INDIGO CHILD

Re-Death

Samozaložba (ponovna izdaja), 2006

Če še ne poznate izraza Indigo Child ali indigo otrok, naj vas »razsvetlim«, da z njim poimenujemo prvo generacijo otrok tako imenovane »nove dobe«, rojene od sredine sedemdesetih let naprej, ki so svoje ime dobili po pretežno vijolični barvi energetskega polja ali avre. To so otroci, ki so se na naš planet rodili zato, da v našo družbo počasi uvedejo spremembe, ki smo jih bili (in smo jih seveda še vedno) zelo potrebni, prepoznamo pa jih predvsem po izjemno močnem energetskem naboju, nepotrpežljivosti, uporniški naravi in hiperaktivnosti. Gre za izredno zanimiv fenomen, o katerem ste tisti, ki se vsaj malo ukvarjate z duhovnostjo, gotovo že kaj slišali, drugi pa še boste. Če ne drugače, tudi ob pomoči skupine Indigo Child, ki je s tem fenomenom očitno zelo dobro seznanjena. Spodbudno! Ko sem pred približno letom dni prvič zasledila njihovo ime, sem bila nad tem dejstvom prijetno presenečena, še bolj pa nad njihovo prvo uspešnico Involve Synthetic in »sintetičnim« videospotom, ki je z izredno animacijo poskrbel za pravi energetski udar – kot se za indigo otroke tudi spodobi.

Sledila je precej močna medijska izpostavljenost, na podlagi katere smo izvedeli, da namerava ta mariborska melodična industrijsko gotska metalska skupina, ki jo sestavljajo Mario, Eva, Sašo, Tine, Bine in Milko, svojo glasbeno vizijo ambiciozno prodajati tudi v tujino. (Verjetno je zato na naše uredništvo prispelo promocijsko gradivo v angleškem jeziku, kar je precej nedopustna zadeva, se vam ne zdi?) Z zares udarnim animiranim videospotom, s katerim jim je uspelo spraviti na noge slovenski trg, jim je to v mnogih pogledih tudi uspelo, vprašanje pa je, če niso žanrsko vseeno nekoliko preozko usmerjeni, da bi jim uspelo uresničiti čisto vse ambicije. Da ne bo pomote: njihov prvenec je izredno inventivno in pogumno delo, ki jasno priča, da imamo opravka s pravimi indigo otroci, ki »furajo« svojo vizijo in se ne obremenjujejo s tem, kaj pravijo drugi. Na pesimizmu in kritiziranju sodobnega sveta, religije in družbenih sistemov temelječa vizija dobro opisuje razmere v sodobni človeški družbi (People became the machines of tomorrow / religion has always been a hidden conspiracy / incoming age of clones will soon become a reality; Divine Communication) in iskanje svoje vloge v današnjem svetu (I never was your part of life / I became an absolute zero / I never was your brainwashed hero; Self Confronting). To so več kot očitno teme, ki so indigo otrokom izredno blizu. Dodajte k takšnim filozofskim konceptom še sintetično melodično zvočno ozadje, v katerega se sem ter tja uspešno vrinejo klasične prvine gotskega metala in seveda obvezno simfonično občutje, pa dobite izredno poslušljivo pridigarsko kolekcijo desetih pesmi, ki vas bodo bodisi navdihnile s himničnimi pridigami bodisi pustile popolnoma nezadovoljene z obrabljenimi floskulami. No, tiste starejše indigo otroke, ki so uporniško fazo že končali in zdaj konstruktivno spreminjajo svet, bo tale plošček verjetno pustil precej mlačne, tisti mlajši, ki pasti tega sveta šele spoznavajo, pa bodo verjetno vendarle našli kaj za dušo. Pohvalno.

Marta Pirnar