Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Brane Škerjanc

ŠTIRJE PRAVI DEDCI

Poper

Samovar Records/Produkcija Kataman, 2006

Sredi devetdesetih let je bilo rockovsko dogajanje v slovenskem prostoru zelo pestro in raznoliko in leta 1997 so s prvimi vajami in nastopi pričeli tudi Štirje pravi dedci. Punkovski izraz so oplemenitili z nekompromisnim noise rock žarom, ki se je izbrusil na začetku novega tisočletja, po številnih nastopih na slovenskih in okoliških klubskih odrih. Jedro zasedbe so sestavljali bobnar Igor Bašin, basist Boštjan Benčič, kitarist Matjaž Manček in pevec Boris Veler. Na koncertih so Dedci prepričali s sproščenim in temperamentnim nastopom, zato se z zadovoljstvom spominjamo teh veseljaških dogodkov, od katerih nam je še zlasti blizu njihov nastop pred legendarnimi Fugazi, ki se je zgodil ob koncu leta 1999 na Metelkovi. To je bil prelomen koncert, ki je slovensko zasedbo izstrelil tudi na odre nekdanjih jugoslovanskih republik. Po letu 2003 so umolknili, letos pa so prijetno presenetili s prvimi uradnimi posnetki, ki so sicer nastajali že leta 2002. Ostra in hkrati hudomušna začimba Poper je dobrodošla popestritev slovenske neodvisne glasbene kulinarike, saj je neobremenjen dokument punkrockovske kreativnosti iz bližnje preteklosti. Godba je začinjena z veliko mero humorja in etike »naredi sam«. V zvezi z njihovim glasbenim pristopom se je pogosto navajalo zasedbe, kot so Butthole Surfers, Mule in Jesus Lizard. Vsi našteti so le primerjave za lažjo umestitev ustvarjanja, saj so sami Dedci po nekaj letih nastopanja ugotovili, da je njihov zvok veliko bolj primerljiv z ustvarjanjem angleških Gang of Four, kakor lahko odkrijemo tudi ob pozornem poslušanju Popra, prav gotovo pa je bil za glasbeni razvoj skupine pomemben tudi slog Jon Spencer Blues Explosion (JSBE). Celotna glasbena struktura albuma napeljuje na željo po združevanju tradicionalnih punkovskih pristopov in modernih snemalnih učinkov, ki zaokrožajo hrupen in ritmično izrazito intenziven glasbeni slog. Zaradi slednjega na obravnavanem ploščku zvenijo veliko bližje bendom, kot so bili na primer kultni Teksačani Big Boys, ki so z neposrednim punkovsko funkovskim zvočnim udarom navduševali na začetku osemdesetih let. Če se spomnimo koncertov Štirih pravih dedcev iz najbolj aktivnega obdobja ob prelomu tisočletja, ugotovimo, da so takrat zvočno vizijo peljali v smer, ki je prepoznavna za zgodnje obdobje benda JSBE na eni strani in Butthole Surfers na drugi, posnetki pa se oddaljujejo od teh značilnosti. Navezavo na JSBE je možno zaznati le še pri skladbi Dej Poper!, ki je ponudila tudi izvirno idejo za naslov albuma. Humorna lahkotnost, ki je značilna za raznoliko in dinamično godbo tipa Butthole Surfers, se sicer še vedno zrcali v težnjah Dedcev, toda veliko bližja je omenjena zvočna primerjava z Big Boys. Ta nam je padla na um predvsem zaradi ritmične zgradbe, ki jo krojita bobnar in zelo funkovski ter dinamični basist, kitara zveni zelo odsekano in na trenutke spominja na slog Tima Kerra, vendar se ne zadovolji zgolj z njegovim prepoznavnim »tenkim« zvokom. Z veliko mero improvizatorske žilice se igrivo sprehaja v medigri med nekonvencionalnimi prijemi in solo izleti na posameznih strunah, hkrati pa raziskuje polja noise rocka, ki jih popelje tudi v sfero značilnih distorzij in »feedbacka«. Tako zelo svobodno preči ritmično nabito kompaktnost celotne zasedbe, podvojene kitare v posameznih skladbah pa vplivajo na dinamiko končnega glasbenega izdelka. Glas je globok, na trenutke precej prodoren, vendar hkrati tudi vsebinsko dokaj nerazločen, a človeški glas v rockovskih praksah ponavadi ni sredstvo prenosa pomena, temveč je predvsem sredstvo ekspresivnega glasbenega izraza. Poper ni perfekcionistično zaokrožena zvočna celota, vendar je to prej posledica snemalnega pristopa kot rezultat slogovnega izraza benda. Zvok je zaradi načina snemanja in postprodukcije dokaj zadušen in se nesramežljivo napaja v lo-fi produkciji. Če preverimo naslove skladb, ugotovimo, da združujejo slovenske in angleške poetske izraznosti. Za mastering je sicer poskrbel izkušeni Aldo Ivančič, toda očitno zaradi povprečne zvočne kvalitete posnetega gradiva ni mogel doseči presežnih zvočnih lastnosti. Sklepamo lahko, da to niti ni bil namen in da so želeli Dedci predvsem zabeležiti svoj zgodovinski glasbeni razvoj, kar dokazuje tudi dokaj raznolik izbor komadov, ki so razvrščeni precej ohlapno. To potrjuje tudi zadnji, izstopajoč in ne preveč posrečen remiks Harlem Underground, z naslovom Grump Remix. Naš subjektivni črv se najbolj navdušuje nad avtorskima skladbama Horseback Riding in Dej Poper!, vendar bo verjetno vsakdo med trinajstimi skladbami našel svoj hit. Na ploščku najdemo tudi priredbo pesmi Kujem svoj meč skupine CZD, ki dokazuje spoštovanje Dedcev do slovenske punkrockovske tradicije. Opraviti imamo z izredno zabavnim glasbenim izdelkom in le želimo si lahko, da bi jih ta zaokrožitev ustvarjanja dovolj motivirala, da bi ponovno poprijeli za glasbila in se v bližnji prihodnosti predstavili tudi na koncertih. Glede na vsebino in obliko končnega glasbenega izdelka se zdi bolj malo verjetno, da se bodo po treh letih počitka ponovno zbrali, prej bi lahko sklepali, da gre za iskreno predstavitev in zaokrožitev glasbenega razvoja, ki ni bil usmerjen k sklepanju kompromisov.

Brane Škerjanc