Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Jane Weber

RAZLIČNI IZVAJALCI

The Essential Blues Collection: Texas Blues

Rhino, 2005

»Na žgočem teksaškem soncu že stoletja vre velikanski talilnik. V njem so se srečali različni narodi z vsemi kulturnimi, civilizacijskimi, antropološkimi in drugimi posebnostmi. Kot posledica tega čudežnega vrenja nastaja tisto, čemur v svetu glasbe pravijo »teksaški duh« (Texas state of mind). Ena najlepših stvaritev tega duhovnega stanja je glasba,« je v članku v reviji Ritam zapisal beograjski rockovski pisec Žikica Simić. Teksaška glasba v vseh pojavnih oblikah – kot blues, country, conjunto in rock’n’roll – fascinira z večpomenskimi konotacijami. Vse to je posledica aktivnega prepletanja raznih svetov, ki so se zaradi zgodovinskih okoliščin srečali v puščavah Teksasa. Predkolumbovska indijanska kultura, spojena s španskim katoliškim duhom, ki so ga prinesli konkvistadorji, se je v enoličnem teksaškem pejsažu srečala s folkloro in duhom nemških in čeških priseljencev, ki so si z veselimi zvoki polke in harmonike zdravili nostalgijo in si razbijali strah pred novo in neznano domovino. Poseben prispevek v nastajanju hibridne glasbene tvarine, znane pod imenom teksaška glasba, so dali temnopolti sužnji z afriškimi žalostinkami, pa tudi francoski begunci iz Nove Škotske ali Acadie, ki so našli pribežališče v močvirjih na meji z Louisiano.

Teksaški blues – glasbeni idiom, ki ga predstavlja plošča – je nastal in se razvijal v tesnem stiku z glasbeno tradicijo belih priseljencev. Temu je še posebej botrovalo dejstvo, da je bilo v Teksasu v primerjavi z drugimi južnimi državami najmanj črnih sužnjev. Na neskončnih bombažnih poljih so beli in črni prebivalci delali drug ob drugem. Napevi, s katerimi so se krepili in razbijali mučno monotonijo, so se med težaškim delom spreminjali v boleče relevantno glasbo, ki govori nekaj pomembnega o univerzalnosti bolečine in veličini upanja.

Blind Lemon Jefferson, rodovni starosta teksaškega bluesa, je prvi glasbenik, ki ga predstavlja izdaja založbe Rhino. Rodil se je leta 1893 v Worthamu v Teksasu. Ker je bil od rojstva slep, mu je bila glasba, tako kot večini slepih črnih dečkov, preprosto usojena. Zelo zgodaj se je srečal z Leadbellyjem. Skupaj sta odšla v Dallas in tam so ju na vogalu ulic Elm Street in Central Avenue odkrili ljudje iz družbe Paramount. Blind Lemon Jefferson je bil virtuoz na kitari; z inovativno kitarsko tehniko je usodno vplival na razvoj slogov drugih kitaristov bluesa. Pravzaprav je prvi teksaški pevec bluesa, ki je posnel ploščo. To je bilo leta 1926. V obdobju od leta 1926 pa vse do smrti okoli leta 1930 je bil najbolj priljubljen temnopolti pevec bluesa v Ameriki. O vplivu tega črnega glasbenika na bele izvajalce rocka od Carla Perkinsa in The Beatles do skupine Led Zeppelin najlepše govori skladba Matchbox Blues.

Po slepem Lemonu Jeffersonu je na vrsti manj znana pevka Lillian Glinn s skladbo Cravin’ A Man Blues. Glinnova je pevski slog razvila pod vplivom Bessie Smith. Potem je tu skladba Driftin’ Blues, klasika Charlesa Browna, zanimivega predstavnika tistih teksaških pevcev bluesa, ki so kariere nadaljevali v Kaliforniji. Muzikolog Arnold Shaw je Brownov pevski slog opisal z oznako mrmrajoči, nežen baladni slog. Gre za dva zelo zanimiva predstavnika teksaškega bluesa, posebej kar zadeva pevski slog. V zbirki sledita še dve veliki zvezdi tega glasbenega idioma – Ligtnin’ Hopkins in T-Bone Walker. Glasbo Lightnina Hopkinsa verjetno že dobro poznate, saj smo jo že večkrat predstavljali v naših zapisih. T-Bone Walker, sijajen kitarist, showman in pevec, je eno največjih imen teksaškega bluesa. Rodil se je okoli leta 1910 v Lindnu v Teksasu. Glasbeno kariero je začel v spremljevalnem orkestru Ma Rainey in Ide Cox; igral je na bendžo in ukulele. Pozneje se je posvetil kitari in postal eden največjih kitaristov bluesa in eden prvih virtuozov na električni kitari. Ugledni britanski časopis MOJO je pred kratkim objavil lestvico 100 največjih kitaristov rocka. T-Bone Walker je na tej lestvici kot najbolj vpliven kitarist bluesa uvrščen zelo visoko. Ta izjemni kitarist z močnim tonom in poudarjenim vibratom je doživel največji uspeh s pesmijo Call It Stormy Monday, posneto in izdano leta 1947. Med velika imena teksaškega bluesa vsekakor sodi tudi pevec in avtor Percy Mayfield. Iz njegovega imenitnega repertoarja boste na tej plošči slišali skladbo Please Send Me Someone To Love. Ta pesem je že zdavnaj postala klasika in krasi repertoarje številnih velikih pevcev. Mayfieldove pesmi so prepevali Junior Parker, Ray Charles in B.B. King.

Teksaški blues zaradi sovpadanja različnih socialnih, zgodovinskih, kulturoloških in demografskih okoliščin ni ohranil čiste oblike, zato bi težko govorili o teksaškem bluesu kot o jasno določeni glasbeni zvrsti (podobni dvomi se pojavijo tudi pri predstavljanju deltskega bluesa kot jasne glasbene forme). Te okoliščine sicer niso kvarno vplivale na to glasbeno narečje. Nasprotno. Vsa ta raznolikost je teksaškemu bluesu povečevala glasbeno in socialno relevantnost. Teksaški blues je zaradi nenehnega prepletanja z drugimi oblikami teksaške glasbe nenavadno vitalen, to pa mu omogoča sožitje z duhom novih časov, poosebljenim z novimi glasbenimi zvrstmi, kot so rock’n’roll, psihedelija in urbani folk. Mladi teksaški glasbeniki z estetskimi prepričanji, oblikovanimi pod vplivom rockerske senzibilnosti, radi blues izkoriščajo za izražanje glasbenih vizij. Stevie Ray Vaughan, Johnny in Edgar Winter, skupine ZZ Top, Omar and The Howlers, The Fabulous Thunderbirds in The Tailgators so teksaški glasbeniki rockovskega rodu, ki so sprejeli jezik bluesa kot sredstvo za izražanje svojih umetniških in osebnih resnic. Humano poslanstvo teksaškega bluesa se tako nadaljuje tudi danes. Nekaj novejše teksaške bluesovske glasbe prinaša drugi del te zbirke.

Jane Weber