GREG OSBY

Channel Three

Blue Note, 2005

Tenorski saksofonist Greg Osby (letnik 1960) je v dolgi in plodni karieri sodeloval s številnimi odličnimi glasbeniki, od Jacka DeJohnetta, Herbieja Hancocka, Muhala Richarda Abramsa do Cassandre Wilson, v katere M-Base Collectivu je morda prvič opozoril nase. Poleg tega je samostojno posnel vsaj petnajst plošč, največ za založbo Blue note, pri kateri je začel snemati leta 1990. Njegovo delo je slogovno precej raznoliko, saj sega od klasičnega jazza do hiphopa, funka in fuzije.

Plošča Channel Three ga postavlja v kontekst, v kakršnem ga doslej vsaj osebno še nisem spoznal. To je namreč plošča klasičnega tria (z Mattom Brewerjem na kontrabasu in Jeffom »Tainom« Wattsom na bobnih) brez harmonskega glasbila (se pravi klavirja), ki seveda vsem trem glasbenikom nudi obilico ustvarjalnega prostora in možnosti, da se izkažejo, po drugi strani pa zahteva tudi izjemno uigranost in instrumentalno mojstrstvo, kajti napake v tem kontekstu niso mogoče, saj jih takoj zasliši celo popoln laik.

Česa takega seveda od tako znanih in uglednih glasbenikov niti ni pričakovati, plošča Channel Three je v tem kontekstu ne le poslušljiva, ampak na trenutke tudi zelo izzivalna in dobro koncipirana. Zlasti v uvodni in sklepni skladbi (Mob Job in Miss Ann), ki sta delo Ornetta Colemana in Erica Dolphyja, domnevno torej dveh idolov Grega Osbyja in morda še katerega člana tria. Vse vmesne skladbe so avtorske oz. kolektivne improvizacije, prav tukaj pa se pokaže, da Osbyju za tako ambiciozne projekte morda kljub vsemu zmanjka nekaj ustvarjalne širine in raznolikosti v igranju na saksofon. Kljub temu je Channel Three ena izmed najboljših Osbyjevih samostojnih plošč, k njeni kakovosti največ prispeva predvsem izvrstna kolektiva igra vseh treh sodelujočih glasbenikov.

Jure Potokar