Letnik: 2006 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Golič

TORTOISE and BONNIE PRINCE BILLY

The Brave And The Bold

Domino, 2006

Dobro je vsake toliko odskočiti, prestopiti mejo, ki si jo je izvajalec z leti začrtal sam ali pa je morda podlegel priznanju in se držal zanesljive linije »razvoja«. Očitno sta dva velikana neodvisne scene to ugotovila istočasno, po dobrih desetih letih dokaj premočrtnega razvoja.

Tortoise so po petih albumih izgubili žar. V njihovem početju ni bilo več notranje sile, pravega pogona, le formalistično premetavanje slogov. Potrebovali so vdor svežega zraka v zatohel prostor studijskih manipulacij, lani so se odločili za precej stranskih izletov. Najprej so izpeljali nekaj skupnih nastopov z afriško tolkalsko zasedbo Konono No. 1, kasneje, skoraj antipod temu, so po Združenih državah spremljali Daniela Lanoisa, pravzaprav pred vsem tem pa so z Willom Oldhamom v nekaj dneh posneli deset priredb, ki so sedaj zbrane na albumu The Brave And The Bold.

Na drugi strani se je tudi vase zaprti Will Oldham ali Bonnie Prince Billy začel odpirati, prepričali so ga celo, da je starejše pesmi posnel s profesionalnimi session glasbeniki v Nashvillu, in tako album Greatest Palace Music tudi zveni. Lani je posnel še skupni album z Mattom Sweeneyjem, še najdlje od tistega, kar sicer počne, pa je šel prav na obravnavani plošči s čikaškimi Tortoise.

Dejstvo, da gre za skorajda spontan, na hitro vkup spravljen album, tudi kritiškemu pogledu vzame ostrino. Obenem je res, da so album še vedno podpisali s pravimi imeni, torej odgovorno stojijo za izdelkom. Za povrh so objavljene »le« priredbe, kar daje spet slutiti, da gre za enkraten, malodane ljubiteljski podvig.

Izbor avtorskih skladb nima razvidnega ključa, kot ga ni po pristopu, načinu prirejanja tujega gradiva. Že uvodna Cravo E Canelo brazilskega zvezdnika Silve Nascimenta odstopa od vsega, kar so v preteklosti naredili Tortoise, kaj šele Bonnie. Portugalsko še ni pel, tudi Tortoise še niso tako radoživo udrihali južnoameriških ritmov. In takoj naslednji trenutek smo pri amputiranemu Springsteenu. Njegova v izvirniku vznesena Thunder Road je izgubila ves naboj, saj jo Bonnie Prince Billy spelje na svoj introspektivni teren, obenem na svoje vlečejo tudi Tortosie s piskajočimi sintetizatorji in popačenimi teksturami. Pravzaprav je vseskozi čutiti razkorak, kot da bi polovico priredb pripravili Tortoise zase in drugo polovico Bonnie. Vsaj countryjevsko Pancho in bluesovsko Some Say (I Got Devil) je Bonnie obdržal »zase«, torej Tortoise niso bistveno posegli v aranžma. Po drugi strani je It's Expected I'm Gone Mika Watta in njegovih Minutemen naravnost nasilna, Bonnie je z zadržanim glasom ne more skladno podpreti.

Skratka, The Brave And The Bold bo ostal bolj ali manj »zanimivost« po sebi, eksperiment, ki kot tak mestoma uspe, še večkrat pa zdrsne v nekonsistentnost. Morda bi bilo najbolje, če bi ostali pri prvotni zamisli, namesto albuma bi dobili le maksi singel s štirimi priredbami. Razliko do albuma namreč polnijo pesmi, ki so jih Tortoise in Bonnie posneli mimogrede in objavili brez samokritičnega pogleda na rezultat.

Janez Golič