Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Mario Batelić

KTU

8 Armed Monkey

RockAdillo, 2005

Pod imenom KTU se skrivajo po dva finska in angleška glasbenika, katerih kvartet imenujejo kar dvojni duo, saj je sestavljen iz glasbenikov, ki so ob drugih projektih dejavni v dveh tandemih. Gre za nam že znan projekt Kluster Kimma Pohjonena (v njem je še elektronik Samuli Kosminen) ter za angleški duo TU, katerega člana sta kitarist Trey Gunn in Pat Mastelotto, ki skrbi za »ritmične naprave«, sicer člana (Mastelotto sedanji, Gunn pa nekdanji) večkrat inkarnirane progresivne zasedbe King Crimson. Album 8 Armed Monkey je sicer posnet v živo, a brez zvokov občinstva, slednji bodo gotovo imeli možnost stopiti v že tako razvejano zvočno sliko na bližajočem se nastopu KTU na festivalu Radikal Chic (nastopajo še Bang on a Can, Iva Bittova ter The Thing).

Gradivo na albumu je dovoljšen porok, da bomo priča nekonvencionalni, odbiti in žanre zaničujoči godbi, termin »gradivo« pa sem uporabil prav namerno, da bi poudaril, da je že na albumu zaznati, da so temelji komadov sicer podani z nekaj idejami in temami, dodatke, intervencije in improvizacije pa glasbeniki dodajo v medsebojni interakciji. Na albumu mrgoli glasbeno raznobarvnih zvočnih pokrajin, ki trajajo v poprečju osem minut ter se glasbeno gibljejo od hrupnih in udarnih progresivno rockovskih komadov, nastlanih z vsemi mogočimi zvoki, do zaspanih elektronskih pejsažev. V posamičnih skladbah slišimo z elektronskimi učinki ojačene neobičajne vokalizacije in recitacije (podobne kakemu radijskemu ali športnemu napovedovalcu), ki neopazno mutirajo tja do kričanja, človeškega bevskanja in zavijanja, to pa v nas hočeš nočeš proizvede občutenje utesnjenosti in neubesedljive groze … Že naslednji komad v hipu prinese pomiritev, odtujeno umirjenost, otopelost, komaj zaznavno zvočno »šumno« migljanje, ki se ponekod spet razvije v hudo naelektreno funkrockovsko psihedelično vožnjo.

Godba je živa in aktualna, a vendar z reminiscencami na nekdanji fusion ter progrock in celo space rock. Nekateri komadi so precej posrečena različica (staro)rockovske psihedelije z nabritim, repetitivnim basom in ostrimi kitarskimi vložki (od z efekti popačenih akordov do »vesoljskih«, a nikoli pretiranih soliranj), Kimmova tipkanja pa zvenijo kot najbolj prismuknjeni učinki na analognem sintetizatorju. Vsekakor muzika, ki kar vleče k živi preverbi, saj imaš občutek, da so komadi, kljub zabeležbi na nosilcu zvoka, nadvse odprti, zato se more pri odrski neposredni interakciji zgoditi še marsikaj novega in norega.

Mario Batelić