Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Nikolai Jeffs

ALLA PAVLOVA

Simfoniji 1 in 3

Naxos, 2003

PETER SCULTHORPE

Earth Cry, Piano Concerto

Naxos, 2004

BECHARA EL KHOURY

Orchestral Works

Naxos, 2002

Izdaja Pavlove, El Khouryja in Sculthorpa v Naxosovi seriji Klasike 21. stoletja je hvalevredno delo razširjanja dostopnih dometov sodobne notne glasbe, hkrati pa tudi nakazuje nekatere njene probleme. Zaustavimo se pri najočitnejšem in omenimo, da vse tri plošče druži dejstvo, da imamo opraviti s programsko glasbo. Tovrstna glasba pa je zlahka talka pričakovanj, do kolikšne mere sama glasba odseva, udejanja, komentira program.

Spomnimo se simptomatičnega primera Nielsonove druge simfonije, ki je polna zares krasne glasbe. Toda nalogi, da ilustrira človeške temperamente kolerika, flegmatika, melanholika in sangvinika, žal ni kos, saj se niti ne začne ubadati z glasbenim ekvivalentom vseh razsežnosti človeških značajev. Podobno nepotešeno delujeta tudi simfoniji Pavlove, leta 1952 rojene skladateljice. Prva nosi naslov Zbogom Rusija in naj bi bila glasbeni odgovor na domovino, ki jo je zapustila, ko se je leta 1990 preselila v ZDA. Simfonija je poslušljiva in takoj dojemljiva neoromantična pesnitev, za katero lahko slutimo, da želi v marsičem ponoviti uspeh, ki ga je imela tretja simfonija Henryka Goreckega. Toda svojemu programu Pavlova žal ni kos, saj nikakor ne evocira velikanskih družbenih, ekonomskih in političnih sprememb, ki jim je bila Rusija priča od konca socializma naprej.

Podoben problem neskladja med napovedanim in dejansko ponujenim razkriva tudi tretja simfonija Pavlove. Glasbeno ji ne moremo nič očitati. Vendar pa delo za izhodišče vzame spomenik devici Orleanski in se niti malo ne približa uspešni evokaciji kompleksnosti te zgodovinske osebnosti ali pa orisu problemov žensk in ženskosti v zgodovini nasploh in tudi v neposrednem okolju, v katerem Pavlova deluje. Kajti svet sodobne notne glasbe je praviloma še vedno predvsem svet moških, in dilema ženske, ki se kot ustvarjalka znajde v tem prostoru, zbuja mnogo večja protislovja, kot jih proizvede sama simfonija.

Razkorak med programom in glasbo je značilen tudi za orkestralna dela Bechara El Khouryja. Kristjan, rojen leta 1957 v Libanonu, ki sicer stalno živi v Franciji, glasbeno popisuje državljansko vojno, ki je raztrgala njegovo domovino. A podobno kot Pavlova se žal tudi El Khoury neposrečeno skrije za (lažni) kulturni univerzalizem neoromantičnega glasbenega idioma, ki ni kos zastavljenemu programu, to je Ruševinam Bejruta, kot je naslov simfoniji, ki odpre tu recenzirano ploščo. Ta neuspeh pa je še toliko bolj očiten za poslušalca, ki ima v ušesih nekatera uspešna glasbena spopadanja s tematiko vojne. Spomnimo se, na primer, kako je Šostakovič v svoji sedmi ali Leningrajski simfoniji z evociranjem Ravelovega Bolera evociral tudi svojevrstno erotiko vojne, to relativiziral v kontrastu malega vojaka in velikega, neosebnega vojaškega kolesja; dvomljiva vrednost je v tem, da nikoli ne vemo, ali poslušamo v glasbo preneseno topništvo ofenzive ali obrambe. Omenimo lahko tudi ekspresionistične disonance Schoenbergove Preživeli iz Varšave ali pa sorazmerno kratke kakofonije, ki se povsem prilegajo grozodejstvu, ki se ga je Penderecki lotil v svoji Threnodiji za žrtve Hirošime. Lahko gremo še naprej – ni dvoma, da je ena izmed bistvenih prednosti Tippetovega Otroka našega časa, da je združil zgodbo boja proti nacizmu z idejo državljanskih pravic za Afroameričane v ZDA. Odlika Brittenovega Vojnega rekviema je tudi ta, da se nasproti dominantni zgodovini, pa tudi nasproti pomembnemu delu siceršnje angleške glasbe (spomnimo se npr. imperialnih tendenc Elgarja, izrazitega nacionalizma Vaughna-Williamsa) loteva relativizacije obeh strani, torej angleške in tudi nemške, ki sta se znašli v vojni. Rekviem je namenjen vsem umrlim, ne glede na njihovo narodnost.

Ničesar od omenjene glasbene in ideološke celovitosti ne bomo našli v simfoniji Ruševine Bejruta. In če je res problematično neko delo kritizirati zavoljo tistega, česar nima, in ne na osnovi delu lastne vsebine, potem zapišimo, da sam neoromantični idiom, v katerega se El Khoury zateka, deluje tako kot mnogo tovrstne sodobne glasbe – kot neposrečena glasba za sicer odsoten hollywoodski film iz sredine preteklega stoletja. Drugič pa se zdi, da je sam idiom izrazito kontraproduktiven, saj kot ilustracijo programa temo vojne povzdigne v poslušljiv, sprejemljiv, tu in tam celo sublimen (glasbeni) dogodek! Nenazadnje pa sama vsebina kulturno nesinkretične orkestralne glasbe to naredi za transcendentno, psevdouniverzalno kulturno obliko, ki izbriše vse druge kulturne forme, jih naredi za »Druge«. Glasba tako postane odsev želje po eni zmagoviti strani, ne po relativizaciji, sinkretizmu in konsenzu vseh različnih strani in kultur, ki jih najdemo v Libanonu!

Sculthorpova glasba ima vse, kar manjka Pavlovi in El Khouryju. Z vključitvijo didžeriduja v orkestralno glasbo in v naslovno skladbo Krik zemlje je ta skladatelj, ki se je rodil leta 1929 na Tasmaniji, uspešno razširil domet nacionalističnih programskih tendenc notne in orkestralne glasbe. Vendar ta nacionalizem ni zastavljen izključujoče. Nasprotno, deluje sinkretično, v duhu Bartokovega glasbenega nacionalizma in kot poizkus horizontalne združitve različnih glasbenih tradicij, je približevanje teh ljudstvu kot družbeni, ne kot kulturni ali etnični ter rasni kategoriji. Sculthorpe ima tudi širši regionalni domet, saj ga zanimajo različne soobstoječe tradicije v južnopacifiškem območju. Poleg tega je zvočna tekstura povsem primerna Sculthorpovemu ekološko zastavljenemu programu. Didžeridu namreč dobesedno in zelo prepričljivo ječi kot krik iz notranjosti zemlje, ki jo je ranil nebrzdani človeški razvoj. Pri tem pa instrument ne zapade ne v glasbeni misticizem ne v novi primitivizem, v pomenu, da bi predstavljal neko »avtentično« izkušnjo, podano za kontrapunkt »izumetničenemu« orkestru. Glasba, ki je zmožna prevzeti odgovornost samooklicanega programa! Pretresljivo in priporočljivo.

Nikolai Jeffs