MARY GAUTHIER

Mercy Now

Lost Highway, 2005

Mary Gauthier (izgovarjaj Gošej) je nova zvezda alternativnega countryja, kakor zadnje čase skupno imenujejo take glasbenike, kot so Townes Van Zandt, John Prine, Emmylou Harris, Lyle Lovett, Steve Earl, Lucinda Williams, Dale Watson, Ryan Adams in drugi. Skupna značilnost te precej raznolike skupine je svež pristop h klišejem, ki so siceršnjo nashvillsko produkcijo countryja že zdavnaj spravili na slab glas. Natančneje povedano, vsi ti glasbeniki se trudijo z besedami res kaj povedati in dati glasbi malo več globine in prepričljivosti, kot smo vajeni. Pravzaprav bi jih prej kot alternativce lahko imeli za tradicionaliste, ampak …

Mary Gauthier ima za vse to odlične predpogoje. Rodila se je materi, ki je sploh ni poznala, in živela pri različnih rejnikih. Pri petnajstih je ukradla družinski avto in pobegnila, osemnajsti rojstni dan je preživela v zaporu. Vmes se je drogirala in zapijala. K sebi je prišla po dvajsetem letu, ko je začela študirati filozofijo in nato kulinariko. Potem je v Bostonu odprla cajunsko restavracijo Dixie Kitchen in z njo uspela. Ampak vleklo jo je drugam in pri petintridesetih je začela pesniti in peti. Prvo ploščo je izdala pred devetimi leti, drugo, Drag Queens in Limousines, pa leta 1999. Ta ji je odprla vrata klubov po vsej Ameriki in tudi po Evropi, kajti z zelo stvarnim opisom južnjaških ljudi z roba, ki pa niso bili nikoli žaljivi in podcenjujoči, je na mah osvojila kritike in zahtevnejše poslušalce. Sledila je tretja plošča Filth and Fire, na kateri je prvikrat sodelovala s producentom in kitaristom Gurfom Morlixom (Lucinda Williams), in kot pravijo, ustvarila zelo zrelo ploščo, ki je zaradi večjega proračuna dobila tudi razkošnejšo zvočno podobo. Potem je prodala restavracijo in podpisala pogodbo z založbo Lost Highway in pri dobrih štiridesetih postala novo upanje ameriške pop glasbe. Izvrstne ocene in uvrstitve na najrazličnejše lestvice najboljših plošč lanskega leta to samo potrjujejo.

Upravičeno, kajti Gauthierjeva je zares izjemna. Ne samo zaradi malce strašljivega, skoraj gotskega razpoloženja, ki ga ustvarja na plošči, zaradi glasu, ki nima posebnih razsežnosti, je pa kot ustvarjen za interpretacijo tem, ki jih obdeluje, še najbolj pa zaradi besedil, ki so pogosto prava poezija. Če pomislim, da se je tega naučila v kreativni delavnici, sem še bolj osupel. Ampak če doživiš toliko, kot je v življenju doživela ona, potem seveda imaš o čem pisati. Naj bo to konec ljubezenske zgodbe, prošnja za usmiljenje, neworleanški karneval, pijača … Ne, tukaj ni nobenih klišejev, razen tistih najnujnejših, ki sem jih ravnokar omenil in brez katerih countryja tako ni.

Najboljši skladbi sta gotovo naslovna, nekakšna molitev, v kateri prosi usmiljenja za očeta, brata, cerkev in državo, pa zase in za vse nas (»Saj vem, da si ga ne zaslužimo (usmiljenja namreč), pa ga vseeno potrebujemo.«), in I Drink, ki še najbolj spominja na nekatere srhljivo lepe pesmi Johna Prina. »Ribe plavajo, ptiči letijo, očetje kričijo, mame jokajo, starci sedijo in razmišljajo, jaz pijem,« kraka v refrenu, prej pa ugotavlja, da isti namrščeni obraz, kot ga je videla pri očetu, zdaj gleda v zrcalu. »Vem, kaj sem,« pravi, »pa mi je vseeno.«

Kadar slišim tako dobro ploščo, kot je Mercy Now, za trenutek pozabim na vse klišejske izdelke, ki nam jih nenehno ponuja večina pop zvezdnikov. Seveda si ne delam utvar, da bodo Mary Gauthier zdaj začele poslušati množice, a vendar. Če imate kaj okusa in če niste alergični na country (akustične kitare, violine, čelo, včasih kakšna kovinska kitara s pedalom), potem se Mary Gauthier splača slišati, ker je pravi sveži veter.

Jure Potokar