PETER KUS, PIŽAMA, TOLOVAJ MATAJ

Črna kuhna

Sanje, 2005

V idiličnem svetu ljudske muzike mora biti vse tako, kot je bog ustvaril. Tako mora tudi ostati za vse večne čase in amen. Grešniki namreč ne pridejo v folk nebesa. Raje si pred rajskimi vrati odprejo gostilno, kjer godejo in rajajo, da se treseta nebo in zemlja. Da še boga zasrbijo podplati in premami klic Dioniza.

Ja, stare ljudske modrosti nas učijo, da je vse, kar je nebeško, pravzaprav najprej in v prvi vrsti človeško, meseno in krvavo. Da smo bili, kot pravijo cigani, ustvarjeni iz testa, ki se je nerodnemu Velikemu peku stvarniku zapeklo po nesreči. Pa je bilo kljub vsemu vredno božjega napora.

Zgodbe, s katerimi si je človek nekoč tolmačil genezo in si preslikaval posvetno v sveto, četudi sicer neštetokrat povedane in morda majavo zapisane, so v svoji (pri)povednosti tako specifične za slovenski kulturni prostor kot ocvirki na ajdovih žgancih, a vseeno bolj univerzalne, kot se morda zdi na prvi pogled.

In dejanje vsakokratne ubeseditve mora biti, da se dotakne in predrami poslušalca, pazljivo nadzorovana in uravnotežena drama med dobrim in zlim, med univerzalnim in specifičnim, med angeli in peklenščki vseh sort in oblik.

Četudi je moderno pravljičarstvo, ki elemente folklornega slovstva združuje s sodobno glasbeno govorico, v Sloveniji še v plenicah, pri obeležitvi projekta Črna kuhna ne moremo mimo pionirskega pravljičarskega projekta Za dva groša fantazije Radia Študent, ki se iz cone udobja radijskega etra sem in tja posreči uspešno prestaviti tudi v živo okolje.

Črna kuhna, drzna, a domišljena ideja mladega skladatelja in glasbenika Petra Kusa, pa bombastično zakoraka daleč čez planke glasbenega mejaštva, ljudske proze in gledaliških desk, da jih končno dodobra zameštra v odmevno gledališko lutkovno predstavo ali »etno horror picture show« za malo manjše in velike otroke.

Kus je v svoji »kuhni« s spretnimi rokami hišnih godcev Tolovaj Mataj in jezičnega dohtarja, hiphop improligaša Boštjana Gorenca - Pižame, spekel inventivno, žanrsko hibridno in strukturno, vsebinsko ter vizualno izdelano glasbeno teatralizacijo ljudskih pravljic.

Združevanje ljudskih mitoloških pripovedk s sodobnimi oblikami performansa, predvsem pa pečanje rapa (sodobnega glasbeno-pripovedniškega, družbeno angažiranega »ljudskega« medija) z muziko, kakršno godejo folkijaši Mataji, se tudi na »zgoščeni« Črni kuhni predstavi kot edinstvena kombinacija »ljudskosti« v starih in novih družbenih in kulturnih kontekstih.

Vsaka od štirih folklornih zgodbic na albumu, ki bi jih moral poznati slednji nadobudni ciciban (Kako je Bog pekel ljudi, Žmirčevi godci, Tolovaj Mataj in Kurent), v tekoči, ekspresivni raperski naraciji pripovedovalca zgodb, križani s povsem tradicionalno »štimo« terceta Tolovaj Mataj, deluje tako organsko, kot da sta rap in folk že od pamtiveka eno in isto.

In če je v prvih treh pripovedkah še vedno sestavina ljudske glasbe tista, ki ustvarja globinsko geografijo in trenutno ozračje zgodbe, se s Kurentom (ki ga zaradi tehnične zahtevnosti na odru sicer ne izvajajo) razklene in se poda v bolj eksperimentalne avtorske vode »kakofoniranja« električnih in akustičnih glasbil, v katerem blesti izvrstna interpretacija Pižame v vlogi Kurenta.

Projekt Črna kuhna je prvi (in srčno upam, da ne zadnji) uspešen poskus zbliževanja tradicij slovenskega rapa in folka, hkrati pa ena najbolj izvirnih umetniških stvaritev, kar smo je bili v zadnjem času deležni v svetu slovenskega folka.

Črno kuhno v vsak slovenski dom!

Katarina J.