KOMORNI ZBOR AVE

Kristus je vstal

Družina, 2005

Sedma zgoščenka Komornega zbora AVE bi bila lahko znanilka novega obdobja v zgodovini enega naših najuspešnejših zborovskih sestavov. Izšla je namreč skoraj natančno pol desetletja po plošči s Sattnerjevo cerkveno glasbo, ki ji je kmalu sledilo obdobje razmisleka o zborovi prihodnosti. Zanimivo je, da se je to zgodilo prav tedaj, ko je AVE postal polnoleten. Ta mejnik vselej odpira številna razpotja in je za marsikoga usoden. Pa je AVE dovolj dobro izkoristil obdobje kontemplacije? Zdi se mi, da ga je še pred dozorenjem prehitela dvajsetletnica delovanja.

Ustanovitev zbora korenini v viški župniji in svojemu izvoru se ni AVE nikoli izneveril. O tem navsezadnje pričajo tri zgoščenke, namenjene cerkveni glasbi. Po božičnih in Sattnerjevih so prišle na vrsto še velikonočne pesmi. Izbor je zelo ljudski in obsega dela nekaterih najbolj reprezentativnih in najbolj priljubljenih skladateljev slovenske cerkvene glasbe. Gre torej za pesmi, ki se v velikonočnem času veliko pojejo. Ker je bila večina skladb že posneta, je zgoščenka izrazito komercialen proizvod, namenjen vernikom, o tem priča tudi knjižica, ki je prvič natisnjena le v slovenskem jeziku. Hkrati pa je plošča tudi resda miniaturen, vendar zelo lep prerez slovenske cerkvene glasbe. Gregor Rihar in Stanko Premrl sta dve izmed osrednjih osebnosti tovrstne ustvarjalnosti, ob njunih delih pa so na zgoščenko uvrščene tudi skladbe Leopolda Cveka, Andreja Vavkna, Martina Železnika, Lojzeta Mava, Franceta Ačka in Jožeta Klemenčiča. Zlato dobo slovenske cerkvene glasbe s sodobno glasbeno ustvarjalnostjo povezuje nova skladba Pozdravljen, dan Andreja Missona.

Kot pove že sam izraz, je ljudski repertoar namenjen ljudstvu, kar med drugim pomeni, da je izvajalsko preprost. To velja tudi za pesmi, ki jih je na zgoščenko uvrstil dirigent in duša zbora Andraž Hauptman. Večinoma gre za kitične in homofonske uglasbitve besedil o Kristusovem vstajenju. Med zanimivejšimi in nekoliko bolj zapleteno grajenimi skladbami velja omeniti Premrlov Vstopni spev za vstajenjsko nedeljo ter pesmi Ačka in Klemenčiča. Predvsem slednji, samouk, preseneča z inventivnostjo, s harmonsko drznostjo in svežino glasbenega izraza. Zadnje bi lahko pripisali tudi Andreju Missonu, ki je tradicijo odel v sodobnejšo, a še vedno tonalno glasbeno govorico s poudarkom na razgibanih teksturi in ritmiki.

Obravnavani zvočni zapis Komornega zbora AVE ne razkriva v podobi, značilni za njegova najuspešnejša leta. Zvok posameznih glasov in zbora ni dovolj izenačen, pogosto je precej razpršen, intonacija v eksponiranih legah ni povsem čista, moški glasovi pa pri posameznih vstopih in še posebej pri punktiranem ritmu pogosto delujejo okorno. Tudi sama kakovost posnetka poslušalcu onemogoča, da bi se »objektivno« seznanil s trenutnimi zborovimi zmogljivostmi, saj zastrta zvočnost prikriva marsikatero kvaliteto in slabost. Fraziranje je logično in naravno, sicer pa je polje muzikalnega razdajanja v večini skladb močno omejeno in pogosto zamejeno le na osnovne dinamične kontraste med posameznimi kiticami. Te je zbor zadostno izkoristil. Vse pohvale organistu Tonetu Potočniku.

Vedno sem imel občutek, da so Avejevi potenciali ostali dodobra neizkoriščeni. Da ne bo pomote: to je znak zaupanja v sposobnosti Andraža Hauptmana in želja po večji ambicioznosti zbora v prihodnje. Predvsem po programski, ki omogoča kakovostno in umetniško rast. AVE je bil po osamosvojitvi eden najboljših, če ne najboljši mešani zbor pri nas, z vidnimi dosežki v tujini. Vendar pa je v desetletju, odkar je zadnjič nastopil v Mariboru, slovensko zborovsko petje vidno napredovalo. Če se zboru želja po dokazovanju na domačih tleh še ni povrnila, je že skrajni čas, da se to zgodi. Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Daleč od tega, da bi bil zbor na dnu, pa vendar naj na pota stare slave zavije tam, kjer se je to že zgodilo.

Matjaž Matošec