo iz nenehno rastoče uspešnosti (ne nazadnje tudi materialne), izborila tudi ustvarjalno samostojnost in se je lahko otresla producentskega diktata, ki jo je držal v varnih popevkarskih območjih uspešnic, se je smelo odločila za avtorske projekte. In začeli so nastajati več kot zanimivi projekti; žal šele v zadnjih nekaj letih pred njeno tragično smrtjo. To obdobje se je končalo z najboljšim: z odličnim albumom Mali.

Album Mali je bil posnet neposredno pred njeno smrtjo in izdan sredi istega leta 2004. Vsebuje 11 posnetkov, vendar samo 8 skladb. V skladu s pristopom dobimo kot bonus na koncu tri že slišane še v remiksu; pravzaprav dve, saj je uvodna Ponci Ponci remiksana kar dvakrat. Tudi to je zgovoren indikator zanimivosti in hkrati sodobnosti njenega početja. Avtorstvo skladb sta si dokaj enakomerno razdelila s producentom Chicom Twalo. Njegova je tudi naslovna Mali. V tem primeru ne gre samo za njen zadnji pravi izdani, ampak tudi zagotovo za njen avtorsko najboljši album, ki ilustrira za tamkajšnje aktualno dogajanje značilno in zgovorno glasbeno produkcijo ter jo kaže v presenetljivo sodobni preobleki. Ker je (bila) Brenda Fassie ena najbolj vplivnih glasbenih osebnosti na južnoafriški etnopop glasbeni sceni in ker je tovrstna godba še vedno bolj malo slišana v tem okolju, je kritiška obravnava tega albuma tokrat še posebej upravičena. In ne nazadnje: zgodilo se je, da je njen zadnji album tudi najboljši, zato glasbeno še vedno aktualen, za dogajanje na južnoafriškem glasbenem prizorišču referenčen album; njenega novejšega ne bo!

Zoran Pistotnik