Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Marta Pirnar

PISTOL STAR

Crawl

Wax Orchard, 2005

Astronomsko je Pistol Star najsvetlejša zvezda v naši galaksiji, odkrili so jo leta 1990 v središču Rimske ceste. Lahko bi torej cinično pripomnili, da je zasedba, ki si ime nadene po tako sijajnem astronomskem fenomenu, precej samovšečno prepričana v svoje darove. Tudi mene je že imelo, da bi sklepala podobno, potem pa sem si že po prvih taktih albuma premislila. Pistol Star so lahko po mojem mnenju upravičeno ponosni na svoje ustvarjanje, saj tako dobre mešanice soulovskega ritma in falzeta nisem slišala, vse odkar sta se leta 1996 skupaj vpregla (in kasneje izpregla) Bernard Butler in David McAlmont. Res je nekaj v teh moških falzetih, še posebej pa v moških, ki ga pojejo. Imajo jajca, bi rekla, da zadenejo tisto feminilno linijo, ki ali vznemirja ali pa odbija. No, mene vznemirja. In Paul Kimble zna z veščim in voljnim (smooth'n'groovie) vokalom gotovo zadeti točko, ki zbudi poslušalčeve čute, rezervirane za uživanje. Poleg falzeta si Paul privošči tudi bolj grobo interpretacijo; ta dodaja pesmi We Never Close ostrino, ki je druge nimajo, pesmi Crawl, Halo in Lovely Lolita pa zaznamuje njegov vsakdanji vokal, ki ni nič manj impresiven. Kimblova raznovrstna glasovna interpretacija daje zbirki enajstih pesmi dodatno dinamičnost, ki z odlično melanholično in seksi soulpop podlago pridobi večplastnost in koherentnost.

Kvaliteta albuma seveda ni naključje. Paul Kimble je namreč glasbenik, ki je v dolgoletni karieri oddelal že kar nekaj zanimivih »šihtov«. Med drugim je bil basist v izjemno plodni losangeleški zasedbi Grant Lee Buffalo (več pozornosti je dobil njen šef Grant Lee Phillips, ki je Kimbla nazadnje tudi dal na čevelj), kjer se je preskusil tudi kot producent. Njegove producentske sposobnosti smo imeli priložnost preveriti tudi pri Davidu Grayu in glasbi za film Velvet Goldmine, v katerem je pod imenom The Venus in Furs nastopil s Thomom Yorkom in že omenjenim Bernardom Butlerjem. Lahko bi rekli, da je v Pistol Star Kimble končno dobil priložnost, da nastopi kot pravi šef, ki z ekipo, odgovorno za vsa standardna soulovska in rockovska glasbila (torej kitara, bas, bobni in klavir), snuje tisto, kar mu v glasbenem stilu izredno leži, melanholično in plesno soul glasbo, kakršno je nekoč koval mladi Billy Joel in za kakršno bi si osebno želela, da bi jo pisal Lenny Kravitz. Sodeč po temle albumu imajo v Seattlu živeči Pistol Star neomejeno količino kreativne energije. In ne glede na to, da jih mainstream po vsej verjetnosti ne bo niti povohal, je dejstvo, da jo usmerjajo v trenutno eno najbolj sestradanih poprockovskih žanrskih niš. Odlično!

Marta Pirnar