Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Jane Weber

DOUG MacLEOD

Dubb

Black and Tan Records, 2005

Doug MacLeod je eden zadnjih bluesmanov, ki so se učili neposredno od starih mojstrov. Seveda je v tej trditvi veliko romantičnega zanosa, a MacLeod je resnično živel glasbo in se še vedno giblje v spoštovanju tradicije, ki jo na trenutke celo sprevrača in tako ohranja pri življenju. Album Dubb že moramo slišati in razumeti v teh koordinatah. V svetu bluesa je MacLeod cenjen zaradi visoko kvalitetnih posnetkov, avtorstva, magičnega obvladovanja kitare, čustvenega glasu, duhovitosti in nepozabnih nastopov. Njegova nova plošča z naslovom Dubb je krona dolge in uspešne kariere in verjetno eden izmed njenih vrhuncev.

V St. Louisu, kjer je začenjal, so MacLeoda sprva čudno gledali. Kljub zaničevanju pa je zrasel v enega od bolj spoštovanih izvajalcev bluesa današnjega dne. Dougova glasba na albumu Dubb izkazuje življenje in čas tako pristno, da vas bo gotovo prepričala kot morebitne poslušalce, in zdi se, da Doug pozna vsakega izmed nas posebej. Sam Doug pravi v poetičnem izbruhu: »Pripravim te do tega, da misliš, da prebiram tvojo pošto.« Rojen med bori Virginije je bil MacLeodov unikaten in včasih nepravoveren ter močen slog igranja akustične kitare posledica zgodnjih let igranja basovske kitare v bluesovskih skupinah, začinjenih s stalnimi potovanji v jazz in električni blues. Album Dubb je sicer čista akustična izkušnja in že samo skladba Walkin' While I Bleed je tako prepričljiva, da sem se venomer ustavljal pri njej in nehote manj poslušal druge skladbe, ki tudi niso od muh. V skladbi Dubb's Talkin' Politician Blues se MacLeod v slogu zgodnjega Dylana poigra z bogatimi klovni, ki nam žugajo s političnih govornic.

Navdušujoče igranje kitare national z MacLeodovo neutrudljivo desno roko z neverjetnimi basovskimi linijami in natančnim prebiranjem strun s prsti je pripravilo Jamesa Jensena iz revije Acoustic Guitar Magazine, da je v oceni albuma zapisal: »Pravo doživetje je slišati MacLeodovo akustično kitaro!« To doživetje je spodbudilo ljudi, da so se med plesom na njegovih solističnih nastopih ustavili in prisluhnili tudi njegovim počasnim bluesom, kakršnih je ta plošča polna in kakršnih velikokrat v zdajšnjem bluesu tudi manjka. Dougovo čustveno igranje je med drugim otvorilo gledališko predstavo Gem of the Ocean Augusta Wilsona, ne bi me začudilo tudi, če bi ga kdaj slišali v kakšnem visokoproračunskem ljubezenskem filmu.

Ob tem, da je srce parajoč izvajalec, je Doug tudi izvrsten pripovedovalec zgodb in pisec skladb. Njegove pesmi nastajajo na podlagi izkušenj. Med nastopi zabava in pritegne publiko tudi s pripovedovanjem zgodb, ki so navdihnile njegove pesmi. Na plošči pa pesmi pospremi s pisnimi komentarji in nam tako omogoča lažje razumevanje. Nekatere njegove pesmi so izvajali tudi številni drugi glasbeniki: Albert King, Albert Collins, Coco Montoya, Joe Louis Walker in Eva Cassidy, njegove skladbe je slišati tudi v TV-showu In the Heart of the Night. Kolumna Doug's Back Porch v Blues Revue Magazine mu je tudi omogočila, da deli humorne in osebne zgodbe s tisoči ljubiteljev bluesa po vsem svetu. Prav zaradi vseh teh izkušenj MacLeodova glasba včasih zveni kot skrbno načrtovana in premišljena. MacLeod se zaveda tudi pomena produkcije, zato snema z najboljšimi založbami, in nobeno čudo ni, da mu je z radijsko oddajo Nothin' But The Blues na radiu KKJZ iz Los Angelesa uspelo ustvariti eno najbolj popularnih bluesovskih radijskih oddaj v Združenih državah Amerike. Težko bi našel glasbenika, s katerim bi lahko primerjal MacLeoda. Mogoče je še najbližje kakšnemu Johnu Hammondu in njegovim bolj pretanjenim in skrbneje produciranim albumom. Moj favorit je še skladba The Devil Is Beating His Wife. Poslušanja vredne so tudi tiste vsebinsko in razpoloženjsko lahkotnejše skladbe, ki jih je MacLeod napisal bolj za zabavo, ne iz bolečine, ki je eno najmočnejših gonil (ne pa edino) v tej glasbi.

Jane Weber