Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Mario Batelić

BORUT KRŽIŠNIK

A Life in Suitcases

First Name Soundtracks/KUD France Prešeren, 2005

Borut Kržišnik – nekoč član Borghesie in sodelavec Laibach (kot koncertni kitarist), zatem avtor tudi v tujini odmevnih avantglasbenih in transžanrskih projektov Currents of Time ter Data Direct in nenazadnje v zadnjem ducatu let ploden avtor scenske glasbe za likovne instalacije, videofilme in gledališke predstave – se nam na novem albumu predstavlja kot avtor filmske glasbe. In to za nov filmski in multimedijski projekt cenjenega angleškega ekstravagantnega režiserja Petra Greenawaya (Potapljanje po številkah, Kuhar, tat, njegova žena in njen ljubimec, Risarjeva pogodba, Utelešene knjige itd.), s katerim Kržišnik sodeluje od leta 2000, ko je ustvaril glasbo za njegovo ljubljansko razstavo Map to Paradise. Novo Greenawayevo delo The Tulse Luper Suitcases je, kot rečeno, multimedijsko ter se razen s filmi izraža še v televizijski, spletni, digitalni (CD-romi, DVD-ji) in knjižni obliki (slednja, torej knjižna različica projekta, bo kmalu izšla tudi pri nas, pri založbi Sanje). Kržišnikov album pa je izšel v sozaložbi ljubljanskega Kuda in angleške založbe First Name Soundtracks, pri kateri med drugim objavljata Zbigniew Preisner in Jocelyn Pook.

Na albumu A Life in Suitcases, ki z glasbo podpira novo Greenawayevo delo, Kržišnik nadaljuje in razširja koncepte ter ustvarjalne prijeme albuma Stories from Magatrea (navsezadnje na novem albumu po Greenawayevi želji ponovi dva komada z omenjenega dela), ki je prvič predstavil Borutov virtualni simfonični orkester. Kržišnik namreč, čeprav sam nima »klasične« klasične izobrazbe, na računalniku ne le sklada orkestrsko glasbo, pač pa s posnetimi vzorci tudi sam odigra večino partov. V nekaj skladbah se z v živo igranimi glasbili pojavita njegova stara sodelavca, violinist Vuk Kraković in klarinetist Mario Marolt.

Kljub računalniško generiranemu zvoku klasičnih glasbil (ali pa prav zato?) zvenijo skladbe presenetljivo živo, polno, mesnato. Kljub odsotnosti vizualnih podob, ki jih ta muzika spremlja, imajo Kržišnikove kompleksne skladbe izjemno sugestivno moč in tako kot Greenawayevi filmski kadri spominjajo na gibljive, večplastne, s številnimi podrobnostmi posejane slikarske umetnine. Kržišnik, ki bo s tem albumom gotovo znova razburkal domačo klasično akademsko srenjo, pa tudi junake domač(n)ega sveta pop kulture in filma, ki večno jamrajo o slovenceljski majhnosti in neprepoznavnosti, je posnel izjemen album, ne le zaradi intenzivnih glasbenih pokrajin, ki poslušalca takoj posrkajo vase, ga zahtevajo v celoti ter ga v njegovem idejnem in čustvenem svetu premetavajo, begajo in božajo, pač pa tudi zaradi samosvojega avtorskega prijema in njegove umestitve v družbeni in politični prostor. Kržišnikov avtorski credo se namreč ne ozira na pretekle in aktualne trende, predalčkanja in hierarhije ter se ne meni zanje, v enaki meri se navezuje na »klasično« evropsko klasično glasbo in na stare hollywoodske mojstre filmske (z)godbe, na pop in na avantgardne ideje. Zato seveda lahko, če hočemo, v njegovi vznemirljivi muziki slišimo postavke Stravinskega, Glassa ter kajpak Michaela Nymana, dolgoletnega Greenawayevega skladatelja, a se iskanje referenc, morebitnih citatov in navezav hitro izkaže za jalovo početje, saj je zapisano v sam credo Kržišnikovega umetniškega ustvarjanja. Enako kot žanrska določljivost, o kateri je v nekem intervjuju povedal tole: »Žanrska opredelitev me včasih celo spomni na nacionalistično delitev med ljudmi …«

Kržišnik postmodernistično misel o razpoložljivosti tradicij razširi v idejo o razpoložljivosti glasbil in zvokov ter tudi žanrov in nam v posluh preda osupljivo glasbo, ki se izogiba ustaljenemu družbenemu redu in našim predstavam o klasični glasbi. V posmeh akademikom in tistim, ki predalčkajo, je ustvaril lastno, samosvojo zvočno sliko, ki omenjene zadrgnjence posrka vase in jih v bistvu uporabi in zlorabi kot enega izhodišč. Ni kaj, samosvoj umetniški izraz na Slovenskem, za katerega upam, da ne bo ostal osamljen – ne med poslušalci ne med tistimi, ki bodo morebiti sledili njegovim drznim idejam.

Mario Batelić