Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Jane Weber

STEVE FORBERT

Jackrabbit Slim

Sony, 1979/2005

Založba Columbia vsako leto malce počisti arhive in vnovič izda kako staro, že pozabljeno ploščo. Steve Forbert je leta 1992 posnel razmeroma uspešno ploščo The American In Me; pozneje se je oglasil še z manj uspešnimi albumi in zdaj že dolgo nisem slišal zanj. Njegova prva založba Sony je v dobi CD-tehnologije najprej na trg poslala antologijo njegove najboljše glasbe iz sedemdesetih in osemdesetih let z naslovom The Best Of Steve Forbert, What Kinda Guy?, zdaj pa se je na tega manj znanega trubadurja spomnila še z albumom Jackrabbit Slim, ki je v izvirniku na vinilni plošči izšel leta 1979. Forbert – tako kot Steve Wynn, ki smo ga novembra spet slišali v Ljubljani – kot vzornika navaja Louja Reeda in Vana Morrisona. Nastopati je začel po punkovskih klubih in večkrat ogreval občinstvo skupin, kot so Television, Talking Heads in Patti Smith Group.

Največji čar Forbertove glasbe je občutena izvedba preprostih pesmi. Glasbeni kritiki so nadobudnemu pevcu zaradi čustveno obarvane poezije pripisali nehvaležno oznako novi Dylan in mu tako storili medvedjo uslugo, saj je Forbert začel kariero v napačnem času za glasbenika z akustično kitaro in orglicami. Lastnik neke majhne založbe, ki je delala pod koncernom Columbia, je Forberta slišal na postaji podzemne železnice Grand Central Station v New Yorku (Forbert se je tja preselil v poznih sedemdesetih letih iz Misisipija) in mu omogočil prvo snemanje. Na tej plošči (Forbert je posnel šest albumov za Sony, ta pa je drugi po vrsti) je več naravnost odličnih skladb; vrhunec pa pomeni uspešnica z naslovom Romeo's Tune. Iz nje veje presunljivo razpoloženje, značilno le za največje izvajalce melanholične glasbe.

Steve Forbert običajno poje s skoraj otroško nežnim glasom, njegova besedila pa so v slogu: »Tako daleč si odpotoval z obrazom proti vetru, misleč, da boš našel poseben kraj; toda to ne bo prava pot.« (Poslušajte skladbo Say Goodbye To Little Jo). Spremlja se z akustično kitaro, najbolj pa v skoraj vsaki skladbi preseneti z ognjevitim solom na orglicah. Skoraj pozabljeni pesnik in pevec s trpkimi pesmimi in krhkim glasom je v osemdesetih letih veliko nastopal po ameriškem jugu; zdaj živi v Nashvillu in ima status kultnega glasbenika. Vem, da je pred slabimi desetimi leti še nastopal po Italiji, potem pa sem izgubil sled za njim. Iz njegovih prvih skladb vejeta veselje in strah mladeniča, ki je s podeželja prišel v velemesto odsanjat ameriški sen, zato bo ta plošča z 10 skladbami z glasbenikovega začetka gotovo najbolj všeč ljubiteljem zgodnjega Brucea Springsteena, Johna Cougarja Mellencampa in podobnih rockerjev. Po svoje je ta album zanimiv tudi zato, ker je iz obdobja punka, ko smo vsi skupaj (mogoče nehote) prezrli marsikatero ploščo, ki ni bila pogodu tedanjemu glavnemu toku.

Jane Weber