Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Mario Batelić

RAZLIČNI IZVAJALCI

Higher Ground – Hurricane Benefit Relief Concert

Blue Note, EMI, Dallas, 2005

DR. JOHN

Sippiana Hericane

Parlophone, EMI, Dallas, 2005

Po naravni ujmi, ki je razdejala New Orleans, mitsko zibelko ameriškega jazza ter stičišče in vrelišče številnih drugih ameriških godb, se je zvrstilo kar nekaj dobrodelnih glasbenih dogodkov, koncertov in tudi diskografskih izdaj, med katerimi žal vsi ne opravičujejo častnega mesta New Orleansa v zgodovini ameriške (in svetovne) glasbe. Takšen je denimo dobršen del koncertnega zapisa, nastalega v newyorškem Lincoln Centru v organizaciji Wyntona Marsalisa. Že pogled na seznam nastopajočih zbuja sum, da bomo slišali bolj mainstreamovske pop jazz komade kot neworleanško sočno godbo. Cassandra Wilson, Norah Jones, Dianne Reeves, Bette Midler, Joe Lovano, Wynston Marsalis in podobni na žalost potrdijo naše sume, saj skoraj vsi po vrsti postrežejo z medlimi, sredinskimi in (najhujše) precej patetičnimi različicami znanih jazz ali blues komadov, ki v njihovih izvedbah zvenijo zaprašeno, uradno in akademsko.

Slišati je tudi kar nekaj patetičnih izvedb, dostikrat »salonsko« zvenečih, skratka brez potrebnega žmahta in domiselnih presežkov. Posebej me je motilo, da je kar nekaj skladb iz zakladnice jazza in bluesa izvedeno kot na pogrebu, umanjkal pa je tisti znameniti drugi del neworleanške pogrebne povorke, ko po obredu banda razposajeno zatrobi in zagode, da se kar praši! Na albumu je le nekaj primerkov take sočne muzike, denimo skladbi Buckwheata Zydeca in bratov Neville ter tudi nekaj presunljivih izvedb središčnih izvajalcev, denimo Diane Krall v standardu Basin Street Blues.

Ne s konceptom ne z izvedbo pa, pričakovano, na minialbumu ni imel nobenih težav starosta louisianskega gumba Dr. John, ki mu ob boku stoji zasedba Lower 911. Središče dobrih 25 minut trajajočega izdelka je suita Wade: Hurricane Suite, v kateri vešči glasbeniki z godbo pripovedujejo zgodbo o naravni katastrofi. Osrednji motiv je voda, ki nastopa kot očiščevalka in tudi kot prinašalka nesreče. Prekaljeni stari maček louisianske godbene enolončnice v suito domiselno vplete znan standard Wade in the Water, ki dobi nov pomen, v instrumentalnih pasažah pa v slogu soundtracka približa občutke med orkanom in po njem. Dr. John z lahkoto in navidezno nonšalanco (za katero se skriva globoka predanost) doseže bistvo neworleanške godbe, njeno večžanrskost, jezikovno in siceršnjo »nepravilnost«, odklon od stereotipov. Spretno se je izognil nepotrebni patetiki ter namesto nje postregel z učinkovitim glasbenim slikanjem resne (a ne resnobne) atmosfere, večidel bluesovsko premišljujoče, ki pa se v velikem finalu albuma (po suiti) sklene s komadom Sweet Home New Orleans, himničnim, svečano zapetim poklonom potopljenemu mestu.

Mario Batelić