THIONE SECK

Orientation

Stern's Africa/Syllart, 2005

O Thionu Secku smo zadnja leta bolj malo slišali, pa tudi prej se ni prav pogosto postavljal pred naša ušesa, čeprav spada med najbolj cenjene senegalske glasbene ustvarjalce s kariero, katere profesionalni začetki segajo v zgodnja 60. leta prejšnjega stoletja. Za oboje omenjeno obstajata znana razloga. Ob kopici njegovih v domovini izdanih kaset je ta album – Orientation – po meni dostopnih podatkih šele tretji, ki je zares dosegel mednarodno prizorišče. Zanimivo: za vse tri je poskrbela londonska založba Stern's Africa in za nastankom vseh je stal producent Ibrahima Sylla. No, naj le omenim, da je leta 2000 izšel tudi manj opažen album z naslovom Favori, ki si ga je delil s skupino Raam Daan.

Po drugi strani podatki pokažejo, da je tale album nastajal praktično vse od izida prejšnjega. Že sredi 90. let sta se Seck in Sylla pričela pogovarjati o projektu, v katerega bi vključila senegalske, arabske in indijske glasbenike. Po obsežnih logističnih pripravah so bili septembra 1999 v Senegalu narejeni prvi posnetki, zadnji na albumu uporabljeni pa so bili končani novembra 2002 v pariškem studiu. Pa še potem sta minili dve leti in pol obilnega kontinuiranega studijskega dela, da so tako temeljito pripravljeni izšli lani sredi avgusta. In se seveda nemudoma zavihteli v vrhove raznoterih izborov najboljšega na področju t. i. »svetovnih godb«. In mimogrede: po glasbeni vsebini in vplivih ter po sodelujočih in krajih nastanka tako dobesedno »world music« albuma že dolgo ni bilo.

Čeprav v svetu nasploh morda ni tako znan kot njegovi sonarodnjaki Youssou N'dour, Baaba Maal in Ismael Lo, katerih predhodnik in potem sopotnik je, pa ga v domovini brez pomislekov postavljajo ob njihov bok ter ga še posebej cenijo kot najbolj poetičnega pisca pesmi in najboljšega pevca med njimi. Seck se od glasbenih sodobnikov razlikuje tudi po tem, da se je ustvarjalno zanimal bolj za glasbeni vzhod kot za evroameriške vplive. Že od malega je spoznaval arabsko kulturo in t. i. »andaluzijsko« glasbo iz Maroka, poslušal plošče egipčanskih velezvezd 20. stoletja, npr. Um Kalsum, ter bil velik ljubitelj indijskih pevskih zvezd, ki jih je spoznaval v bollywoodskih filmih. Pozneje je vadil indijske vokalne tehnike in izuril svoj glas v načinu petja velikih egipčanskih pevskih zvezd.

V pesmih, ki jih je skladal, so bili arabski, pa tudi indijski vplivi pogosto prisotni. Seveda do danes najbolj izrazito, celo temeljno izpostavljeni prav na tem albumu z zgovornim naslovom Orientation. Ker je med iznajditelji najbolj popularnega senegalskega stilema mbalax, je ta tudi osnova njegovemu tokratnemu ustvarjalnemu, pa tudi dejanskemu popotovanju. To ga je iz dakarskega studia, kjer so nastajali zametki pesmi zanj, vodilo v Kairo – čeprav so ga uprizorili v pariškem studiu s sodelovanjem vrste znanih egiptovskih glasbenikov in pevca Rehaba; ter potem zares v Madras, v tamkajšnji studio, kjer so se mu pridružili številni južnoindijski, karnatski in tamilski glasbeniki, med drugim tudi pevka Bombay Jayashri. Nato pa spet v Pariz, kjer so svoje dodali francoski in v Franciji živeči afriški glasbeniki; predvsem pa izkušeni producent Francois Breant, ki je pri projektu sodeloval vse od začetka. Bil je tudi aranžer skladb, občasno je vskočil kot tolkalec, klaviaturist ali basist, celo dirigiral je, kadar se je pri posameznih skladbah sodelujočih glasbenikov nabralo za mali orkester. Vsega skupaj je namreč pri nastanku albuma sodelovalo več kot 40 glasbenic in glasbenikov v 12 Seckovih besedno in zvočno lastnih, prefinjeno orkestriranih skladbah z nenavadno instrumentalizacijo, ki so razdeljene med »senegalske«, »egipčanske« in »indijske«. Seveda v njih slišimo vsa značilna tradicionalna senegalska tolkala in strunska glasbila, kar velja tudi za egiptovski in indijski prispevek. Iz vseh treh sredin so uporabljeni tudi značilni pevski načini, predvsem v spremljevalnih glasovih. Kot posebnost omenimo uporabo evropskih pihal (npr. klarineta, basovskega klarineta, oboe, sopranskega saksofona) ter njihovih arabskih (npr. kaval) in indijskih (npr. shenai) vzporednic. Opazno vlogo imajo godala, tako indijski in francoski violinisti solisti kot tudi francoski studijski godalni orkestrček. Uporabljena so tudi sodobna električna glasbila. Seveda ne vse v vseh skladbah.

Rezultat je impozanten in – resnici na ljubo – na trenutke v vsej tej obilnosti ne čisto prepričljiv. V posameznih skladbah ima kritičen poslušalec kaj zlahka občutek, da se stvari dogajajo zgolj zato, ker je pač bila takrat za to priložnost, ki sta jo Seck in producent izkoristila. A potem, ko se predaš zvočnemu toku, ki ga ponuja, je vse, kar je – zvočno ali vizualno – povezano s tem albumom, naravnost fascinantno. Ura sočne čarobne godbe.

Zoran Pistotnik