ANTONY SANTOS

Lloro

Descarga Production, 2005

Lloro, najnovejši izdelek bachatera Antonyja Santosa, je prva plošča, ki jo je ta dominikanski glasbenik posnel za založbo Descarga Production in z njim končal sodelovanje z dosedanjo založbo Platano, s katero sta skupaj rasla več kot petnajst let. Na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je ravno ta založba izdala prvo Santosovo zgoščenko La Chupadera z veliko uspešnico Voy Pa'lla, ki je bila hkrati tudi prva plošča same založbe. Santos je nato za Platano Records posnel še dvajset plošč. Vzroki za sedanjo zamenjavo so skoraj gotovo finančni, saj je medtem Antony Santos zrasel v velikega in dragega zvezdnika, njegove apetite po kapitalu pa je še povečala lanska izredno uspešna ameriška turneja.

Naslednji dve pomembni spremembi sta očitni v sami glasbi. Potem ko je Antony Santos na zadnjih ploščah začel vse bolj izvajati skladbe tujih avtorjev, je zdaj večino novih bachat spet napisal sam. Na plošči Lloro poleg tega ni ene same skladbe v hitrem ritmu merengueja, kar se doslej še ni zgodilo. S tem se glasbenik nekako znova vrača h koreninam. Iz skupine sta skupaj s pianistom izginila celo oba saksofonista, ki sta v zadnjih letih Santosovo glasbo približala tako imenovanemu »tipičnemu merengueju«.

Zaradi vsega tega je Lloro na moč umirjena plošča, na kateri je težko najti določene uspešnice, kar seveda samim producentom ni ravno v čast, saj se v Dominikanski republiki ravno po tej odmevnosti meri njihova uspešnost. Santosov nekdanji glasbeni kolega in sedanji hudi nasprotnik Luis Vargas je pred kratkim celo izjavil, da je avtor v veliki krizi, saj naj bi nekako ne znal najti pravega zvoka za kitaro. Ob tem je Vargas zavrnil možnost, da bi se pomerila na skupnem koncertu, publika pa bi nato presodila, kdo je boljši bachatero, kar je pred kratkim predlagal Antony Santos. Ker je tudi Luis Vargas pred kratkim izdal novo ploščo, je njun najnovejši medijski spopad mogoče gledati predvsem v luči obojestranske promocije.

Če torej zgoščenki Lloro odvzamemo medijsko dogajanje okoli nje, nam na koncu vendarle ostane deset zelo lepih bachat in ugotovitev, da je v Santosovi zasedbi še vedno najboljši spremljevalni pevec Ambioris Pimentel, ki ga edini spremlja od vsega začetka. Kadar se ta oglasi v refrenih, pesmi postanejo še posebej čarobne. Škoda le, da je takih trenutkov zelo malo, zato pa so tedaj, kadar se zgodijo, toliko bolj udarni.

Marko Jenšterle