Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

SALIF KEITA

M'bemba

Universal Jazz France/Emarcy/Multimedia, 2005

»Vrnitev kralja« so v zadnji lanskoletni številki revije Songlines naslovili članek ob izidu novega albuma nespornega velikana zahodnoafriškega etnopopa Salifa Keite. Upravičeno? Poglejmo.

M'bemba je v večini elementov logično nadaljevanje leta 2002 izdanega in zelo hvaljenega albuma Moffou. Pravzaprav imamo še bolj kot z nadaljevanjem opraviti z drugim poglavjem neke enotne prepoznavne zgodbe, ki jo je Keita zastavil na začetku tega tisočletja, ko se je po dolgoletni prekinitvi stikov z domovino in ob že skoraj popolni zlitosti z novim pariškim okoljem ponovno pričel vračati v Bamako tudi brez neposrednih poslovnih razlogov. Ta nova zgodba na njegovi ustvarjalni poti ima enotno prepoznavno zvočno teksturo, ima isto osrednjo skupino likov in isto okolje dogajanja, ima pa tudi istega novega založnika – in še kaj bi se našlo. A poglavji se med seboj seveda tudi razlikujeta. Z albumom Moffou se je Keita vrnil domov in h koreninam simbolno in glasbeno, vendar je album v celoti nastal v Parizu; M'bemba pa je nastajal februarja lani v Bamaku, v njegovem novem studiu, ki si ga je tam postavil po stalni preselitvi iz Pariza, kjer pa so ga seveda marca in junija potem dokončno pripravili za izid. Čeprav oba glasbeno družita dva bistvena elementa – vrnitev in ponovno ustvarjalno soočenje s tradicionalnim mandinškim glasbenim obrazcem ter poudarjena akustičnost njihove izvedbe –, pa se med seboj razlikujeta po razpoloženju. Moffou je bolj umirjen, v posameznih skladbah celo meditativen, v besedilih refleksiven, saj se ukvarja tudi s političnimi in družbenimi temami, medtem ko je M'bemba po avtorjevih besedah namenoma precej bolj radoživ, plesen, s prevladujočim deležem ljubezenskih pesmi. Pri teh različnih odtenkih občutenja zagotovo ni brez vloge odločitev, da na M'bemba ne bo Keitovih »kantavtorskih« prispevkov; spomnimo se, Moffou vsebuje kar tri skladbe, v katerih mojster svoje petje spremlja sam z akustično kitaro.

Sicer pa, kot že rečeno, imata albuma praktično v vsem drugem enake poteze ali vsaj skupne točke. Najprej: izdala ju je ista založba, ki je zdaj že nekaj let Keitova matična, to je francoska Universal. Skoraj v celoti ju je posnel in tudi produciral Jean Lamoot. Vse skladbe na obeh so seveda avtorsko delo Salifa Keite, vse pa je za izvedbo priredil njegov dolgoletni sopotnik Kante Manfila. Pa tudi sicer se je večina glasbeniške ekipe z Moffou ponovno zbrala tudi za album M'bemba. Ta je na njem še bolj stalna in enotna, saj njeno trdno jedro najdemo v skoraj vseh skladbah. Manfila je seveda tudi odličen kitarist, ki na tem albumu ob Keiti sodeluje kot član jedrne četverice akustičnih kitaristov, v kateri sta še Diely Moussa Kouyate in Jean-Louis Solans. Ta dva v posameznih skladbah poprimeta tudi za druga tradicionalna glasbila, Solans je tudi koproducent albuma. Štirim kitaristom, katerih medigra je osišče zvočnega dogajanja, se v štirih skladbah pridruži še en afriški kitarski odličnjak, Ousmane Kouyate. Ob njih pa v vseh skladbah (razen v sklepni) brenka še izjemni Harouna Samake, mojster igranja na tradicionalno zahodnoafriško »protokitaro« camele n'goni. A ob Keiti je samo brazilski, zdaj menda pretežno v Parizu živeči tolkalec Mino Cinelu sodeloval pri izvedbi vseh desetih skladb na albumu. Niti slučajno neopazen ni tokrat prispevek treh spremljevalnih pevk, izmed katerih velja omeniti veteransko Djanko Diabate in vzpenjajočo se zvezdnico Hadjo Kouyate. Prav tej je sodelovanje na albumu Moffou odprlo pot k uveljavitvi in k prvi samostojni, zelo dobro sprejeti mednarodni plošči. Kot zanimivost naj omenim, da se jim z glasovi v naslovni pesmi M'bemba kot gostje pridružijo tri sestre Salifa Keite. No, ta po izvedbi epska in tudi sicer najdaljša skladba na albumu je tudi po gostih najbogatejša. Ob že omenjenem akustičnem kitaristu Ousmaneju Kouyateju v njej slišimo še tri mojstre tradicionalnih glasbil: Toumanija Diabateja s koro, Lasano Diabateja z balafonom in Mamo Sissoka z n'gonijem. Bogati zvok je zaokrožilo še sodelovanje dveh basistov, igralca na oud in igralca na bolon. V skladbi Ladji kot gost sodeluje pevec Buju Banton, v nekaterih se pojavi kot gost član francoske skupine Dupain Pierre Laurent Bertolino; s tem pa še zdaleč nismo našteli vseh.

Rezultat takšnega pristopa je seveda bujen, nasičen zvok praktično vseh skladb, podložen s plesnimi ritmi različnih izvorov, tudi kongoleškega in latinskega, čeprav prevladujejo prepoznavno mandinški in zahodnoafriški ritmi. Po tej bogati zvočni teksturi se preliva Keitov pripovedni način petja, okrepljen z ženskimi glasovi iz ozadja ter podprt z vztrajnimi krožnimi motivi prepletajočih se akustičnih kitar. Gost, poenoten, zbit glasbeni tok zaobjame album v celoti in pomembno pripomore k njegovi 110% prepričljivosti.

Zoran Pistotnik